Polona Juh: Tišino si izborim

O sebi ne ve, kaj naj pove, ker bi bil to zanjo hud napor, pravi. Toda o njej izvemo veliko skozi vloge, ki jih upodablja v ljubljanski Drami, pa naj bo to Ana Karenina, Margareta v Faustu ali Lis v Utopiji. Pogovor z njo je magično doživetje. Zdelo se mi je, da me je v brezbrižnem svetu objela milina, saj me je na osupljiv način spomnila, kako pomembno je videti, slišati in začutiti sočloveka.

Nedavno ste se vrnili iz Seula, kjer ste gostovali s predstavo Faust v režiji Tomaža Pandurja. Kako se spominjate sodelovanja z njim?

V sedanjosti govoriti o Tomažu Pandurju v pretekliku je neke vrste paradoks, ki sproža občutja nedoumljivosti in neresničnosti. Margareta v Goethejevem Faustu pravi: »Tako sem mlada in grob je že izkopan, kjer bom smrt prestala. Lepota mi je grob izkopala.« Tomaž Pandur, svetovljan, kozmopolit, silovita karizma barv, temperatur in dualizmov. On ni odsotnost. On je, je bil in bo vseprisotna nenehnost v edinstvenosti umetniškega izrazoslovja. V čast mi je, da sem in sem bila prevodnik teh stanj, stvari in njihovih poimenovanj z besedami, glasom in s srcem, v neskončni lepoti belih in temnih razsežnosti. Prebrala bom pesem Marka Matičetova, ki je v tem trenutku primerna: Upočasnila sva čas. Ga zaustavila za trenutek, za dva. Ne veva, kako, ne kdaj, ne zakaj, se ta čas konča. Si bil kdaj srečen od žalosti, da ljubiš ta svet, ki te ne mara? Da ljubiš svoj svet na tem svetu? Svoj svet, ki ni za ta svet, ki ni na tem svetu? Od žalosti si bil kdaj srečen? Tomaž Pandur je bil velika gledališka osebnost in karizma. Dejstvo, da ga ni, občutim kot veliko izgubo za gledališki prostor in življenje. Navdušil in očaral me je s svojim elanom. Njegov način dela je bil izjemen, profesionalen, če je bilo treba tudi radikalen, ampak nikoli aprioren. Bil je posvečen in predan, resen in zrel. Lepo ga je bilo gledati na vajah, ko so ideje vrele iz njega, in s kakšno življenjsko slo se je predajal. Ni se prepuščal konformizmu in ustaljenosti. In zaradi njegove izjemnosti so ga želeli tudi drugod po svetu. Če si Tomaža poznal od blizu, si vedel, zakaj.

Kaj vam je pomenilo, ko vas je izbral za vlogo Margarete v Faustu?

Bila sem navdušena, ko me je povabil k sodelovanju, in kmalu sem spoznala, da imava prelep profesionalen, kreativen pretok. Gledališka govorica, ki sva jo prevajala drug drugemu, je vedno tekla zelo gladko. Imel je izjemen čut za to, da te je prepoznal kot človeka in s kakšno senzibiliteto si prišel na vajo. Delo z njim je bilo poezija.

Katere lastnosti so vam ljube pri režiserjih?

Rada imam režiserje, ki pridejo z močnimi vizijami. Z vizijo, ki morda narekuje nekaj, kar bi prispevalo k svetovljanstvu gledališča, da bi se prebil gledališki mehanizem, ki ga še nismo videli, in ne bi bil neartikuliran do te mere, kot poznamo v današnjem času, kjer je veliko eksperimentov, ki jih ne razumemo, ker velikokrat niso dovolj dobro premišljeni. Ljudje se dostikrat sprašujejo, zakaj ne razumejo? Morda ni problem v tem, da ljudje ne bi razumeli. Včasih je problem v nas, ki kreiramo predstave, da ne ponudimo predstave v takšni obliki, da bi se dotaknila gledalca na kakršenkoli način, ne samo v dobesednem smislu. Namen umetnosti ni dobesednost, ampak preoblikovanje nekih odsotnosti znotraj naših svetov, ki jih je treba na novo vzpostaviti in jim dati priložnost, da zrastejo do takšne mere, da iz tega nastane umetnost. Današnja umetnost človeka kliče k sebi tako, da je treba imeti določeno količino predznanja. Umetnik je neke vrste prevodnik v gledališču, ki mora znati artikulirati skozi sebe emocijo, prek katere se lahko nekdo potopi vate. V gledališču iščem vrednosti, ki bi jih želela priklicati v sočloveku.

Je občutljivost prednost pri vživljanju v vlogo?

