Primož in Renata Peterka: Ločitev je preteklost

Primož je sicer v Zreče prišel zaradi poslovnih obveznosti, saj je sodeloval pri zaključku tabora, ki sta ga za 50 otrok brezplačno organizirala podjetje P&G in Olimpijski komite Slovenije, vendar pa smo bili prijetno presenečeni, ko smo ob robu bazena zagledali tudi Primoževo ženo Renato, v vodi pa so se igrali njuni otroci Maj, Gaja in Stela.

V za­d­njih mesecih je bil par na udaru javnosti, še posebej takrat, ko so Primoža zaradi izčrpanosti in odvajanja od alkohola sprejeli v bolnišnico v Begunjah, za nameček pa so bile v zimskih mesecih govorice o ločitvi vedno glasnejše, na koncu pa nam jih je potrdila tudi Renata.

"Nimam nobenega razloga, da bi rekla kaj slabega o Primožu. Vse je še sveže in zato toliko bolj boleče, še sama ne dojemam dobro, kaj se mi dogaja, saj sva bila skupaj 17 let. Dokler se s Primožem ne dogovoriva o nekaterih pomembnih zadevah, kaj več ne bi želela razpravljati v javnosti," nam je takrat v telefonskem pogovoru zaupala Renata, ki je bila vedno ponosna na to, da sta s Primožem kljub dolgi vezi in trem otrokom uspela funkcionirati tako kot na začetku.

"Seveda so del vsakega razmerja tako vzponi kot padci, vendar se imava resnično super, ko sva skupaj," nam je zatrdila v enem izmed intervjujev za revijo Story, ko nismo še niti slutili, da bi bilo med njima kaj narobe. Ta stavek pa šele danes dobiva pravi pomen, saj sta se mlada starša, čeprav so bili ločitveni papirji tako rekoč že skoraj podpisani, odločila, da puške ne bosta kar tako vrgla v koruzo.

"Zadnji meseci so bili za vso družino resnično izjemno težka preizkušnja, s Primožem se trudiva, da bi se spoprijela z vsemi težavami, ki so naju privedle do te točke, ko nisva več vedela, kako naprej, vendar pa je zaradi otrok to veliko lažje. Otroci ti v takšnih trenutkih, ne glede na to, kako na tleh si, vlijejo neko posebno moč in voljo," je iskrena Renata, ki se je težje kot z zakonskimi težavami spoprijela z vsemi stvarmi, ki so jih te težave potegnile s seboj, še najbolj pa z medijsko izpostavljenostjo.

"V Kranju nas prepoznajo na vsakem koraku, v trgovini s prstom kažejo name in gledajo v voziček, kaj vse sem nakupila, resnično ne razumem ljudi, ki jih življenja drugih zanimajo bolj kot lastno," pove Renata, ki je zaradi tega dejansko že razmišljala o selitvi na kakšen drug konec Slovenije, vendar pa otrok, ki imajo v Kranju večino svojih prijateljev in tam obiskujejo šolo, ne želi iztrgati iz okolja, v katerem se še vedno počutijo najbolje.

Ravno zato se je vsa družina na Štajerskem počutila odlično in se v Zrečah kar malce odpočila, ne samo v fizičnem, temveč tudi psihičnem smislu, saj jih tam skoraj nihče ni prepoznal. Primož je nekaj uric preživel z otroki, ki so ves teden uživali na poletnem taboru na Rogli, pokazal jim je osnove smučarskih skokov, pripravil jim je kar nekaj zanimivih preizkušenj, ki so vključevale tudi skok na njegove roke, kot to delajo na čisto pravih treningih, odgovoril pa jim je tudi na vsa vprašanja, ki jih seveda ni bilo malo. Tako srečnega in veselega ga že dolgo nismo videli, tudi sam nam je priznal, da se je pri delu z otroki vedno najbolj zabaval, še posebej zato, ker z njimi lahko deli svoje bogate športne izkušnje.

"Seveda so prišli trenutki, ko sem imel tudi sam vsega vrh glave in sem hotel čez noč odnehati, vendar mi nikoli ni bilo žal, da sem se odločil za športno pot. Svojo mladost sem na neki način 'zapravil' na skakalnici, vendar ne v negativnem smislu. Tudi zato je bil konec kariere tako čustven, saj sem z zadnjim skokom kar odlašal in odlašal, to pa zato, ker sem imel ta šport neizmerno rad. Še danes ga imam, zato pa počnem to, kar počnem," pove Primož, ki ga na Zreče vežejo prav posebni spomini, saj je tam v svojem zlatem športnem obdobju preživel kar veliko časa. "Trener me je večkrat poslal sem, tako rekoč 'zaklenil' v eno izmed teh počitniških hišk, da sem lahko treniral in se v miru pripravljal na sezono, stran od medijev, ki so mi takrat sledili na vsakem koraku."

Tokrat je bil obisk term veliko bolj sproščen, predvsem pa družinsko obarvan, Maj, Gaja in Stela so večino časa preživeli na toboganu, kjer sta se jim na vsake toliko pridružila tudi starša, kljub vsemu sta imela nekaj trenutkov tudi zase. Oba se zavedata, da je pred njima še dolga pot, vendar pa jima je zdaj pomembno le to, da imata oba neizmerno željo, da družina ostane skupaj.

Pri 32 letih prvič na snežni deski

Primož je polovico svojega življenja podredil smučarskim skokom, zato mu časa za kaj drugega nikoli ni ostalo veliko. Odkar je svoje smuči za vedno pospravil v kot, pa spoznava tudi druge športe. Tako je letošnjo zimo prvič v življenju stopil na snežno desko in se z inštruktorjem spustil po bregu.

"Nisem si mislil, da je ta šport tako težek, tudi slučajno mi moje skakalno znanje v tem primeru ni prišlo prav," prizna Primož, ki se zdaj lahko brez skrbi, da bi mu poškodba prekrižala načrte, predaja odbojki, nogometu in košarki, še vedno pa so v njegovi glavi na prvem mestu smučarski skoki, vsaj v poslovnem smislu.

Primož se na dolgi rok vidi v trenerskih vodah, svetlo prihodnost pa vidi tudi v ženski kategoriji. "Vedno več deklet se odloča za ta šport, imamo kar perspektiven podmladek, kar me zelo veseli. Smučarski skoki niso ravno šport, na katerega bi osem-, devetletno dekle najprej pomislilo, vendar pa so tiste, ki gredo skozi vse te ovire in dejansko pridejo do skakalnice, že tako odločne, da je trening zanje in zame kot trenerja mala malica. Mislim, da moramo starši poskrbeti za to, da so naši otroci aktivni, jih usmerjati v šport, ne pa za vsako ceno. Če otrok pokaže svoj talent, predvsem pa voljo in interes, šele takrat pride v poštev tudi šport na profesionalni ravni, drugače v tem ne vidim smisla. Svoje otroke bom spodbujal do tiste mere, do katere bodo sami želeli iti. Če se bo izkazalo, da je to profesionalni šport, bom seveda na njihovi strani. Mislim, da imam zdaj dovolj izkušenj, da bom lahko preprečil, da ne bodo storili istih napak, kot sem jih jaz."

"Uživam v delu z otroki"

"Sicer se trenutno ukvarjam z otroki, ki so se udeležili športnega tabora in nisem tako aktiven na trenerskem področju, ampak sem prepričan, da se bo tudi to kmalu spremenilo. Drugače pa še vedno delujem kot pomočnik trenerja ženske skakalne reprezentance in nekako sem se našel v tej vlogi. Všeč mi je, da lahko ostajam v stiku s tem športom, ki je bil del večine mojega življenja, zdaj je edina razlika ta, da skrbim za druge, ne več samo zase. Zdaj sem jaz tisti, ki narekuje, kaj morajo drugi narediti, včasih pa sem bil ravno v nasprotnem položaju, ko sem moral poslušati in izpolnjevati ukaze."

Na vprašanje, ali bi raje treniral fante in ali ženske v športu kaj bolj komplicirajo od svojih moških kolegov, se Primož nagajivo nasmeji in prizna, da smo si moški in ženske tudi pri športu malce različni. "Sicer moških še nisem treniral, tako da ne morem ocenjevati, po mojih izkušnjah pa razlike definitivno obstajajo, tako kot v vsakdanjem življenju tudi v športu spola ne delujeta enako."

Primož se vsake toliko rad spominja svojih zlatih časov in vseh uspehov, zaradi katerih velja za enega najbolj uspešnih slovenskih športnikov, vendar pa ga nostalgija ne spravi v slabo voljo. "Pridejo trenutki, ko se spomnim svojih rezultatov, v tem pogledu mogoče dobim majhen cmok v grlu, ker se zavedam, da tega v življenju nikoli ne bom mogel več doseči in ponoviti, po skokih pa se mi ne 'kolca' več toliko."

Nam je pa priznal, da je pred kratkim zopet tudi sam obul smučarske čevlje in se s smučmi spustil po zaletišču skakalnice. Tja je prišel čisto nenapovedano, v avto je spakiral vso opremo in se odpeljal do bližnje skakalnice, kjer ga je varnostnik kar začudeno pogledal, ko ga je videl in prepoznal.

"Lahko samo rečem, da šele zdaj, ko sem prvič skočil kot 'amater', vidim, koliko smo bili včasih dejansko natrenirani, saj so me naslednji dan bolele mišice, za katere sploh nisem vedel, da jih imam. No, je pa res, da nisem več najmlajši. (smeh)"

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču