Polona Lovšin je zagotovo ime, ki ga boste v kulturnem in umetniškem svetu pogosto zasledili. Diplomirana umetnostna zgodovinarka v svojem delu združuje umetnost in podjetništvo na številnih področjih. Razkrila nam je nekaj sodobnih pogledov združevanja teh področji in to, kaj iščejo in spodbujajo v okviru podjetja Riko.
Story: Vrsto let se že ukvarjate z umetnostjo, ki jo prav tako povezujete v poslovne procese. Nam zaupate, zakaj vas je navdušila in kaj vas na tem področju najbolj žene?
Vsega je bil 'kriv' Cankarjev Fritz. Morda je to moje navdušenje, če ne celo zagledanost tem rahlo nihilističnim umetnostnim zgodovinarjem, opazila tudi moja razredničarka Mirjana Furlan, ki je zapečatila mojo usodo, ko mi je predlagala, da je zame najboljši možni študij ravno umetnostna zgodovina. Za to ji bom večno hvaležna. Umetnost me navdušuje, ker pokaže tisto, česar niti ne moremo videti, tisto, kar ostaja zunaj vidnega polja. In zaradi tega širi moje miselno obzorje. Bolj na široko lahko mislim, spoznavam, doživljam. Zato si želim imeti živahen stik z umetnostjo - da ne bi bil svet preozek.
Story: Že več kot 12 let uspešno vodite korporativne komunikacije v podjetju Riko. Predvsem so vam blizu integracije kulture in kulturnih projektov v poslovno delovanje. Če lahko laično povem, povezujete kulturo in podjetništvo. Kako se ti dve področji prepletata in kakšna je vaša naloga?
Če ponazorim z eno besedo - nismo pokrovitelji, temveč vlagatelji. Želimo multiplicirati učinke, dodane vrednosti tako za umetnika, ki dobi potrditev za svoje delo v večih ozirih, in tudi za Riko. To nam tudi poslovno koristi, to vselej poudarjamo. Dviguje nam dodano vrednost, zvišuje ugled in stopnjo zaupanja, komunicira Rikov DNK. Ne gre pa le za te izmerljive koristi, te lahko tudi dosežemo z drugimi sredstvi na malo drugačen način. Ta investicija se nam obrestuje tudi zato, ker z njo prispevamo k tistemu nekaj več. Brez tega smo namreč le skupnost, ki zna 'potrošniško imeti', pri tem pa pozablja, kako 'polnokrvno biti', če ponovim za dr. Alešem Debeljakom.
Story: Vaše delo je precej raznovrstno in o njem prav tako predavate drugim. Omenim lahko tudi, da objavljate različna besedila za različne publikacije. Nam zaupate kaj o tem?
Seznam besedil je v zadnjem času precej upadel. Žal nisem več kos takemu tempu, kot sem si ga lahko privoščila prej. Predvsem pa se je spremenil tudi fokus; medtem ko sem se prej več posvečala kritiškim zapisom, zdaj bolj pišem ali pa delim izkušnje o vlaganju v kulturo, o tovrstnem produkcijskem sožitju umetnosti in kulture itd. Ker to počnem v praksi, se mi zdi sleherno povabilo k pisanju, predavanju ali pa sodelovanju na okroglih mizah ter konferencah dobrodošlo, ker mi omogoča refleksijo lastnega početja. Ob tako hitrem tempu in razpršenosti na vse strani se moramo včasih namreč malo zaustaviti in razmisliti.
Story: Kako spremljate umetnost na naših tleh?
Imamo vrhunske umetnike, ki delajo močne in nespregledljive zareze v svoj čas. V primerjavi s tujimi umetniki zaostajajo le po višini vložka v svojo promocijo ali produkcijo, ne pa po kvaliteti.
Story: Riko je eno od redkih podjetij v slovenskem prostoru, ki se že vrsto let usmerjeno ukvarja z umetnostjo. Kako se je to zgodilo?
Preprosto - ker ima Janez Škrabec rad umetnost. In to je najpomembnejši zbirateljski zagon, spodbuda, povod in motiv. Umetnost je pač pomembna dimenzija njegovega doživljajskega sveta, šele nato poslovnega. Samo veseli me lahko, da delam zbirko ob nekom, ki ima prosvetljen okus in širok razgled. Likovna zbirka Riko neguje ta osebni zbirateljski pečat. Želim pa tudi, da ga širi in razteza. Umetnost pač vselej deluje tako.
Story: Kakšna dela prevladujejo v zbirki?
Janezov ded dr. Peček je bil podpornik in zbiratelj impresionistov in njihovih sodobnikov. Ta družinski fond, ki ga je Janez podedoval, je osnova zbirke, ki je nato z Janezovimi odkupi, začeli so se v njegovih študijskih letih, zelo razširila svoj obseg. V zbirki so zastopani najpomembnejši avtorji zadnjih 100 let - od impresionistov do sodobnih avtorjev, ki jih bolj intenzivno zbirateljsko zasledujemo. Kot poudarja Janez, od nas je odvisno, ali soustvarjamo oz. soomogočamo sodobne Jakopiče.
Story: Nekako si želite, da bi bila javnosti dostopna ključna dela domače sodobne vizualne umetnosti. Kateri avtorji se zdaj vrtijo v tem krogu in kaj še iščete, da bi bila zbirka popolnejša?
Dostopnost zbirke je del naše zbirateljske odgovornosti. Zato jih najmanj enkrat na leto predstavljamo na razstavi, kadarkoli so na voljo bodisi umetnikom bodisi kuratorjem, da jih umeščajo na svoje predstavitve, razstave. To je naša zaveza, kajti umetniška dela živijo v interakciji s pogledom gledalca, ne pa v tišini depoja. Glede na to, da je v vsaka zbirka 'prikrajšana zbirka', kot je dobro označil Gerard Wajcman, pa še vedno zasledujemo njene manjkajoče dele. Prepoznavamo jih seveda v sodobni umetnosti, ki problematizira ta naš čas, naše okvire. Če se ozrem na zadnje odkupe, sem prav vesela, da smo zbirko v zadnjem času dopolnili z odličnimi deli vrhunskih avtorjev, kot so Žiga Kariž, Jaša, Ištvan Išt Huzjan, Alen Ožbolt, Viktor Bernik. Brez njih je kakršenkoli pregled slovenske sodobne umetnosti tako rekoč nespregledljiv.
Story: Koliko je sploh posluha za umetnike pri nas? Kakšna je vrednost njihovih del in kako se lahko umetniki s svojimi deli sploh postavijo na trgu?
Veriga razvitega trga umetniškega trga, ki ga lahko spremljamo v tujini, deluje približno takole: umetnik se posveča svojemu delu/ustvarjanju, galerist prodaja, kritiški aparat vrednoti, umetnostne institucije posvečajo, zbiratelj kupuje oz. plača. Pri nas pogrešam ravno vezni člen, ki povezuje umetnikovo delo in zbiratelje, torej galerije, ki bi imele ob zasledovanju umetniških presežkov profesionalizirane tudi prodajne usmeritve. Žal so pri nas preredke, umetniki so tako prepuščeni sebi. Finančna vrednost umetniških del naj bi bila vsaj načelno enaka umetniški vrednosti. Bolj prelomno, bolj vplivno, bolj referirano delo naj bi bilo tudi finančno višje ovrednoteno. Žal pa na našem trgu zaradi slabo razvitega sistema največkrat ni tako, cene kreirajo parcialni okusi.
Story: Nekoč je veljalo, na žalost, da umetnikova dela postanejo cenjena šele po njegovi smrti. Kako je danes s tem? Zakaj nismo cenili oz. ne cenimo živečih slikarjev, arhitektov ipd., po njihovi smrti pa jih kujemo v zvezde?
Odprli ste zelo zanimivo in kar kompleksno vprašanje, ki bi potrebovalo malo več črnila, kot je zdajle morda možno. Vsekakor velja malo zrelativizirati to izjavo, še sploh, ko jo postavljamo v današnji kontekst. Občutek imam, da je današnji umetniški svet preveč razpršen, dinamičen, hiperproduktiven, nepregleden, fluiden, da bi premogel malo daljšo pozornost na en umetniški opus, en umetnostni fenomen. Zdi se, kot da se vsak hip nekje drugje pojavi nova umetnostna platforma, ki predstavlja, izpostavlja, interpretira, vrednoti aktualno produkcijo, kreira nov trend, fokus, celo novo zvezdo na sceni. Zelo me zanima, kako bo časovna distanca ovrednotila ta današnji utrip, le kaj bo čez nekaj desetletij ostalo na njenem situ.
Napisala MIMA
Fotografije Mediaspeed
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec
