Popotnica Anja Čop z družino odkriva lepote našega planeta

Anja Čop zajema življenje z veliko žlico. Potovala je že kot študentka, nato skupaj z možem Silvom, odkar se jima je rodila Ajda, ki ima zdaj devet let, in štiri leta pozneje še Tristan, pa potujejo kot družina. »Otroci s svojim prihodom seveda marsikaj spremenijo, ampak to ni razlog, da bi prenehali odkrivati lepote našega planeta. Je velik, veličasten in lep, pa čeprav se zdi, da želijo nekateri videti samo njegove najtemnejše strani. Moje poslanstvo je, da svet predstavim s svetle plati. Podarjen nam je bil kot lep, in če smo ga v marsikaterem pogledu umazali, je to zgolj naša krivda.«

Anja Čop predstavlja svet z nizi fotografij, ki nastajajo med potovanji z 'Žličkovim domom'. Tako pravijo desettonskemu tovornjaku, ki je nekoč služil italijanski vojski, zdaj pa je že dolgo predelan v potujoči dom za njeno družino ‒ v njem nista samo kuhinja in spalnica, ampak tudi pralno-sušilni stroj.« Sicer ima izpit zanj in tudi vozi zelo rada, a sta s Silvom, ki med potovanji snema s kamero, dogovorjena, da je za volanom večinoma on. »V islamskih deželah mu rečem: Zdaj si pa ti absolutni šef!« pravi z nasmeškom. S tovornjakom so prekrižali Saharo, bili v Armeniji in Gruziji, Turčiji in Iranu in še marsikje drugje. »Navadno se ustavimo tam, kjer pričakujem, da bo naslednje jutro dobra svetloba za fotografiranje. Vstanem, ko še drugi spijo, in včasih mine ura ali dve, preden sploh pomislim, da bi se morala vrniti.«

Samoumevnost razlik

Fotografije objavlja v različnih revijah in časopisih, izdala pa je tudi več fotografskih knjig. S fotomonografijo je obeležila potovanje v Iran, ki je ostal družini še posebej zapisan v spominu. »Tristan še ni bil star leto dni, ko smo v Tuniziji spoznali Alija, Tuarega, s katerim smo po Skypu še zdaj občasno na vezi,« pripoveduje. »Tristan, ki še ni znal govoriti, se je igral v neskončnem saharskem peskovniku, potem pa nenadoma spregovoril. Ampak prva beseda ni bila mama, ampak 'Ali'! Kakšno leto po tistem smo se znašli v Iranu in Tristan je za vsako žensko zaklical: 'Ali! Ali!' Končno se nam je posvetilo, da je tem-

no ogrinjalo, kakršno nosijo v javnosti iranske ženske, nosil tudi Ali. In ko je videl na tleh ostanke od ognja, ki jih je v Iranu veliko, saj imajo vsepovsod nekakšne piknike, je rekel: 'Ali dil! Ali dil!' (Ali naredil.) Ostanki so bili zelo podobni ostankom ognja, na katerem je Ali pekel kruh. Zato pravimo, da je Ali Tristanova duša dvojčica.«

Anja pravi, da njena otroka s tem, ko se zavedata, da svet nista samo Piran in Slovenija, da smo ljudje zelo različnih barv in videzov, dobivata neprecenljivo popotnico za življenje. »S Silvom sva srečna, ko vidiva, kako se brez zadržkov igrata z otroki druge rase in se jima vse razlike zdijo popolnoma samoumevne.«

Številna zanimanja

Anja Čop pa ne fotografira samo na potovanjih, fotografija je že več kot desetletje njena služba. Pred tem je bila kot diplomirana ekonomistka več let zaposlena v domačem družinskem podjetju, potem pa je naredila veliko spremembo. »Malo prej, preden sem pustila službo, sem spoznala zelo v redu človeka, ki je rekel: 'Ali ni super imeti več živ-ljenj v enem?' Misel se mi je zdela odlična. Če si se na nekem področju iztrošil, če nimaš več prave strasti, je prav, da se lotiš česa drugega, nečesa, kar te zares zanima.«

Pravzaprav jo je vedno zanimalo veliko stvari, v mlajših letih je med drugim trenirala vaterpolo in vodno košarko. In počela še marsikaj drugega. Tako kot je počela več stvari hkrati tudi po tem, ko je presedlala v fotografski poklic. Tako je imela v Trstu več let galerijo, kjer so razstavljali slovenski, italijanski in tudi drugi fotografi, a jo je pred kratkim zaprla. »Želim se bolj posvetiti pomembnejšim stvarem, tistim, ki jih imam rada ‒ družini in fotografiji pa tudi sebi. Sem pa z vodenjem galerije pridobila veliko širino, saj sem nihala med dvema deželama, med dvema kulturama. Spoznala sem italijanski svet fotografije in na koncu tudi dejstvo, da je zanimanje za umetniško fotografijo oziroma fotografijo na ravni, višji od selfija, zelo upadlo. Zato se je izgubil tudi smisel galerije, ki naj bi jo ljudje množično obiskovali.«

Živali so poseben izziv

V tem času ji je postalo domače tudi založništvo. Izdala je tri knjige, za katere so fotografije nastajale pred njenim domačim pragom, na naši in italijanski obali. Kot Koprčanka, ki zadnja leta z družino živi na razglednem mestu nad Piranom, obalo odlično pozna. Knjiga Svetloba in sol je posvečena Sečoveljskim solinam, naslov druge, Najlepša obala ‒ slovenska obala, priča o tem, kaj ji, sicer popotnici, pomenijo domači kraji, Trst ‒ okno na Jadransko morje pa je posvečena nekdaj pretežno slovenskemu mestu na italijanski strani meje.

Zlasti blizu pa ji je fotografiranje narave. »To je okolje, kjer uživam, narava me napolni z energijo in pozitivnimi mislimi. Pri fotografiranju ljudi mi pogosto ni prijetno, saj imam občutek, da vstopam v njihovo zasebnost, pri fotografiranju narave pa tega občutka nimam. Seveda pa je nujen spoštljiv odnos do nje.« Pove, da so zlasti živali za fotografiranje pravi izziv. »Z njimi se ni mogoče zmeniti, da bi se postavile tako, kot bi si ti želel. Za dobro fotografijo se je treba zelo potruditi. Oči in možgane moreš imeti na tisoč koncih hkrati. Ko ti končno uspe, pa te obide tisti fantastični 'vau občutek'.«

Da njen trud prinaša odlične rezultate, pričajo tudi objave v slovenski izdaji revije National Geographic. »Moram pa povedati, da brez sodelovanja s strokovnjaki za posamezno področje ne gre. Pri fotografiranju kobilic mi je na primer veliko pomagal Stanislav Gomboc, ki je vrhunski poznavalec kobilic. Sem se pa nekaterih stvari naučila tudi sama. Če hočeš fotografirati kobilico, jo moraš imeti na nekoliko nižji temperaturi, da ni tako živahna. Tako sem imela doma v hladilniku različne vrste kobilic in sčasoma ugotovila, katere so bolj in katere manj poskočne.«

Načrti?

»Delam dalje v iskanju svetlobe v vseh pomenih,« odgovarja malce skrivnostno na vprašanje o namerah za prihodnost. »Kar se potovanj tiče, je tako, da se odločamo sproti, saj se politične razmere v nekaterih deželah lahko hitro spremenijo. Ne želimo tvegati, zato imamo pred očmi nekaj 'konservativnih' ciljev ‒ spet Islandijo, Maroko, Južno Afriko ali pa Južno Ameriko, kamor bi predhodno poslali tovornjak.« Pravi, da jo sicer najbolj vleče na sever Indije, v Nepal in Tibet, a bo to moralo še malo počakati, saj imajo zdaj prednost otroci.

Kaj pa fotografski načrti? »Delam dalje ne projektu 'X-Scapes', pri katerem gre za nedotaknjene pokrajine po svetu. Vendar moram pohiteti, saj uničenje napreduje zelo hitro. Pokrajine bodo ostale vsaj na fotografijah, da se jim bodo naši potomci lahko nekoč čudili. Poleg uspešne razstave, ki sem jo imela na to temo v Luksemburgu, si želim izdati tudi knjigo.« Dodaja, da želi koristno uporabiti preostanek knjig, ki jih je izdala. »Če kakšno podjetje potrebuje knjigo kot poslovno darilo, bodo šla vsa sredstva v dobrodelne namene. Recimo za delovanje kuhinje za brezdomce, ki jo ima prijatelj, ali pa za projekt Botrstvo.

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: osebni arhiv Anje Čop

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del