Pr'Hostar: "Če bi se obremenjevali s komentarji, bi nehali že na začetku!"

Pr'Hostar: "Če bi se obremenjevali s komentarji, bi nehali že na začetku!" (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
9. 12. 2016

Če v zadnjih tednih še niste slišali za film Pr'Hostar, zagotovo živite odrezani od preostale Slovenije. Celovečerni film, ki ga je režiral Luka Marčetič, pod scenarij pa sta se podpisala Goran Hrvaćanin in Dejan Krupić, je prebudil slovensko filmsko srenjo in s tem sprožil mešane odzive.

Moji trije sogovorniki se tega še kako dobro zavedajo, zato naše teme niso bile omejene zgolj na gorenjsko narečje in zbijanje šal.

Story: V vseh teh mesecih se vas je oprijela oznaka 'gavnarji'. Ste kaj takšnega pričakovali tudi sami, glede na to, da je 'predalčkanje' v našem prostoru venomer prisotno?

Goran: Ah, kje, česa takega si nismo mislili. Vendar pa ni nič čudnega glede na to, da nas po toliko letih še vedno enačijo s Caricami. Mediji očitno potrebujejo ime oz. oznako, ki pritegne množice, seveda pa to ni bila ravno naša želja.

Dejan: Mislim, da se ljudem beseda 'gavnarji' dopade, saj tako lahko označijo kar celotno ekipo. Zdaj bomo očitno tako 'gavnarji' kot tudi 'čefurji'.

Goran: Naredili smo slovenski film, pa vendar kljub temu v naših intervjujih vsi omenjajo 'čefurstvo'. To je rdeča nit člankov in prispevkov. Mislim, da lahko ponudimo veliko več kot zgolj etikete.

Story: Slednjih se nato igralci le s težavo znebijo, se strinjate?

Goran: Če bi se morda pojavili v kakšni drugi vlogi, bi publika to morda le s težavo sprejela. Do zdaj smo bili komedijanti, zato nas niso vajeni gledati v drugih žanrih. Pričakovali bi, da jih bomo nasmejali. Prav zato se mi zdi pomembno, da nenehno menjamo vloge, tako smo se iz čefurjev preobrazili v gavnarje.

Dejan: V resnici nas to niti toliko ne moti, pa vendar to ni bil naš cilj.

Story: Kakšen pa je bil vaš motiv na samem začetku? Kaj ste želeli s filmom doseči?

Goran: Želeli smo storiti korak naprej.

Dejan: Tudi sami sebi smo želeli dokazati, da smo tega sposobni. Spomnim se, kako je bilo, ko se je pojavila ideja, da posnamemo film. Zajelo nas je navdušenje, na denar in postranske stvari nismo niti pomislili. Vsi trije smo zrasli z ljubeznijo do filma. Naše sanje so se s tem uresničile.

Story: Goran in Dejan sodelujeta že od samega začetka. Luka, kako pa ste se celotni zgodbi priključili vi?

Luka: Na spletni strani glasujzame. (smeh) Na avtobusni postaji sva se srečala z Mariem in v trenutku sva se prepoznala. Izmenjali smo si številke, vendar smo se zares spoznali šele malo pozneje na premieri filma Pisma sv. Nikolaju, kamor so nas slučajno povabili. V hipu smo se ujeli in se od takrat ne ločimo.

Story: In kako je na začetku vse skupaj videti? Se preprosto dogovoriš in rečeš, no, pa naredimo film?

Dejan: Ja, tako nekako. (smeh) Sprejmeš odločitev in začneš počasi razmišljati o scenariju. Tako smo se dobivali pri Piberniku in se zaprli v malo sobo ter osem ur na dan brez motečih stvari pisali scenarij. Vsega skupaj smo se lotili povsem nekonvencionalno, ampak povsem preprosto. Iskali smo denar, ki pa ga seveda nismo dobili, zato smo klicali naokrog, in številni so nam prišli nasproti ter nam pomagali. Hvala.

Story: S svojim delom in navdušenjem, ki ga je to poželo, ste dokazali, da za izdelavo dobrega filma ne potrebuješ velikih vsot denarja. Saj ne, da tega niste vajeni od prej.

Luka: Potrebuješ ga, da ga lahko sploh narediš in plačaš ljudi za njihov čas in delo. Mi smo k sreči prijatelji z različnimi izkušnjami in znanjem iz filmskega sveta, zato smo se ga prijateljsko, beri: zastonj, tudi lotili. Ves čas sta nas gnala neizmeren entuziazem in volja. S takšnim ljubiteljskim pristopom projekt lahko narediš samo enkrat, dokler si še mlad. Ujeli smo dobesedno zadnji trenutek. Ko imaš družino in kredite, je eno leto zastonjskega dela nemogoč poseg.

Story: To pomeni, da bo vaš naslednji film že imel nekoliko višji finančni vložek? Si sploh predstavljate, kako bi to bilo videti?

Dejan: Mislim, da bi po čem takem težje našli ljudi, s katerimi bi želeli sodelovati. Le malo ljudi je na isti valovni dolžini kot mi. (smeh) Na snemanjih smo bili vsi na isti strani, zato je bila atmosfera odlična.

Goran: No, zagotovo ne bi imeli težav z vlaganjem denarja. Vendar pa se z večjim vložkom spremeni tudi odnos ljudi do filma. Mi smo ustvarili film z minimalnimi sredstvi, torej smo iz nič naredili nekaj. Če pa bi dobili veliko vsoto, bi bili ljudje bolj kritični. "A pol milijona za to sranje?!" Prav zato smo razburkali celotno filmsko sceno. Imeli smo dober material in želeli smo posneti film.

Dejan: Tega ne preizkušajte sami doma! (smeh) To ni način, na katerega narediš film, pa vendar smo mi želeli le sebi dokazati, da smo tega zmožni. S trmo in voljo lahko narediš marsikaj, če je le želja dovolj velika. Upam, da smo s tem tudi dvignili ozaveščenost o slovenskih filmih.

Story: No, in ko smo že pri tem. So slovenski filmi pri nas premalo cenjeni?

Dejan: Vse slovenske stvari so premalo cenjene, od glasbe in filmov do salam. To se kaže tudi pri denarnih sredstvih, ki jih država namenja snemanju slovenskih filmov.

Story: Vaš film se je osredotočil na dogajanje v idilični gorenjski gostilni, kar je osvežujoče glede na nerealne predstave ameriških filmov.

Goran: Mi ne predstavljamo izmišljenega sveta, ampak slikamo resnično življenje. Tako dolgo so nam prali možgane s svetom, ki ne obstaja, da z nečim, kar je resnično, lahko očitno dobiš več kot 110.000 ogledov. Naš vsakdan niso velike luksuzne vile in oprema iz najmodernejših katalogov, temveč garsonjere, dvosobna stanovanja. Mi ponujamo to, kar se pometa pod predpražnik. To realnost smo predstavili na način, ki prikliče nasmeh na obraz. Vsi bomo delali do konca življenja ... Vzeli smo dejstvo, ki človeku greni življenje, vendar na način, ki ga nasmeje.

Story: In ga izrazili z izrazitim gorenjskim narečjem ...

Dejan: No, seveda tako ne govori celotna Gorenjska. Vendar pa tovrstno govorico najdeš v številnih vaseh in pozabljenih zaselkih. Sam prihajam z Bleda, moja soseda še danes govori na moškega. Morda sploh ni treba iti daleč, le nekaj kilometrov ven iz mesta.

Goran: Številni namreč ne razumejo, da si to zemljo delijo z ljudmi, ki to življenje živijo. Tako močno so se distancirali od svojih korenin. Morda se Ljubljančani ne zavedajo, da že nekaj deset kilometrov iz prestolnice govorijo približno tako. Ob 'blejski kremšniti' jih nihče ne bo zasul s kletvicami in gorenjskim narečjem. Ljudje, ki so s kmetij odšli v mesta, so z namenom odrezali ta kmečki rep. Preproste kmečke ljudi odrivamo na stran, kot da ne obstajajo. Še več, ob vsakem referendumu pozabimo na njih!

Story: Narečja smo velikokrat srečevali že v najrazličnejših slovenskih delih, tudi na velikih platnih. Pa vendar velikokrat delujejo nekoliko nerodno, nenaravno. Kaj vi mislite o tem? Kako pomembna je pri ustvarjanju pristnost?

Dejan: Prisiljeno govorjenje narečij je pravi polom. Če bi mi oponašali Primorce, se vse skupaj ne bi dobro končalo. Tako pa živimo med temi ljudmi, vsak dan se srečujemo z njihovimi zgodbami. Na Gorenjskem krožijo številne zgodbice o gostilnah, natakaricah, ki so postale pravi miti. Seveda pa smo za potrebe filma tudi malo pretiravali. Z Goranom že od srednje šole gojiva skupen hobi. Med čakanjem na avtobus ali vlak opazujeva ljudi. Danes to ni več toliko zanimivo, saj smo zaposleni z mobilnimi telefoni, pa vendar. Veliko stvari lahko izveš že iz tega, ko opazuješ mimoidoče. Od tod črpamo tudi navdih za delo. Bistveno je predvsem to, da je nam smešno. Če se ob branju scenarija zasmejemo mi - no, to je to!

Story: Kako zadovoljni pa ste s končnim izdelkom? Pot do tu je bila kar dolga in zelo naporna.

Goran: Film je bil končan le nekaj dni pred predpremiero. Nihče se ne loteva snemanja celovečerca na ta način. Ne gre le za snemanje prizorov, temveč za številne druge postopke, ki pridejo na vrsto po tem. Številni filmarji se česa takšnega v tako kratkem času ne bi lotili. Naše navdušenje je bilo neverjetno, takrat bi bili pripravljeni iti z glavo skozi zid. Veliko smo postorili sami. Fino je bilo videti ljudi, ki so z nami delili navdušenje nad filmom in nam priskočili na pomoč.

Dejan: Res je, če nekdo nima takšnega entuziazma, ne paše v našo ekipo. Seveda smo rinili daleč, vendar z veliko mero samokritike. Pri ustvarjanju namreč ne moreš poslušati prijateljev in staršev, ampak smo sami morali presoditi kako in kaj. Nismo si postavili cilja in se nato ulegli na kavč, temveč smo trdno delali in potiskali sebe do mej nemogočega.

Story: Med drugim ste s tem v kinematografe privabili več kot 110.000 gledalcev, kar vas uvršča med peterico najbolj obiskanih slovenskih filmov. Kakšne občutke vam to vzbudi?

Dejan: Tega si niti v najbolj divjih sanjah nismo predstavljali. Upali smo, da bomo prodali okoli 25 tisoč vstopnic, saj veš, vsaj za eno zlato rolo. Tudi to število se nam je zdelo skorajda nedostopno, smešno. Izkazalo se je, da si je naš celovečerni film v enem samem vikendu ogledalo več gledalcev. Nič nam ni bilo jasno, še danes nismo tega popolnoma registrirali. Živimo isto kot pred meseci, šele zaradi medijske izpostavljenosti počasi dojemamo vse skupaj. Mi smo ostali isti. Še vedno večere preživljam doma in še vedno me med pošto čakajo položnice.

Luka: Le vabil za dogodke in predavanja je več - zastonj, seveda. (smeh)

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story49/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 49/2016

Story 49/2016, od 01. 12. 2016