Njen žametni glas je božal moja ušesa in preglasil kapljice padajočega dežja. Igralka Polona Juh mi je med intervjujem prebrala odlomek poezije Daneta Zajca. "Dva človeka, ki hodita skupaj, ki drug drugega živita in sta v enem prostoru in dihata isti zrak v dveh dihanjih, ki sta eno dihanje ..." se glasi napev dvojine, čeprav igralka verjame, da se človek v ključnih trenutkih življenja znajde sam.
Nova sezona v Drami na odrih predstavlja predstavo Utopija, v kateri Polona upodablja vlogo Lis. S Fandom (Aljažem Jovanovićem) predstavljata lepoto dvojine, nenehnost bližine ženske in moškega.
"Utopija je kraj, ki ne obstaja. Najina lika sta izgubljena, razbolena, stoletja stara klovna Fando in Lis, ki potujeta v mistično mesto Tar. Verjameta, da ju bo tam pričakal prostor sreče, lepote, kraj, kjer ni nasilja, ideal njunih hrepenenj. Davno nazaj sta nastopala v cirkusu, skozi stoletja pa sta postala še vse kaj drugega in danes potujeta v krogih življenja, spomina in smrti," pravi. "Svoje vloge v novi predstavi se igralka veseli in ne skriva navdušenja nad idejo in procesom nastajanja predstave."
Od nekdaj mi svet klovnov in cirkuške arene diši, blizu mi je tovrsten princip sanjanja v povezavi z nadrealnim svetom naše predstave," pojasni rjavolasa igralka. Režiser predstave je mlad, nadarjen študent režije na AGRFT Jan Krmelj, s katerim so del predstave uprizorili že maja na razgrnitvi repertoarja SNG Drame in navdušili zbrano občinstvo, zato je intendant Igor Samobor želel, da iz videnega na repertoarni razgrnitvi nastane nekaj več. Čez nekaj dni so se tako odzvali želji. Dogajanje je tako obarvano v nadrealistične tone, kjer je mogoče vzpostaviti stik z magičnim in sanjskim svetom.
"Ljudje si predstavljamo, da bomo morda nekoč lahko zaživeli v idealnem političnem sistemu, ki bo temeljil na vrednotah in varnosti človeštva, brez bolečin in nasilja. Tudi Fando in Lis iščeta ter hrepenita po tem nedosegljivem prostoru. Predstavljata dva, moški in ženski princip, začetek in konec sveta z aluzijo Adama in Eve pred vstopom v raj," nam vlogo Liz razjasni Polona in v istem dihu prizna, da je daleč od prave klovnese - bolj jih je namreč zanimalo življenje klovna, ki je v komičnosti in tragičnosti totalen, do skrajnosti bizaren, pa vendar skozi distanco rdečega nasmeha boleče resničen. Tako se je skozi gledališko magijo in spomin prepustila vlogi, skozi katero je mogoče spregovoriti o mnogo stvareh. Ob mladi ekipi, ki stoji za predstavo Utopija, se je tudi sama spomnila svojih igralskih začetkov, vse od baletne šole pa do prvih nastopov na odru.
"Na akademijo sem prišla kot nadobudna študentka, vajena trdega dela pri baletu, na akademiji pa je bilo življenje izredno lagodno in sproščeno. Vsaj zame. Hitro sem se tudi sama privadila novemu ritmu. Torej, polenila sem se. Kmalu sem seveda ugotovila, da bom morala zavihati rokave. Sama sem se takrat veliko posvečala tehniki govora in diha pri solo petju ... Na šolanje imam čudovite spomine, vendar mi je sedaj lepše. Imam znanje in izkušnje, s katerimi znam razpolagati," je prepričana igralka, ki s svojim čarobnim glasom začara obiskovalce hrama kulture.
Kadar pa ne nastopa na odrih, se posveti sinu Belu in možu, igralcu Saši Tabakoviću.
"S Sašem razumeva naravo najinih poklicev in se brez turbulentnosti prilagajava drug drugemu. To je sreča! V sožitju lahko živimo, kadar si dajemo prostor. Pogovori so ali pa niso vedno nujni, včasih potrebujemo tudi tišino. Pomembno je, da smo rahločutni in pazljivi v sobivanju, saj le tako lahko slišimo in začutimo. Da lahko opazimo, kako se ljubljena oseba počuti. Izživeti moramo tudi svoje kratke depresije, slabovoljne dneve, ker minejo. Če jih ne izživimo, se skrijejo in nas počakajo," nas poduči Polona, ki kot vse mame svoje življenje podreja pretežno sinu. Prepričana je namreč, da človek, ki je šele dobro začel svojo pot, mora dobiti toliko ljubezni, kot jo potrebuje.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Helena Kermelj, Sašo Radej, Peter Uhan
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