Da. Občutljivost, pretočnost karizme, emocij in mentalnih horizontov sta zelo pomembni. Za ženske je pogosto velik manko, da junakinje preigravajo besedila in misli, ki niso v sozvočju z neko filozofsko naravnanostjo. To me zelo moti. Želela bi spregovoriti tudi skozi filozofijo na odru, ampak tega je zelo malo. Tudi Ana Karenina se ukvarja pretežno z odnosi. Premalokrat se odmakne v intimo razmišljujočega sveta. Njena ikonografija nas je tako močno zaznamovala, da si jo predstavljamo, še preden odpremo prvo stran romana. Vidimo jo kot pokončno žensko, ki se je začela boriti. Spada med ženske, ki so imele moč, da so sledile tistemu, kar ženska misli in občuti, ne glede na posledice.

Sodite tudi vi med takšne ženske?

Ženskam je na splošno težko in mislim, da jim bo težko še naslednjih 500 let. Seksizem je močno zakoreninjen in zavzema polje podzavestnih ravni človeka, zato je to nemogoče izkoreniniti. Zelo sem bila šokirana, ko so mladi prišli gledat Ano Karenino in smo imeli pogovor po predstavi, kjer je neki profesor označil Ano Karenino kot grešno in krivo. To me je streslo, šokiralo in streznilo v nekem človeškem smislu. Ana ni kriva in je v zakonu zelo trpela. Neki mladenič je rekel, kaj pa ji je manjkalo, saj je vse imela. Šokiralo me je, da mladi povezujejo srečo z materialno varnostjo. Sprašujem se, kje so naše vrednote in zakaj je smiselno po dolgem času obravnavati Ano Karenino, če se potem nič ne zgodi v razmisleku tistega, ki doživi predstavo in živi v letu 2016. Morda sem krivična. Morda je bil to nekdo, ki je glasen, 300 drugih pa misli drugače.

Doslej ste se vživeli v več kot sto ženskih vlog. Kako dosežete mentalni preskok, da po predstavi pridete iz vloge nazaj vase?

Proces vzpostavljanja svoje identitete skozi osebo, ki jo igram, poteka že na vajah, kjer ogromno energije porabim za vlogo. Takrat sem popolnoma psihično in fizično razbolena. Čustveno in telesno sem povsem izčrpana. Proti koncu študija se stvari stopnjujejo, ampak medtem ko se stopnjujejo, moraš znati ekonomizirati vse te moči, sile, energije. Predstave niso več zame tako izčrpavajoče, razen če se zvrstijo druga za drugo. Ko je človek gospodar svojega časa, ritma in organizacije, potem tudi prehodi iz vloge niso problematični. Po predstavi potrebujem kakšno uro, da se umirim. Vesela sem, da se znebim kostuma in vloge za kakšen dan. Vsaka protagonistična oseba se namreč znajde v nekem precepu. To so mejna stanja in v teh mejnih stanjih ne želim biti predolgo.

Menda vas je oče pred vpisom na akademijo opozoril, da so igralci nesrečni ljudje. Ali to drži?

Posvariti pred srečo, zlasti pa pred nesrečo, ne moremo nikogar. Najbrž ni nič drugače kot pri drugih poklicih. Veliko je igralcev, vlog pa je malo in nekateri nikoli ne dobijo priložnosti. Ne vem, ali se lahko pomiriš s tem, da se ne moreš nikoli spoprijeti z določeno vlogo. Vsi mislimo, da smo sposobni, sicer ne bi stali na odru. V marsikateri umetniški glavi je najbrž vprašanje, zakaj me nihče ne vidi in prepozna? Včasih nesreča ni povezana s tem, da ne dobiš vloge, ampak izvira iz osebnih razlogov, ki niso povezani s poklicem.

Vam je bilo lažje vstopiti v svet gledališča, ker sta vaša starša igralca?

Ne. Nobeden od staršev mi ni nič sugeriral. Vedela sta, da me je treba vreči v vodo in da moram sama splavati. Sta izjemno etična v smislu družinskih navezav. Sicer pa je čas najboljši sodnik. Naš poklic je dolg maraton in čas vedno razkrinka vse. Vlog si ne izbiramo sami. Želim si, da bi me kdo vprašal, kaj bi želela delati. Pri 45 letih in več kot sto odigranih vlogah vem, kaj bi me zanimalo. In včasih mi je nedoumljivo, da nihče, razen Tomaža Pandurja, ni prišel k meni in me vprašal, kaj bi si želela.

Ste kdaj zavrnili kakšno vlogo?

Včasih sem rekla ne. Enkrat je bilo to zaradi tega, ker sem bila preutrujena. Na srečo obstajajo režiserji, ki tega ne zamerijo. Naš poklic je občutljiv tudi v tem smislu, da v neki vlogi ne čutiš izziva, kar pa ne pomeni, da ne spoštuješ režiserja. Včasih pa si preutrujen in moraš paziti nase. Toda sledijo lahko zamere in potem s kakšnim režiserjem ne delaš nikoli več. Včasih se sprašujem, kako bi bilo, če bi bila nadarjena za vlogo režiserja. Če bi bila režiser, bi lahko izbirala. Po naravi sem odločna in velikokrat ne sprejemam kompromisov. To se mi je pogosto obrestovalo. Svoje odločitve sem vedno sprejela zato, ker nisem mogla ravnati drugače. Takšna sem že od malih nog in moja mama me je opozarjala na moj značaj.

