Lovilci pokemonov - past za nestabilne ljudi

Prehiti me skupina najstnikov. V rokah imajo telefone, priključene na prenosne baterije, in niti za hip ne umaknejo pogleda z zaslona. »Se mi bolj splača kupiti inkubator ali jajca,« zaskrbljeno sprašuje visoko dekle. »Še kilometer in pol pa se mi izvali,« mrmra fant ob njej. »Koliko CP-jev pa ima?« ga vpraša dekle v raztegnjeni beli majici.

Nič mi ni jasno. Doma svojima najstnikoma razlagam, da se nekateri njuni vrstniki obnašajo, kot da so malo trčeni, pa se spogledata, zasmejita in v en glas vzklikneta: »Pokemon!« Iz zaprašenih kotov spomina se mi počasi izrisujejo risanke iz devetdesetih z virtualnimi pošastmi, ki jih je, me podučita najstnika, v tem času Niantic oživil v obliki mobilnih aplikacij, ki se jih z lahko naloži na vsak telefon. Potem vključiš prenos podatkov, dovoliš, da telefon zaznava tvojo lokacijo, in že s pomočjo zemljevida iščeš mestne znamenitosti, kjer so skriti pripomočki, s katerimi loviš pokemone. Zmrazi me – če to ni neposreden vdor navidezne resničnosti v realni svet!

Sodobna tehnologija je naša realnost

»Sodobni tehnologiji ne kaže kar vsepovprek izreči vojne napovedi, saj je ta, ko podpira realnost, izredno koristna,« miri terapevt Miha Kramli, vodja Ambulante za zasvojenosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica. Kot primer navede robotske proteze, ki ljudem brez okončin omogočajo polno življenje, ali pa elektronsko plačevanje položnic, ki vsem nam olajša in skrajša čas plačevanja računov za elektriko.

»Prav je, da se za novo tehnologijo, ki podpira realnost in izboljšuje življenje, zanimamo, jo podpiramo, spremljamo njen razvoj. Ko pa začne nova tehnologija vplivati na domišljijo, je treba sprožiti alarm! Namreč, ko je človek visoko aktiven na neki igrici ali socialnem omrežju, ko je dnevno izpostavljen tem impulzom, se zgodi nekaj, na kar ljudje nismo opozorjeni: počasi se poškoduje center za zaznavanje časa, center za zaznavanje prostora, postajamo nesposobni daljše in pozneje tudi krajše koncentracije, zanemarijo se vsi cilji, ki smo jih imeli, usiha zmožnost verbalnega izražanja. Taki ljudje postajajo čedalje bolj razdražljivi, so kot tempirane bombe, ki jih že najmanjša zadolžitev tako iztiri, da postanejo verbalno in fizično nasilni.«

Tako posledice, kadar sodobno tehnologijo pretirano uporabljamo ali zlorabljamo za zabavo, za sprostitev ali za tolaženje, našteva terapevt Miha Kramli.

Opojna privlačnost virtualnega sveta

Kaj je pravzaprav tisto, kar poleg zelo očitnega pobega pred realnostjo potegne ljudi v svet računalniških iger? Miha Šoštarič, študent medijskih komunikacij, ki že od malih nog strastno igra računalniške igre z – kot jih označi – globalnimi prijatelji, pravi, da je razlogov toliko, kot je igralcev.

»Eden od razlogov je gotovo ta, da si v računalniški igri lahko vse tisto, kar v resničnem svetu ne moreš biti. Poleg tega številni, ki imajo težave v navezovanju stikov z ljudmi, lahko te zadržke pri igranju iger hitro ovržejo, saj igrajo v varnem naročju domačega stola. Igre omogočajo, da raziskuješ druge celine, premaguješ mitološke kreature, spoznavaš nove ljudi. Vsak dan se zgodi kaj novega in razburljivega, kar se številnim v resničnosti ne dogaja. Zase bi rekel, da se zelo rad družim s prijatelji v živo, vendar pa v nasprotju z mano večinoma vsi živijo v mestu. Zato grem na on-line igrico in tam razdalja ne pomeni nič več, vsak je le nekaj klikov stran.«

Miha zase trdi, da od računalniških iger ni odvisen. »Igram, ko nimam dela za šolo, ko se ne družim s prijatelji ali ko ne preživljam časa s svojo punco. Seveda pride kdaj obdobje, ko preživim večer za računalnikom.« Težko oceni, koliko časa za računalnikom je ravno prav. »Moja generacija je zrasla s tehnologijo, smo tako rekoč otroci tehnologije, živimo v digitalni dobi ... Res je, da je danes vse več takih, ki so od tehnologije oz. računalniških iger postali odvisni, vendar pa se mora tukaj vsak malo paziti in si postaviti neko mejo.«

S tem se strinja tudi terapevt Miha Kramli: »Če računalniške igrice igrajo zgrajene osebnosti, tu ne vidim nobenega problema. Če pa to igrajo nestabilni ljudje s slabo samopodobo ali odraščajoči otroci, ki morajo svojo osebnost še zgraditi, lahko virtualni svet tako močno vpliva na njihovo življenje, da se v realnost nočejo ali ne zmorejo več vračati. Ne ločijo več med svojo osebnostjo in vlogo, ki so jo prevzeli v računalniški igri.«

K odvisnosti od računalniških iger so bolj nagnjeni otroci, ki so deležni ali zelo trde ali pa permisivne vzgoje. Kramli pojasnjuje: »V družini s trdo vzgojo, kjer je otrok popolnoma zadušen, se zunaj družine počuti poceni. Če mu ponudiš produkt, ki mu omogoča, da se lahko realizira brez večjih nevarnosti spopadov, je tak otrok veliko bolj dojemljiv, da ga vodi neka igrica. Pri otrocih, ki se jih vzgaja zelo permisivno, kjer je vse mehko, vse dovoljeno, pa se zgodi, da otrok zunaj družine išče diktatorja, išče vodenje. Vsaka od teh skrajnosti torej lahko sproži lakoto po diktatu.«

Vendar pa proti računalniški zasvojenosti ni nihče imun. »V naši ambulanti imamo 12-letnike, pa tudi nekaj čez 80 let stare ljudi,« razlaga Kramli. »Vendar pa je razlika, ali neki upokojenec ubija svoj čas na igricah ali pa je od tehnologije zasvojen mladostnik, ki mora v življenju še kaj ustvariti.«

Sprogramirana civilizacija

»Na pohodu je novodobno suženjstvo, a se tega niti ne zavedamo,« zelo jasno opozarja Kramli. »Prek vseh mogočih programov postajamo sprogramirani sužnji. Velika računalniška industrija že otrokom podtakne potrebe in točno vedo, kaj bo petletnik, ki bo sledil neki igri, čez 20 let kupoval. Zato trdim, da smo sprogramirana in zasužnjena civilizacija.«

Kako torej nastane računalniška igrica? Kaj razmišlja razvojnik, ki želi narediti uspešno igrico? »Ni recepta, zakaj ena igrica uspe, druga, zelo podobna, pa ne,« pravi Aljoša Ocepek, direktor podjetja ZAKI, kjer so med drugim razvili mobilni uspešnici 3volution in Planica Ski Flying. »Večja verjetnost za uspeh je, če je igrica enostavna, lepa, če v njej nastopajo prikupne živalce z velikimi očmi. Potem pa je potrebne še malo sreče in malo magije.« Dnevno se na različne kanale naloži več sto aplikacij, ki uporabnikom vsaj na začetnih stopnjah omogočajo brezplačno uporabo. In prav zaradi poplave različnih aplikacij in vseprežemajoče potrošniške miselnosti se iger tudi hitro naveličamo.

Lahko računalniške igre prevzamejo izobraževalno vlogo? »Če želiš živeti od razvijanja računalniških iger, moraš razmišljati, kaj bo ljudem zanimivo, šele potem lahko razmišljaš o tem, da bi z njo ljudi še kaj naučil. Različne aplikacije, ki npr. opozarjajo ljudi, ki delajo za računalnikom, da je čas, da se razmigajo, običajno niso tržne uspešnice.«

Kramli ob tem pristavi: »Vsi ti programi, ki opozorijo, kdaj se moraš rekreirati, kdaj moraš jesti, koliko kalorij si dobil, so čudoviti za ljudi, ki imajo duševne težave, so invalidi. Pri zdravi populaciji, ki naj bi bila aktivna, je na teh področjih potrebna samoiniciativa. Tukaj ne moremo biti sprogramirani in ne morejo nas voditi pametni telefoni!«

Lovilci pokemonov

Čeprav internetne strani pokajo po šivih od zgodb o pokemonih, do pravega odgovora, zakaj je ravno ta igra navdušila milijone po svetu, še vedno nismo prišli. Bizarnih zgodb, povezanih z igro Pokemon GO, je za cel roman: od ljudi, ki za malimi pošastmi tekajo čez avtocesto, se zaletavajo v drogove javne razsvetljave, padajo v ribnike, prepade ... Znana je zgodba 24-letnega Novozelandca, ki je pustil službo, da je lahko po svetu lovil pokemone, pa policista, ki je s službenim avtomobilom preganjal pokemone in zapeljal na stopnišče ...

Nasprotniki glasno opozarjajo, da je igrica nevarna, Miha Šoštarič pa meni, da so te ocene nekoliko krivične: »Do nesreč prihaja ne glede na to, katero aplikacijo ljudje uporabljajo, nevarno je tudi telefoniranje ali pošiljanje SMS-jev med vožnjo ali pa spremljanje navigacijskega sistema. Čeprav s seboj prinaša določene nevarnosti, se mi zdijo pokemoni dobra stvar, saj so ljudi pripravili do tega, da so stopili iz svoje 'trdnjave' in se spopadli z realnim svetom, pa čeprav zato, da v njem iščejo pošasti. Tisti bolj sramežljivi lahko tako dobijo celo priložnost, da osebno spoznajo nove ljudi.«

Tudi starši, s katerimi smo govorili, igro ocenjujejo pozitivno. »Ne vem, kdaj je moj sin nazadnje prebil toliko časa zunaj in kdaj je nazadnje prostovoljno prehodil več kilometrov,« je zadovoljen Boris, oče osnovnošolca. »Zadnjič me je skoraj kap, ko je moja najstnica rekla, da se gre vozit s kolesom. Sem mislila, da je že pozabila, da ga sploh ima,« je vesela tudi Monika.

Navdušenje nad igrico bo relativno hitro minilo, je prepričan Aljoša Ocepek: »Če bo pokemon hotel preživeti, bodo morali kmalu ponuditi kaj več od lova na živali. Nekaj novega se bo moralo začeti dogajati, sicer bodo v kratkem večini postali nezanimivi.«

Gremo v lov!

Še vedno nisem povsem prepričana v blagodejne učinke pokemonov, zato se odločim, da jih preizkusim. Moja najstnika mi naložita igrico na telefon in že smo na ulici. Iščemo spomenike in manjša obeležja, kjer pobiramo žoge, s katerimi lovimo pisane pošasti in jajca. Otroka presenetljivo dobro poznata lokacijo najbolj neznatnih spominskih obeležij. Tavamo po mestu, vsake toliko ulovimo kakšnega pokemona. »Iiii, Eevee imaš,« poskakuje moja mlajša. V parku naletimo na gnečo: mladi v manjših skupinah posedajo po travi, dedek s pogledom, uprtim v tablico, tava med drevesi, sledi mu vnuk, ki z vso resnostjo spremlja, kaj se dogaja na zaslonu telefona. »Če naredimo še kilometer, se nam bo zvalil pokemon,« me obvesti mlajša. »Dovolj imam,« se odločim, »gremo raje na sladoled.« Mene pokemoni niso prepričali.

Kam vodi razvoj

Kam vse to pelje? »Cela družba je zašla v potrošništvo, lezemo v vse večjo pasivnost,« meni Aljoša Ocepek. »Zdaj je moderno, da otroci ne igrajo več sami igric, ampak gledajo druge, kako to počnejo. Tega res ne razumem.« Dijak Aljaž, ki počne ravno to, zamahne z roko: »To je isto, kot če bi se spraševali, zakaj gledamo nogomet-

no tekmo, zakaj raje sami ne igramo nogometa. Nekateri igralci znajo iz povsem brezvezne računalniške igre narediti celo zabavo. Zato jih tudi spremljam.«

O prihodnosti razmišlja tudi Miha Šoštarič: »Težko je napovedati, kako se bo vsa ta zadeva z virtualno resničnostjo končala. Veliko je odvisno od tega, kako se tega lotimo in kako pametno bomo s tem ravnali. Integracija virtualnega sveta z realnostjo bo gotovo prinesla kaj negativnega, prepričan pa sem, da bodo pozitivne lastnosti prevladale ali vsaj odtehtale negativne.«

Dejansko je tako, da vsaka nova tehnologijo, ki bistveno vpliva na način življenja, sprva vzbuja nezaupanje in strah pred novim, neznanim.

Terapevt Miha Kramli zaključi naše razmišljanje: »Nov svet prihaja in na nivoju civilizacije bo treba odgovoriti na vprašanje, kakšno prihodnost želimo imeti.«

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol