Vsak izmed nas v sebi nosi zgodbo, ki bi jo lahko v določenih poglavjih enačili s tragedijo, spet drugič bi začutili kanček drame, tretjič romantiko, s srečnim koncem na zadnjih nekaj straneh. Življenjska zgodba predsednika nogometnega kluba Olimpija Milana Mandarića je zgodba o uspehu, pripoved o vojnih časih, iskanju priložnosti in trdem delu, ki se je na koncu vendarle izplačalo.
Danes uspešen poslovnež s srbskim in ameriškim državljanstvom se je rodil pred drugo svetovno vojno v hrvaški Liki, kjer se je pred vojno vihro včasih moral skrivati tudi po jamah in bežati od doma. Po koncu vojne se je z družino preselil v Novi Sad, kjer je preživel večji del otroštva: "Kljub revnim razmeram svojih otroških let ne bi zamenjal za nič na tem svetu, tudi za današnji čas ne, ko otroci priključeni na telefone in računalnike zamujajo najlepša leta življenja."
Po končanem šolanju ga je oče uvedel v svojo trgovino, zaradi izjemne poslovne žilice pa je vedno znova iskal nove priložnosti, s katerimi bi lahko posel še razširil. Njegovega nagnjenja h kapitalizmu takratne oblasti niso najbolje sprejele, zato je večkrat prišel navzkriž s sistemom, zaradi česar se je za dve leti preselil v Švico. Tam se mu je rodila tudi prva hči Aleksandra, a je bil postopek za pridobivanje švicarskega državljanstva zapleten in dolgotrajen, zaradi česar se je družina preselila nazaj v Beograd. Tam je vendarle spoznal, da v takšnih okoliščinah ne bo mogel razvijati svojega potenciala, in pot ga je po naključju zanesla v Ameriko, kjer se je ustalil v San Franciscu. Sprva je opravljal slabo plačana dela, počasi pa razvijal svojevrsten sistem, s katerim je povzročil preobrat v svetu računalništva in tehnologije. V Silicijevi dolini je ustvaril uspešno podjetje, po poslovnem uspehu pa začel iskati nove izzive in priložnosti, ki jih je našel v nogometu. Kljub bivanju na drugi strani luže nikoli ni pozabil na svoje korenine: "Ni pomembno, od kod si, vedno moraš spoštovati svoje prednike. Sam sem ponosen, da sem Srb, rojen na Hrvaškem."
Po uspešni zgodbi na drugi strani Atlantika pa tudi v francoski Nici in na Otoku, kjer je obudil kar tri skorajda popolnoma propadle klube, je na pobudo nekaterih nogometašev prišel v Slovenijo. Kot prizna, je velik jugonostalgik, ki je že v času skupne države pogledoval proti državi na sončni strani Alp kot tisti, ki se je razvijala v smernicah zahodnega sveta, zato jo je enačil s tujino: "V Srbiji smo na Slovenijo gledali kot drug svet, kot tujo zemljo." Do naše države goji prav posebno naklonjenost, saj je Slovenija po njegovem mnenju najlepša država v Evropi, ne varčuje pa niti s komplimenti na račun prestolnice. Tudi kar se tiče Slovencev primakne kako dobro besedo ali dve, vendar pa ob tem izpostavi tudi pregovorno zavist: "Ko si na vrhu, te vsi želijo povleči dol, medtem ko je v Ameriki drugače. Zavist je prisotna tudi v Sloveniji. Ste zelo delaven narod, pa vendar, nihče ne bi rad umrl od trdega dela, vsi pa bi želeli žeti uspehe."
Po koprskem nogometnem klubu je prevzel vajeti ljubljanske Olimpije, kjer želi spisati še eno s seznama uspešnih zgodb, kakršnih je vajen iz časov v Angliji. Skozi leta je tako v poslovnem kot tudi nogometnem svetu dosegel marsikaj, pa vendar ohranil tiste temeljne vrednote, ki ga ženejo že od samega začetka. "Pomembni so mi rezultati dela. Želim uresničiti vse cilje, ki jih zastavim. Ko se bom ob koncu pogledal v ogledalo, želim videti le srečno osebo v odsevu," odkrito pove Milan Mandarić, ki želi, da bi navijači in javnost lahko spoštovali njegovo delo v klubu. Čeprav je mesto na čelu zeleno-belih zasedel pred dobrim letom in pol, pa v Ljubljani v vsem tem času le s težavo najde ljudi, ki jim lahko popolnoma zaupa: "Seveda, te je težko najti. Mislim, da ob vsej tej zavisti in ljubosumju težko najdeš prave ljudi. V življenju sem rad pomagal ljudem, ne glede na njihov položaj, pa vendar je zavist tista, zaradi katere je bilo težko ohraniti lepe odnose s posamezniki." Njegov krog prijateljev je tako zelo ozek, sestavljen predvsem iz ljudi, s katerimi si deli uspehe. "Imel sem veliko prijateljev, a so me vsi spremljali v uspešnem obdobju. To so seveda pravi prijatelji, kar ni težko, če si le na pravi poti. Potreboval pa bi nekoga, ki mi pove, kadar česar ne delam prav, da sem skrenil s poti," iskreno prizna in ob tem doda, da je imel v življenju veliko srečo, saj je le redko sprejel napačne odločitve. Že kot otroku mu je oče privzgojil pomen prijateljstva.
"Ko sem bil majhen, sem očetu predstavil svoja najboljša prijatelja in dobro se spomnim njegovih besed: 'Ne gre tako. Ko boš srečen, boš imel enega najboljšega prijatelja, morda dva. Prave prijatelje v življenju je težko najti'," ga je podučil velik vzornik, ki je bil dolgo časa opora v njegovem življenju, na katero se je lahko tudi ob težkih trenutkih naslonil. V okolju, v katerem se giblje, je težko najti prave prijatelje, zato se tudi v Ljubljani občasno počuti nekoliko osamljenega, kar brez težav prizna tudi sam: "Okrog mene je veliko ljudi, pa vendar se počutim tako sam. Včasih opazim, da sem sam, da se na nikogar ne moram zanesti. Imam veliko težkih trenutkov, ki jih ni mogoče rešiti. Potrebujem nasvet, s katerim bi lahko zbral pogum za nadaljnje poteze. Včasih je resnično težko ... Najbolje bi bilo, če bi imel nekoga, na kogar bi se lahko naslonil. Nekoga, ki bi mi povedal, kaj naj naredim, kaj je prav. Tega pa nimam."
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley, Profimedia
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