Omenili ste, da je treba paziti nase. Kako pazite nase?

Ko imaš otroka, je vse prilagojeno njemu. Otrok mora biti na prvem mestu in seveda tudi tvoj ljubljeni. Srečo imava, da nama pri intenzivnejših dnevih pomagata mama in tašča. Kako pa pazim nase? Po napornih vlogah, ko sem zelo utrujena, ne grem teč v naravo, ker čutim, da se ne morem še dodatno utrujati s tem. Potem bi mi tudi zmanjkalo časa za sina. V popoldanskem času nikoli ne spim, škoda mi je časa, da ga ne bi preživela z Belom in Sašem. Skratka, čas je rezerviran za otroka, ki je v preobčutljivih letih, da bi si lahko dopustila biti egoistična. To ne pride v poštev. Potem bi se morala odločiti za drugačen poklic. V naravo hodim s sinom. Vprašanje pa je, ali se zdravo prehranjujem. Jem zelo raznovrstno hrano in skrbim, da ne obtežim želodca s težko hrano. Nikoli ni bilo v moji navadi, da bi se basala s sladkarijami. Vsak dan kuham za Bela in sem zagovornica tega, da otroci v teh letih potrebujejo meso, ki ga tudi sama uživam. Uravnoteženost v prehrani se mi zdi pomembna.

Kako se obnovite?

Največ mi pomeni, če se lahko umaknem v tišino, kar se ne zgodi pogosto, ampak si jo izborim. Včasih je to zjutraj pred vajo, kadar Saša pelje Bela v vrtec. Zvečer, ko Bela zaspi, je čas za branje, zapisovanje misli, film ali pogovor. Ena izmed lepot na svetu je tišina. Kadar je tišina polna med dvema, je ni treba argumentirati. Verjamem, da se je treba pogovarjati. Kadar pa so stvari polne, lepe in v odnosu celovite, potem tišina ni nič napačnega. Kadar se dobro počutimo, po navadi ne najdemo besed. Kadar se ne najdemo, pa si želimo, da nam nekdo izreka, da nas ljubi.

Vam je pomembno verbalno izražanje ljubezni?

Ne, ampak to govorim zato, ker sem tega bila velikokrat deležna. Imam izredno pozornega moškega. Moškega, ki je izrazito naravnan na vse to, kar si ženska želi. Naravnan je na človeka. On je z eno besedo čudovit. Razume ženske. Zelo me je presenetilo, ko sva se spoznala, in mi je rekel, da ima rad žensko družbo, ker se z ženskami lahko več stvari pogovarja kot z moškimi. Dobro se počuti v ženski družbi.

Velja podobno za vas? Vam veliko pomenijo ženska prijateljstva?

Nekatere prijateljice imam že od otroštva. Študirale smo različne stvari in delujemo v različnih sferah. Toda povezanost med nami bo dosmrtna. Žal pa nimamo dovolj časa za druženje. Na srečo so pravi prijatelji tisti, ki razumejo, da se dva meseca ne bomo mogli srečati in se vedno veselimo drug drugega. In vemo, da si bomo vedno pomagali. Vesela sem, ko spoznam človeka, ki me navdihne, in si želim, da bi se lahko z njim globlje povezala. Toda zdi se mi, da je človek v mojih letih že manj prilagodljiv in morda ne več tako odprt za nova znanstva. Vsaj številna znanstva ne. En človek morda, na nekaj let.

Nekoč sem vas opazila med občinstvom na baletni predstavi. Ali se med ogledom baleta v vas predramijo občutki obžalovanja, ker niste postali balerina?

Nobenega obžalovanja ne občutim. Presrečna sem, da sem se z baletom ukvarjala 12 let. Balet mi je pustil ogromno lepote, ki jo zdaj v igralskem poklicu s pridom uporabljam. Balet ti privzgoji marsikaj in zaradi tega mi nikoli ni bilo nič težko. Pri baletu nismo bile razvajene, zato takoj opazim vsakega, ki je iz sladkorčka. Velika prednost je, če imaš privzgojeno gracioznost in kultiviranost gibov. Ker to lahko tudi rušiš. Če kultiviranosti ni, pa ni kaj rušiti. Poleg baleta sem se ukvarjala tudi z drugimi zvrstmi plesa. Veliko stvari sem počela, obiskovala sem dve srednji šoli in moram priznati, da sem se zgarala. Veliko je bilo garanja, ampak ne zaman.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču