Polona Juh, članica ljubljanske Drame, si je, kot pravi sama, izbrala psihično zelo naporen poklic. Odločila se je za tek na dolge proge, med katerim z ogromno dela, znanja, talenta, karizmo, psihično in fizično vzdržljivostjo pripravlja vedno nove vloge, kot je Margareta v Faustu.
Story: Kje vidite Margareto v današnjem času?
Margareta zagotovo spada med tisti segment preobčutljivih ljudi, ki so na svet, kakršen je, nepripravljeni. Zato vse hudo doživljajo zelo močno. Glede na trenutno stanje v svetu, takšni ljudje vanj vstopajo kot orodje za manipulacije v vzpostavljenem sistemu politike, družbe, tudi družine. V Faustu se znotraj dramske predloge pojavimo kot družina. Torej se zlo manifestira skozi več oseb. Oče Mefisto je še vedno glavna moč družine in vrhovna instanca, poosebljeno zlo, tu pa so zdaj še mati Mefisto, sin Valentin in hčerka Margareta. Otroka sta kot orodje, nekakšen pripomoček, s katerim manipulirajo Fausta. Ko Margareta Fausta zapeljuje, se zgodi napaka, kot se lahko zgodi tudi v življenju, in Margareta, ki je sicer del zla, se v Fausta resnično zaljubi. Skozi doživljanje ljubezni postane metaforično gola, v smislu vzpostavitve etičnih vrednot, kakor je bilo to za lik Margarete zapisano že po Goetheju. V naši postavitvi pa je kljub zlorabi družine čista in verjame v ljubezen.
Story: Tako kot v ljubezen verjamemo ljudje?
Mislim, da ljudje v ljubezen verjamemo in nikoli ne nehamo verjeti vanjo. Brez tega ni mogoče živeti. Tragične osebe, ki sem jih že kar nekajkrat odigrala, so bile velikokrat same po sebi zelo samodestruktivne, kar Margareta ni. Je pa izjemno občutljiva in takšni ljudje, se zdi, lahko še prej odidejo v svet nereflektiranosti, norosti, svoj svet, ker ne zdržijo več. V naši predstavi deluje Margareta kot nekakšen pivnik čustev, pa ne le lastnih, temveč tudi čustev sveta, časa in prostora. Na njej se lomi vse emocionalno, kar je tudi nekakšna protiutež razumu, znanosti in alkimiji Fausta. Margareti podobne ženske, ki so posejane po vsej dramatiki, prinašajo drugačen pristop k razumevanju sveta. Metafizičen in emocionalen hkrati.
Story: Ljudje potrebujemo vero v dobro?
Vsi verjamemo v dobro, ampak kakor da ga ni več. Če pogledamo na situacijo, se mi zdi, da sporočilnost predstav in umetnosti že od antike naprej kaže na to, da je zlo prisotno, kljub ljubezni, ki pa je popolnoma razvrednotena pod težo zla, ki obstaja.
Story: Je zlo močnejše od ljubezni?
Prostor za lepoto in dobro je v enakem sorazmerju, kot je na drugi strani preveč prostora oziroma ga je premo sorazmerno enako za zlo. Žal. Med tema dvema poloma se giblje tudi Faust. Vzpostavljena sta že prostorsko z dvema zidovoma, ki nosita simboliko dualizma: dobro - zlo, leva - desna hemisfera možganov, laž - resnica ... Poleg vsega je tu še voda, ki deluje kot močvirje, v katero se vse skupaj potaplja. Kadar lahko zares doživim umetnost, so čutenja univerzalna in zelo podobna. V dojemanju tega se človek zagotovo ne spreminja. Zato me tako zanima gledališče, ki se nenehno ukvarja s človekovo identiteto. Identiteta je edini človekov kapital, s katero lahko ohranimo sebe, svoj svet. S katero odmerjamo in merimo ter ostajamo originalni.
Story: So različna čustvena stanja likov, ki jih igrate, naporna?
Zelo. Drugače ne more biti. Vsi protagonisti dramatike se v glavnem znajdejo v mejnih razpoloženjih in konfliktih. Brez tega drame ni. Konflikt in matematika. Ko sem bila še srednješolka, si nisem znala predstavljati, kdaj bom imela kakšno korist od matematike, ker je nisem marala. V gledališču in umetnosti pa je vse povezano z njo. Brez nje ni umetnosti. Že režiser te kar naprej postavlja v koordinatni in kompozicijski sistem. In velikokrat se mi zazdi, da na odru, v določenem trenutku obstaja le en pravi prostor, kjer lahko izgovoriš določen monolog. Ni vseeno kje. Ampak kaj je naporno? Vsekakor vživljanje v drame, ki premorejo veliko temačnosti. Takšne drame se zalezejo vate in izčrpajo. Komične vloge te po predstavi dvignejo, razpoložijo, skratka zgodi se neobremenjujoč krogotok s publiko. Pri skrajnih stanjih pa je seveda drugače.
Story: Imate ta stanja pod nadzorom?
Seveda, to je naša obrt. Obvladovanje metjeja, matematika. Nekje sem slišala, da smo igralci kontrolirani shizofreniki, kar pomeni, da nismo shizofreni, le prepričljivost lahko izurimo do te mere. Gledalcu se lahko zazdi, da je akter na odru kot nor, a ko režiser reče stop, je iluzije norosti v hipu konec in si že tukaj in zdaj. Obrt. Gre za to, da si kot sleherni vsak dan blizu vsem stanjem, ki jih premore življenje. Doživljanje bolečine, strahu ... nam je vsem skupno. Naporna čustva bolečine so v gledališču nujna. Ljudje se v gledališču želijo identificirati skozi bolečino enako kakor skozi intelektualni razmislek. Žal je tako, da te bolečina zbudi.
Story: Kako je v gledališču z ženskimi vlogami, so te enakovredne moškim?
Menim, da se ženska ne bo emancipirala skozi hlače. Ženska naj je ženska, z vsemi svojimi prelepimi atributi, le na pamet naj ne pozabi. Seveda je v gledališču manj ženskih vlog. Glas razuma se je od nekdaj skozi politiko, literaturo, vero žal vedno podarjal moškemu. Hkrati pa se je pozabilo ali delalo, kot da tega ni, da so moški izjemno nežna in plaha bitja, kar pomeni, da so skozi zgodovino reagirali na marsikaj iz strahu. Sicer pa ljudi ne ločujem na moške in ženske. Le na človek in človek. V življenju potrebuješ pravo bitje, s katerim lahko bivaš v sožitju. Seveda so za skupno življenje potrebni isti nazori, skupne točke, drugače ni nič. Ne verjamem v to, da se nasprotja privlačijo.
Story: Živite v nasprotju s svojimi junakinjami lepo življenjsko obdobje?
Odkar sem spoznala Saša (igralec Saša Tabakovič, op. p.), imam izjemno lepo življenje. Lepo je in mirno. Rada imava tišino in razigranost in glasnost najinega sina.
Story: Je treba v odnosu s partnerjem najti svoj mir?
Seveda. V miru in tišini se včasih lahko pomenimo več kot z besedami. Nihče od nas si verjetno ne želi dnevno nekih pogovorov, ker je že narava dela, ki ga opravljamo, utrujajoča. Verjamem, da psihologija uči, da se je treba veliko pogovarjati, da bi spoznal samega sebe, da bi spoznal partnerja, ampak mislim, da je vse odvisno od posameznika. Ni nujno, da pogovori prinesejo kaj dobrega, kadar dva že v osnovi nista za skupaj.
Story: Kaj pa svoboda, se vam ta v odnosu zdi možna?
Svoboda je pomembna. Koliko smo in koliko smo v tem svetu, kakršen je, lahko svobodni, pa je vprašanje. Ampak če govorim o odnosu, je svoboda v odnosu potrebna do te mere, da si lahko miren. In da lahko uresničuješ in razvijaš svoje potenciale. Mir in svobodo ti prinaša partner s svojim spoštovanjem. Spoštovanje je širok pojem, ki zajema vse kvalitete, ki zajemajo obojestranske želje. Gre za stalno izmenjavanje, prilagajanje in dajanje. V dajanju ljubezni moraš biti brezmejen, kar pa je verjetno pogojeno že z našo vzgojo, s tem, koliko smo bili ljubljeni, kaj nam je bilo dano in koliko smo se lahko senzibilizirali.
Story: Mar se enkrat ne konča z 'zgovarjanjem' na starše?
Odrasli postanemo lahko takrat, ko zagledamo svoje starše v tem, kaj vse so nam dali, za kaj vse smo jim lahko hvaležni ali kje so delali napake. Ko zbistrimo svoj pogled nase in začnemo življenje usmerjati na ta način, vsaj vemo, česa se moramo pri sebi bati. Smo pa seveda narejeni tako, da se radi obdamo s svojimi nevidnimi zaščitnimi plašči in je od nas samih odvisno, kako se s sabo pogovorimo.
Story: Da bi se lažje poglobili v druge?
Igralci se na vajah dnevno pogovarjamo o psihologiji človeka. To in grška drama sta naša osnova. Bistvo grške drame je, da na oder prideš v polnem zamahu stoprocentnih čustev, popolnoma razrvan. To je tudi tisto, kar je magnet za publiko. Ranljivost. Vse drame so napisane, da gledalec protagoniste ujame v mejnem stanju. Junak na odru že od začetka predstave polno živi, ne miruje v pričakovanju, da se mu bo šele začelo dogajati. Zato je gledališče vedno tako živo, je bilo in verjetno bo. V njem vlada popoln magnetizem, fluid. Vendar pa poleg tega za poglabljanje v druge potrebuješ veliko mero empatije. Brez tega ni nič.
Story: Je magnetizem gledališča v veliki meri odvisen od igralčevega talenta in ustvarjalnosti?
V identiteti igralca z likom, ki ga igraš, je zelo pomembno, koliko si naravnan na odtenke in detajle. Lik se gradi v celoti in velikih zamahih ter malenkostih, njegove posebnosti so v njih. Tudi s tem, s čim se človek ukvarja, ko je sam in misli, da ga nihče ne gleda. Pozornost v gledalcu se vzbudi s skrivnostnostjo in s tem, da ima gledalec občutek, kot da vstopa v intimni svet drugega. Naše delo je predvsem in samo odvisno od nadarjenosti. Ta pa zajema marsikaj, od ustvarjalne domišljije, psihične in fizične vzdržljivosti, tehnike do karizme in inteligence. In če imaš možnost ustvarjati z nadarjenimi, presežnimi, si lahko rečeš, kakšna lepota, kakšna sreča. 'Lepi' gledalca, ker je notri človek. Začutiš presežno vrednost na drugi strani, bodisi da je v avtorju ali režiserju. S presežnimi ljudmi pa lahko igralec da več.
Napisala Suzana Golubov
Fotografije Goran Antley, Peter Uhan in Aljoša Rebolj
