O Primožu Jeraliču smo v naši reviji velikokrat poročali v okviru televizijske poroke, ki jo v oddaji Dobro jutro vsako leto pripravljajo na nacionalni televiziji. Tokrat pa se bomo posvetili športno obarvani tematiki, saj se Primož 31. avgusta z delegacijo paraolimpijcev odpravlja v Rio.
Primož, ki se s športom aktivno ukvarja vse od 12. leta, v teh mesecih doživlja svoje sanje. Kot pravi, se njegove sanje že vse od otroštva vrtijo okrog nastopa na olimpijskih igrah, želje in volje pa mu ni odvzela niti smučarska nesreča, ki ga je leta 2008 posedla na invalidski voziček. Zdaj mu ob bogu stoji celotna družina, žena Nina in otroka, ki pa bodo za Primoža pesti stiskali doma.
"Otroka sta še premajhna, da bi točno razumela, zakaj se gre. Imamo pa v otroški sobi preprogo, na kateri je narisan zemljevid sveta z glavnimi znamenitostmi. V Riu je seveda narisan znani spomenik Jezusa Kristusa in na ta način sem jima pojasnil, kam grem, in sicer prek zgodbe," nam je pojasnil Primož, ki bo na paraolimpijskih igrah nastopil 16. septembra.
Sicer pa njegov športni dosežek ni namenjen le sam sebi, saj nam je Primož pojasnil, da na ta način želi tudi svojima otrokoma sporočiti, da je v življenju pravzaprav vse mogoče.
"Podpišem se pod to, da sem to pot prehodil tudi z namenom, da bi se iz nje otroka kaj naučila. S tem dosežkom sem hotel pokazati, da so meje resnično samo v glavi. Da ko se za nekaj odločiš in ko imaš cilj, lahko resnično premagaš velike meje in dosegaš visoke cilje. Vsak ima na poti vzpone in padce, ampak sam sem že večkrat videl, da vsakemu padcu sledi vzpon. Če greš en korak nazaj, veš, da boš šel pozneje dva naprej. V življenju se vedno stvari tako obračajo, da ko ti gre enkrat slabo, se potem vedno dvigneš. Padci so del rasti, dozorevanja in brez padcev težko dozoriš v pravega športnika," nam je pojasnil in dodal, da si je že pred poškodbo želel tekmovati z največjimi svetovnimi zvezdami atletike.
"Pred poškodbo, ko sem treniral atletiko, je bil eden od mojih idolov Michael Johnson, pa Sergej Bubka ... seveda imaš neke persone pred sabo in želiš biti tudi sam tako dober. In tako je bilo tudi po poškodbi. Spomnim se, da sem si želel peljati ob boku z Južnoafričani in Nizozemci. Živiš zato, da boš enkrat z njimi tam, in ko si enkrat tu, se težko zaveš, ko se enkrat toliko boriš in toliko delaš. Spomnim se, ko se je Alex Zanardi prvič pripeljal na štartno linijo poleg mene in vem, da sem imel veliko tremo že samo zato, ker je bil zraven mene," nam je pojasnil Primož, ki svoje dneve zdaj posveča izključno pripravam na veliki športni dogodek.
■ KAJA MILANIČ
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
