Alja Dimic o popolni sreči in ljubezni

Certificirana prehranska terapevtka Alja Dimic je pred kratkim v postojnski porodnišnici rodila svojega prvega otroka, čeprav so ji pred leti, zaradi zdravstvenih težav, napovedovali življenje brez družine. Zdaj jo je osrečil sin lan, s katerim je doživela čudovito porodno izkušnjo.

Story: Pred kratkim vas je osrečil Ian. Nam zaupate, kakšna je bila vaša porodna izkušnja?

Resnično je bila zelo lepa, točno takšna, kakršno sem si želela. Poroda se niti nisem bala, prej me je zanimalo, kako je videti, kakšni so popadki, kako se pravzaprav rodi novo življenje. In vse to sem spoznala na najlepši možen način. Veliko zaslug za umirjenost in močno moralno podporo gre mojemu Juretu, ki mi je ves čas poroda vlival vero in zaupanje, da je vse tako, kot mora biti. Prav tako sem bila pomirjena, saj sem vedela, da bom rodila v najboljši možni oskrbi, pri dr. Aleksandru Merlu v Postojni.

Story: Rodili ste torej v Postojni, čakali pa ste do zadnjega trenutka, ko so popadki bili že zelo pogosti. Zakaj se niste prej odpravili na pot proti Postojni?

K dr. Aleksandru Merlu sem že hodila na preglede in CTG. O njem sem slišala veliko dobrega, o čemer sem se pozneje prepričala tudi sama. Je izjemno strokoven pa še vedno s srčnostjo in predanostjo opravlja svoj poklic. Zaradi njega sem mirno čakala na porod, čeprav nismo natančno poznali mojega predvidenega dne poroda. Ker je bil to moj prvi porod, niti nisem vedela, kakšni so popadki. Vsi so jih opisovali kot bolečine ob menstruaciji ter krče, ki se širijo iz zgornjega dela trebuha navzdol. Pri meni ni bilo ravno tako. V soboto, 16. 5., me je ves dan nekoliko bolelo v spodnjem delu trebuha, vendar to niso bili krči, sploh pa ne neke bolečine.

Zato sem bila ves dan kar aktivna, popoldne oz. zvečer sva šla z Juretom v mesto in prišla domov kar pozno. Pred televizijo pa sem okoli 23. ure le opazila, da si krči kar nekako sledijo. In šele takrat sem pomislila, da se mogoče nekaj dogaja. Vzela sva štoparico in beležila, na koliko časa so se pojavljali krči. 12 minut, 15 minut, 9 minut pa spet 13 minut. Šla sem v toplo kopel, ki naj bi lažne popadke umirila, prave pa okrepila. In pri meni so se krči oz. popadki še kar nadaljevali. Zmenila sva se, da greva v porodnišnico, ko bodo popadki na 5 minut, kot so nas učili tudi v šoli za starše. Popadki so se stopnjevali, okoli enih ponoči so bili na 10 minut, potem na 9 pa spet na 11 minut. Ob pol petih zjutraj pa so z 8 minut padli kar na 3 minute in pol ter se niso več dvignili. Vmesnih popadkov na 5 minut sploh ni bilo. In takrat sva se odpravila proti Postojni, kjer sva bila v dobrih 20 minutah.

Story: Kako je potekal porod? Rodili ste v dobri uri, kako vam je pomagal Jure?

Ob 5.30 so bili popadki na CTG-ju že na minuto in pol. Najbolj vesela sem bila, da je bila ravno takrat prisotna babica Alenka, ki sem jo spoznala že prej. Vlivala mi je zaupanje in me navdajala z mirnostjo. Prav zaradi nje sem bila veliko bolj sproščena. Jure je bil ves čas ob meni in brez njega porod zagotovo ne bi bil tako čudovit, kot je bil. Stal je ob meni in mi na koncu rekel: “Alja, poglej.” Videla sem najlepši prizor v življenju. Če bi lahko podoživela ta prvi stik z najinim Ianom, ko so mi ga položili na prsi, bi ga neprestano ponavljala. Res nekaj izjemnega, čustva ob tem pa neopisljiva.

Story: Želeli ste epiduralno analgezijo, pa ste si potem premislili. Kaj se je zgodilo?

Ves čas sem si želela epiduralne analgezije, saj res nisem človek, ki rad prenaša bolečine. Pa vendar EA ublaži bolečine popadkov, jaz pa sem prišla v porodnišnico že tako pozno, da bi bila EA brezpredmetna, saj me je čakal le še iztis otroka. In tako sem rodila popolnoma naravno. Res je šlo hitro, ena dobra ura in najin sonček je bil v mojem naročju.

Story: Po treh dnevih ste se vrnili domov. Kako se počutite? Kako ste se navadili na Iana?

V porodnišnici mi je bilo resnično super. Boljše oskrbe si ne bi mogla želeti. Z Juretom sva bila vse tri dni skupaj, kar se mi zdi izjemno pomembno. Istočasno sva spoznavala najinega sinčka in tako sva oba ob prihodu domov točno vedela, kako in kaj, popolnoma drugače, kot bi bilo, če bi bila v porodnišnici sama. In tudi zato sem se odločila za porodnišnico Postojna. Izjemne pohvale gredo vsem zdravnikom, babicam in sestram, s katerimi sva bila v stiku, saj takšne prijaznosti, ustrežljivosti in pripravljenosti pomagati res nisem pričakovala. Moje počutje je odlično in tako je bilo že takoj po porodu. Na Iana pa se mi sploh ni bilo treba navajati, sploh nimam občutka, da ga kdaj ni bilo. Že ko sem ga prvič zagledala, sem začutila takšno močno radost, ljubezen in vznemirjenje, da tega z besedami res ne morem opisati. Je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo, in brez njega si življenja ne znam več predstavljati.

Story: Kakšni občutki vas prevevajo?

To so občutki popolne sreče, ljubezni in radosti. Če sem prej mislila, da vem, kaj je brezpogojna ljubezen, zdaj vem, da nisem imela pojma. Takšne ljubezni, kot je med mamo in otrokom, se ne da primerjati z nobeno drugo. In po mojem mnenju je ni večje ljubezni, kot je ravno ta.

Story: Nekatere ženske po prihodu iz porodnišnice doživijo tudi krizo. Kako je bilo pri vas?

Nobene krize nisem imela. Zdaj je nekaj tednov po porodu in vsak dan mi je samo še lepše. Vsako jutro komaj čakam, da vidim njegove očke, ki zvedavo zrejo vame, da me s svojo malo ročico močno stisne za prst in da svojo nežno glavico nasloni na moje prsi. Ni lepših trenutkov, res ne, in vem, da se ti občutki le še stopnjujejo.

Dojenje: "Jure mi ves čas stoji ob strani!"

Alja je ena od tistih mamic, ki so si želele svojega otroka pristaviti k prsim. "Vesela sem, da ima močan sesalni refleks, jaz pa dovolj mleka. Patronažna sestra ga je zelo pohvalila, saj se je v desetih dneh zredil kar za 470 g, kar pomeni, da mu moje mleko povsem zadostuje. Prav tako sem hvaležna, da sem imela tako lepo porodno izkušnjo, ter za mojega Jureta, ki mi ves čas pomaga in stoji ob strani."

Napisala MIMA