Popotnica Petra Škarja: V Sloveniji ne vemo, kaj je prava revščina

Morda prav zato, ker je pogledala čez meje. Ved­no jo je vleklo v svet in jo najverjetneje tudi še bo, ker takšna pač je. Radovedna, polna življenja, iskrivih oči, ki iščejo in vedno tudi najdejo.

Zaradi potovanj boljša oseba

Svojo željo po odkrivanju novih koščkov sveta, kultur in navad je lepo opisala v svoji zadnji knjigi: Camino – Od suženjstva do svobode: »Ne gre za fotografije. Ne gre za nova poznanstva. Ne gre za iskanje česa ali za miritev nemirnega duha. Ne gre niti za kljukanje destinacij s seznama krajev, ki jih želim videti v življenju. Bistvo je drugje. /.../ Morda tam ne vidim nič tako revolucionarnega, a občutim in zaznavam stvari, ki jih doma ne. Čutim, da sem zaradi potovanj drugačna. Boljša. Da manj sodim in bolj zaznavam. Da bolje razumem in sprejemam različnost ter lažje razmišljam širše. Lažje spregledam sicer očitno, lažje opazim, kar je v domačem okolju mnogokrat neopaženo, močneje cenim edinstvene malenkosti.

S tem bolj spoznavam sebe in svet. Zunanjega in notranjega. In bolj ko poznaš sebe, kar mislim, da je sicer vseživljenjski proces, več širine ko imaš, bolj in hitreje lahko izražaš svoje potenciale na tem svetu, v tokratnem življenju. /.../ Morda je najbolj bistveno to, da mi potovanja razbijajo priučene norme, kaj je normalno. Kmalu ugotoviš, da ima vsak narod na svetu svoja merila normalnosti. Ko to začutiš, spoznaš, da se je res nesmiselno stiskati v škatlico biti normalen. Ker ta škatlica ne pije vode nikjer drugje kot le tu na vasi – torej v Sloveniji. Bistveno več kot prilagajanje tej škatlici ti v življenju prinese sprejemanje različnosti, spoznavanje različnih kultur in običajev, sporazumevanje v različnih jezikih, poznavanje zgodovine ... in s tem širjenje osebnega obličja, kaj vse je v življenju mogoče.

Šele ko razbiješ to škatlico, zares lahko začneš graditi sebe iz notranjosti navzven, in ne nasprotno. Takšna potovanja mi ozavestijo nekaj, kar sicer v nekem delu misli vem, a na to velikokrat pozabim – da so za življenje zares pomembni predvsem voda, hrana in varno okolje. In da življenju dajejo smisel odnosi in ustvarjalnost. Vsemu drugemu dajemo prevelik pomen in posledično namenjamo preveč časa in skrbi.«

Naj države

Potovanja torej širijo zavedanje ... Česa vsega ste se zavedeli na svojih potovanjih? »Mislim, da ti vsak narod, vsaka država, vsako okolje lahko da mnogo, če si to želiš in dovoliš.« S Petro se strinjava, da je solata z maminega vrta še vedno najboljša. Da je sicer včasih tista v trgovini, ki je poškrop­ljena in osvetljena z lučmi, videti sočnejša, tako kot se nam včasih v tujini zdi, da je tam vse lepše in boljše. A ko poskusiš solato iz trgovine, veš. Ko prepotuješ pol sveta, tudi. Pa vendarle se lahko od drugih veliko naučimo. Katere so najbolj prevzele Petro in zakaj še bolj ceni Slovenijo?

»ZDA so me naučile predvsem podjetnosti. V tem so dobri. Ne govorim o samem podjetništvu, ampak o podjetnosti, kar meni pomeni neki sklop veščin ustvarjanja in kreiranja. Na drugi strani sem si tam večkrat rekla – Petra, nikar ne verjemi filmom! Tja sem šla iskat blišč in glamur, našla pa ... vse drugo kot to. Večkrat sem bila v ZDA in vedno sem hvaležna za domačo okusno in zdravo solato z maminega vrta. Mehika se me je dotaknila predvsem ob Majevski zgodovini, Venezuela z lepoto narave in odmaknjenimi Indijanci. A hkrati sta mi okrepili hvaležnost do varnega okolja, ki ga imamo v Sloveniji, kjer se lahko sredi noči mirno sprehajaš po najbolj odmaknjenih ulicah Ljubljane.

Nekatere rajske lokacije (Mavricij, Maldivi ...) so res raj na Zemlji in tam lahko samo vsrkavaš te lepote ... Hkrati so mi okrepile hvaležnost do štirih letnih časov, ki v naši deželi ustvarjajo stalno spreminjajoči se raj narave, ko dan ni enak dnevu in te že bežen pogled v gozd spomni, kako je vse stalno v spreminjanju. Burma mi je dala ogromno. Vipassana meditacija v enem od meditacijskih centrov pri njih mi je izjemno spremenila življenje in dojemanje ter čutenje prave duhovnosti, ki ni niti približek naše bolj poznane 'skomercializirane verzije psevdoduhovnosti samooklicanih gurujev'. In hkrati okrepila hvaležnost do dobrin, ki nam jih ponuja naš razviti svet. Ni tako slabo imeti računalnika in interneta.

V Šrilanki sem jedla najboljše ananase na svetu! Čudovita narava, odlični čaji, tam mi je budizem prirasel k srcu ... res izjemna dežela. In hkrati se mi je okrepila hvaležnost do enakopravnosti in cenjenosti, ki jo imamo ženske v našem okolju.

Kitajska (Šanghaj) mi je bila povsem svojstveno doživetje, saj sem občutila poslovno hitrost, napredek, filmski občutek ustvarjanja posla ... Hkrati se mi je okrepila hvaležnost do svobode, ki jo še imamo v Sloveniji. Seveda nismo povsem svobodni, ko gre za vplive medijev, države, Cerkve, sistemov, daleč od tega, a zagotovo bistveno bolj kot večina predelov sveta, kjer sem bila. Tam sem tudi okrepila hvaležnost do svežega zraka v Sloveniji. Španija oziroma konkretno prehojena pot Camino ali večini bolj poznan izraz Jakobova pot pa mi je resnično spremenila življenje ... A tu ni imela toliko vpliva država sama, temveč bolj izkušnja 40-dnevne hoje v tišini narave in poglabljanja vase. A ni ga tako lepega Camina, kot so naši Julijci.«

Torej je Slovenija ...

»... raj na Zemlji. Ne rečem, da ne vidim, ne zaznam ničesar slabega oziroma takega, kar bi bilo smiselno izboljšati in spremeniti. Seveda je, mnogo je tega. A o tem stalno govorimo ter površinsko sklenemo, kako je tu vse slabo ... In s tem delamo krivico naši čudoviti deželi.

Imamo pitno vodo na vsakem koraku; imamo privilegij štirih letnih časov in s tem stalno spreminjanje narave; imamo res izjemno čudovito raznolikost narave od gora do morja, od jam do jezer ...; pri Slovencih imam občutek, kot da imamo kar v krvi neko splošno urejenost, čistočo, red in pa srčnost. Imamo zdravo, odlično hrano z domačih vrtov. Smo varni – to je nekaj, kar zares ceniš šele takrat, ko začutiš kolektivni strah v mestih sveta – pri nas ni veliko kriminala, ubojev, kraj in podobnih strah vzbujajočih stvari. In imamo visok standard življenja. Ne, v Sloveniji ne vemo zares, kaj pomeni prava revščina – za to izjavo bi me verjetno marsikdo najraje križal, a kljub temu stojim za njo. Pri nas so na robu revščine ljudje, ki imajo streho nad glavo, krompir na vrtu, telefon v roki, računalnik v hiši in vsaj en avto v garaži, čemur se v svetu kar malo otožno nasmejejo. In imamo izjemne ljudi. Poglejte rezultate naših športnikov, podjetnikov, umetnikov ... Žalostno je in osebno mislim, da tudi krivično, da v tujini bolj prepoznajo vrednost naših ljudi, ki jih doma raje kritiziramo, kot jim damo zasluženi poklon.«

Ne sodi ljudi, ki bijejo svoje bitke

»Vsakdo v življenju bije svoje bitke,« ste zapisali v svoji zadnji knjigi. »Vsakdo ima majhne bitke za vajo in večje za preizkus zmogljivosti. Nikar ne sodi ljudi, ki bijejo svoje bitke. Nikar se jim ne posmehuj, ne pametuj o njihovih poveljih in ne skušaj poveljstva drugih prevzeti sam. In nikar ne zavidaj življenja drugemu, kajti nekatere bitke, celo tiste največje, so včasih očem nevidne, skrite za ščitom, čelado in masko nasmeha. Kar lahko naredimo za dobro sebe in človeštva, je le to, da spoštujemo pot vsakega posameznika, z vsemi bitkami, z vsemi zmagami in porazi, z vsemi plaketami uspehov in brazgotinami ran. In da mu preprosto pustimo, da bije svoje bitke, ob tem pa mu le ponudimo kozarec vode, ki ga bo ojačala, ko bo to potreboval.«

Torej bi živeli lažje, če bi druge sprejeli takšne, kot so, in se raje ukvarjali s sabo? »Točno tako. Včasih pomislim, da bi verjetno 'ozdravili' ves svet v trenutku, če bi zgolj nehali – soditi drug drugega.«

'Moto' vaše knjige je Samo premikaj se. Zakaj je prav, da gremo naprej, in kdaj se je dobro tudi ustaviti?

»Karkoli se nam v življenju dogaja, karkoli že hudega se zgodi, samo ne obstanimo na mestu. Premikajmo se naprej in vse vesolje nas bo pri tem podprlo. O tem sem prepričana, to živim. Tudi ko bi rada obstala. Ljudje se na splošno bojimo padcev in neuspehov. Preveč. Strah pred tem nas ohromi in tako postanemo pasivni, s čimer že 'podpišemo', da ne bomo uresničevali svojih potencialov niti približno tako, kot bi jih lahko. Ne bojmo se padcev, ker ti zagotovo bodo, saj so sestavni del procesa. Bojmo pa se po padcu ostati na tleh, kriviti vse druge in se smiliti sami sebi. Takrat smo pa res pogubljeni ... Karkoli se nam v življenju že zgodi, pa naj bodo tudi hude travme, samo pazimo, da ne obstanemo v tistem hipu. Nekateri ostanejo v neki situaciji, bolečini, travmi, neuspehu ... 10, 20, 30 in več let. A življenje ne čaka, gre dalje. Tudi obstati na lovoriki ni dobro. Tudi to nas popolnoma ohromi. Ja, padci, uspehi, vse je, samo ne obstanimo ne v enem ne v drugem, temveč se premikajmo dalje. Ljudje trpimo, ko obstanemo. Življenje, narava je dinamika in mi smo del življenja, narave. Govorim o obstanku našega kreiranja, ustvarjanja, stalnega dela na sebi in rasti – intelektualne, duhovne, čustvene, kakršnekoli želite. Ne govorim o obstanku v pomenu, da se kdaj ustavimo ob pogledu na naravo, vdihnemo svež zrak, uživamo zgolj v gledanju v nebo in delanju ničesar ... Tudi to je premikanje – v svoje globine, zato se premikajmo tudi vase.«

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: osebni arhiv