Pogovor z Manjo Stević: Zabavna, strastna in polna življenja mama dveh nadobudnežev

V zadnjem času so vas veliko vlekli po medijih zaradi ločitve? Kaj bi povedali o tem?

To je zelo osebna stvar, ki je povezana z osebno rastjo, in trenutno si res ne želim o tem toliko govoriti, ker še sama procesiram zadeve. Zdi se mi prav, da ima vsak človek čas zase in da v miru predela zadeve.

Pomembno je le to, da imam dva otroka in njunega očeta ter da so oni najpomembnejši del mojega življenja, ker je to moja družina, ne glede na to, kaj piše na papirju. Spoštovati moram njih in njega ter njegovo in svojo družino, ker je to zelo pomembno za vzdrževanje dobrih odnosov. Ti so nujno potrebni, če želiš skozi življenje čim lepše in boljše. Na prvem mestu so moji otroci in dobri odnosi znotraj družinske enote, karkoli naj bi to že bilo.

Kako je biti mama živahnima dvojčkoma?

Biti mama ima zelo veliko plusov in minusov, ni lahko. V bistvu je zelo težko, predvsem zato, ker veš, da delaš napake, se jih zavedaš, ampak nekako predeluješ še sebe in se skozi otroke učiš ter vidiš sebe v najlepši in najgrši luči. To je lahko zelo veliko razodetje.

Ko imaš otroke, si v bistvu na eni veliki življenjski prelomnici, ki te konstantno vodi v to, da bi bil boljši človek. Ti pa veš, da boljši ne moreš biti, in se potem boriš sam s sabo, s svojimi strahovi, s tem, ko odkrivaš, kdo si. Veš, da bi moral kaj spremeniti in izboljšati, pa ti ne gre, potem pa si beliš glavo s tem. To je konstantna rast. Konstantni strah, da jih ne boš česa narobe naučil, da ne boš naredil napake, čeprav si želiš zanje le najboljše. Ampak najboljšega ne znaš dati, ker nisi popoln. Lahko pa se trudiš do konca življenja, in to delam. Trudim se z vso silo.

Nekoč ste živeli v Beogradu? Zakaj ste se potem odločili, da boste raje v Ljubljani?

Beograd je bil ena taka prelomnica in mi je ustrezal, ko sem bila še brez otrok. Nekako sva se z možem takrat odločila, da ko bova imela otroke, bomo šli vsi skupaj v Slovenijo. Predvsem zaradi šolskega sistema, kakovosti življenja in vsega drugega. Tukaj smo tudi na stičišču drugih držav in lahko potujemo, saj smo hitreje od točke A do točke B, veliko več je kultur, ker je vse tako blizu. Slovenija je majhna, lepa, zdrava, zelena, čudovita, tudi hrana je dobra.

Ste stroga mama ali popuščate?

Ta je težka, ker moraš biti in eno in drugo, nekakšen miks obojega. Tudi v življenju je potrebno ravnotežje, moraš vedeti, kdaj popustiti in kdaj ne. Vidim se kot bolj stroga mama, drugi pa me vidijo kot mamo, ki popušča. Odvisno od tega, iz katerega nazornega kota pogledamo in za katero zadevo gre. Bom rekla, da ne vem, ravno eno takšno ravnovesje iščem in se tudi učim. V bistvu nimam odgovora.

Kaj je tisto, kar bi radi prenesli na sinova?

Rada bi ju naučila, da je dobrota na prvem mestu, nato empatija, spoznavanje in razumevanje čustev, da si dovoliš biti žalosten in jezen. Vse to, hkrati pa, da se poskušaš izražati na čim bolj kulturen način, čeprav tega tudi sama ne znam. Zato pa se skupaj z njima učim, ker hočem biti boljša mama. Izboljšujem tudi sebe in posledično svoja otroka. Mislim, da mi to kar uspeva, da se znata zelo dobro izražati in imata čustveno inteligenco razvito veliko bolj kot pa kakšni starejši otroci. To je zame velik uspeh. Upam, da bo tako ostalo, da se bosta še boljše razvijala. To si želim. In da bosta zdrava.

Kako usklajujete delo in zasebno življenje?

Kaj pa vem. Moje delo je tudi moje zasebno življenje. Je eno z drugim in je zelo tesno povezano. Delo, ki ga opravljam, je način življenja, in to delo obožujem, čeprav je zelo težko in se tudi prek tega veliko učim. V zadnjem letu sem imela res ekspresno učenje. Postala sem močnejša na drugih ravneh in zasebno življenje seveda malo trpi. Ne znajdem se najbolje v trenutkih, ko sem sama, zato bi si rada dala malo več globine. Ampak od utrujenosti včasih preprosto obležim in gledam Netflix, ko bi lahko namesto tega razmišljala, kam bom odpotovala in kdaj se bom bolj vestno posvečala sebi.

Kateri najpomembnejši nauk oziroma nasvet ste dobili od staršev?

Odraščala sem z mamo in babico in oni sta vedno rekli, da karkoli se zgodi, bomo že našli rešitev. Da te ni strah živ­ljenja niti nobene stvari, ki se ti lahko zgodi v življenju. Vedno se lahko iz vsake zagate nekako rešiš, če spustiš stvari, in jaz to res počnem. Živim po tem principu in mi tudi uspeva, saj potem hitreje premlevam in ližem rane. To je bil najboljši nauk.

Ali se vam zdi, da imata sinova smisel za to, da bi šla nekoč po vaših stopinjah?

Ne vem. Joj, sploh se ne obremenjujem glede tega, ker mi je najpomembnejše to, da sta zdrava in živa, živahna, srečna ... Karkoli bosta počela, bo super. Vidim pa, da je en totalen komik, in mislim, da ima to po meni, ker bi bila v naslednjem življenju stand up komičarka. Eden je taka stara duša, eden pa zelo mlada. Filip se je že rodil pravi športnik, Viktorček pa je bolj 'možganček' naše družine. Skozi življenje bo šel boljše Filip, Viktor je preveč občutljiv.

Kdaj ste vedeli, da želite delati pod sojem žarometov?

To me je vedno zanimalo. Mogoče zato, ker si je to želela moja mama in sem tudi sama mislila, da si to želim, zato sem se za to odločila. Potem pa sem hitro ugotovila, da to mogoče le ni zame, zato sem šla v drugo smer. Želela sem se skrivati za kamerami. Mi je pa smešno, ker so me na Planetu videli kot nekoga, ki mora nujno biti pred kamero. Ugotovila sem, da mi oboje leži, sem pa zagotovo bolj srečna pred kamero. Mislim, da imam sposobnost ljudi napeljati na pogovor, da jih znam sprostiti, ker sem učenec življenja. Zanimajo me ljudje, njihovo razmišljanje … Od ljudi se tudi učim. Pri meni je samo ta rast. Toliko razmišljamo tem, kako bi lahko bila še boljša, in se potem teh stvari, ki so mi nekako položene v zibko, očitno ne smem otepati in jih moram samo peljati naprej. Sploh ne razmišljam preveč o tem, ali hočem biti nocoj v luči, ampak mi je všeč, da to počnem, ker lahko izražam sebe v najboljši luči.

Kot mala punčka ste imeli verjetno cel kup želja, kaj bi bili, ko zrastete?

V bistvu sem imela samo eno in sem se te držala in potem pozneje ugotovila, da to ni zame. Hotela sem biti grafična oblikovalka in umetnica. Rada sem risala, pisala, delala z rokami. Vse te stvari sem v življenju poskusila in mi ležijo, ampak pri vseh izgubim fokus, le pri vodenju oddaje ga ne. To je bila zame zanimiva ugotovitev.

Imate kdaj tremo, preden stopite pred kamere?

O moj bog, seveda. Pred prvo oddajo sem mislila, da bom umrla. Ampak sem se hitro sprostila in se navadila. Zavedati se moraš, da nisi ti glavni, da samo sporočaš. Ne smeš razmišljati, kaj bodo drugi rekli. Večjo tremo imam pred kakšnim nastopom v živo, če moram na odru povezovati kakšno prireditev. Običajno imam tremo pred ljudmi, ki jih zelo cenim. Potem na koncu vidim, da so tudi oni živčni, in vse postane bolj zabavno.

Vemo, da tudi lepo pojete, da ste tudi posneli nekaj pesmi. Kako je s tem? Mislite kdaj nadaljevati glasbeno kariero? S kom bi posneli duet, če bi ga?

Posnela sem cel album, ki nikoli ni izšel. Ne, ne bom nadaljevala glasbene kariere. Če bi posnela duet, bi ga s kakšno zanimivo osebo, sploh ni nujno, da je ta oseba dober pevec. Pomembno mi je, da je zanimiva osebnost. Ali pa recimo z Neisho. Ona mi je v vseh pogledih zelo zanimiva, tako zelo globoka. S tega vidika bi mi bilo zelo zanimivo z njo nekaj narediti. Ona je takšna 'all around' carica.

Za kaj bi porabili zadnji denar?

Za to, da bi se imela fajn, kar tudi počnem. Včasih, če imam recimo samo še 100 evrov na računu, si rečem: “Eh, še en teden je do plače, imejmo se dobro danes, gremo žurat, dejmo kaj dobrega pojest, popit, se met fajn, sam enkrat se živi, saj lahko ves teden jem pri prijateljih, se bomo že znašli.” Za dobro družbo in dobro zabavo bi zapravila zadnji evro.

Se zdite sami sebi varčni ali razsipni?

Oboje. Znam biti varčna, kadar vem, da moram biti, ker nimam izbire. Razsipam samo z leti in zdaj z večjimi odgovornostmi, kot so otroci, novo stanovanje, novo življenje, nova služba, novo poslanstvo. Vseeno pa kupujem malo bolj odgovorno. Tako da veliko bolje razmislim, kaj bi rada imela in za kaj bi rada zapravila svoj težko prisluženi denar.

Radi imate modo in vedno eksperimentirate tako s pričesko kot z oblekami. Se imate za 'trendseterko'?

Ne, o moj bog, nisem nikakršna 'trendseterka'. Če misliš, da si, potem je nekaj narobe. Potem očitno potrebuješ neko potrditev, ker sam sebi ne verjameš, da si. Ampak zakaj bi to sploh bil?! Ne, to je čisto zgrešen pojem. Sama vplivnica ali trendseterka nikoli ne bi mogla biti, ker to ni v skladu z mojo osebnostjo, ki je povezana s tem, kako se jaz počutim, ne kaj drugi mislijo, da je dobro. Če bi jaz napovedovala trende, potem bi takoj začutila neki pritisk, da se moramo nekaj določenega obleči, da mora to vedno biti nekaj, kar je modno. Jaz se pač rada oblačim v to, kar meni ustreza, v čemer se počutim dobro, če imam slab dan. Kar se pričeske tiče, res veliko eksperimentiram. Ne maram klasike.

Kaj vam pomeni ljubezen?

Ljubezen mi pomeni spoštovanje. Tako. Spoštovanje. In če imaš spoštovanje, imaš ljubezen, in če imaš ljubezen, je spoštovanje nekaj, za kar se moraš res truditi in vzdrževati in tega ne smeš izgubiti, za to morata biti dva.

Spoštovanje mora biti obojestransko, če ga ni, enostavno ni ničesar, tako da je povsem brez veze. Spoštovanje pa mora izvirati iz poznavanja nekoga in sprejemanja tega človeka v popolnosti. Torej z vsemi napakami, ki jih ima. To je zame spoštovanje. In ljubezen je tudi razumevanje na višji ravni, čustvena inteligenca, ki je marsikdo ne pozna. Ultimativna ljubezen, čustvena inteligenca in spoštovanje - to je to. Ostalo je brezveze.

Se hitro zaljubite?

Jaz sem nenehno zaljubljena, v življenje, vase, v svoje prijatelje, v otroke. Hitro se zaljubim v ljudi, ker so mi ljudje pač zanimivi. Če premorejo čustveno inteligenco, jih spoštujem, to pa potem pomeni, da jih imam na neki način tudi rada, tako da ne vem, ali je to povezano z zaljubljenostjo.

Kakšen mora biti moški, da pritegne vašo pozornost?

Čustveno inteligenten. Ne toliko lep, to mi ni zelo pomembno, pa bi mi mogoče moralo biti. (smeh) To je samo dodatek, super bi bilo, da je poleg tega še lep. (smeh). Ni pa to na prvem mestu. Nekdo ti lahko postane lep tudi po tem, ko te zna spraviti v stanje sprejemanja samega sebe, da te spodbudi, da bi bil boljši človek. Tak človek lahko potem postane najlepši na svetu. V to verjamem, lahko rečem, da imam visoke standarde, vendar ne, kar se tiče zunanjega videza. So mi pa všeč visoki moški, tako da bo težka. Zelo težka. (smeh)

Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord