Bolečine so bile neznosne!
Poškodbe, ki so bile posledica smučarskega padca, so bile zelo hude. Diagnoza - okvara hrbtenjače! Hud udarec za odličnega športnika! Telo, ki ga je prej obvladoval in poznal, je bilo popolnoma drugačno. Primož Jeralič je športni odvisnež, ki ima vizijo, cilje in voljo – glavne atribute, ki peljejo velikim ciljem nasproti. Je človek, ki strmi za zastavljenimi cilji in podira meje nemogočega.
Življenjski padci in ovire niso bile prepreke, da vrhunski športnik ne bi dosegel v življenju tistega, za kar se je boril še pred nesrečo in za kar se bori še danes, in to je posvetitev svoji (drugi) ljubezni: športu. Besede, kot so 'ne morem ali nočem', pri njem ne obstajajo. Le volja in želja sta potrebni, da lahko kljub oviram dosežemo svoj življenjski cilj.
O njegovi prodornosti govorijo tudi dejstva, da ima danes zaradi njegove iniciative ročno kolesarstvo v Sloveniji večjo prepoznavnost, saj je bil glavni pobudnik, da se ročno kolesarstvo prične organizirano prijavljati na različnih maratonih, ki potekajo v Sloveniji. Je prejemnik prvega priznanja Kolesarske zveze Slovenije parakolesar Slovenije in udeleženec paraolimpijskih iger v Riu leta 2016.
Kako ste se soočili s poškodbami?
Poškodbe, ki so bile posledica smučarskega padca, so bile zelo hude. In bolečine so bile neznosne, toda to je bilo trenutno stanje, s katerim se je bilo treba čim prej sprijazniti in seveda ob tem sprejeti dejstvo, da bo bolelo. Veliko sem poskušal bolečino umiriti tudi z neke vrste meditacijo, s katero sem umiril telo in z mislimi prečesal vsako celico svojega telesa. To sem se naučil že kot aktivni športnik pred poškodbo in verjamem, da mi je pri prenašanju bolečine po poškodbi zelo dobro pomagalo.
Kaj je bilo najtežje, s čimer ste se morali soočiti po nesreči?
Najtežje po nesreči je bilo sprejeti samega sebe v drugačni fizični podobi. Telo, ki sem ga prej obvladoval in poznal, je bilo popolnoma drugačno. Novi občutki, nekontrolirani gibi oziroma v nekaterih predelih sploh ni bilo aktivacije. Težko je, ko se znajdeš z enako glavo v drugačnem telesu. Bilo je tako obremenjujoče za telo kot tudi mojo psiho. Veliko je bilo potrebnega, da sem se na novo naučil živeti znotraj 'novega' telesa.
Na kakšen način ste premagovali težave? S čim ste si pomagali?
Takoj, ko je bilo mogoče, sem se zatekel k športu in še danes verjamem, da me je šport potegnil iz brezna obupa, ki je zijalo po poškodbi. Tako sem se spet počutil živega in svobodnega.
Kdaj je kolesarjenje postalo del vašega življenja in kako se je to zgodilo? Kako in zakaj ste začeli trenirati?
Kolesaril sem že pred poškodbo, vendar popolnoma rekreativno. Z ročnim kolesarjenjem sem se srečal pri 27 letih. Naključno, ko me je moj prijatelj povabil k sebi domov in mi pokazal kolo na ročni pogon. To je bila ljubezen na prvi pogled. Takoj sem vedel, da je to šport zame. Trenirati sem začel pri 29 letih in kmalu se je pokazalo, da je ogromna baza treningov še iz časa pred poškodbo prišla zelo prav. Moje telo se je odlično odzvalo na naporne in zahtevne treninge z ročnim kolesom in kaj kmalu sem lahko že začel sanjati o paraolimpijskih igrah.
Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli tekmovati in ne samo kolesariti za zabavo?
Sem zelo tekmovalne narave, kar se je pokazalo tudi v primeru kolesarjenja z ročnim kolesom. Želel sem postati boljši oziroma najboljši v tem, kar delam, in apetiti po dokazovanju na najvišjem rangu tekmovanj so bili velik izziv.
Ste pravi dokaz, da se z močno voljo in trudom da doseči tudi na videz nemogoče stvari, vaše besede pustijo močan pečat na vseh, ki jih slišijo. Uspehe nizate na vseh področjih. Kaj je vaš življenjski moto, kaj vas žene naprej?
Moj življenjski moto je živeti življenje v vsakem trenutku. Ga izživeti, postaviti nov kamenček v mozaiku življenja. Ljubim življenje, je tako preprosto, čudovito in ni treba komplicirati, da najdeš srečo. Sreča je v majhnih stvareh in le poiskati jo moraš znati. Danes je okoli nas vse preveč nekih motečih dejavnikov, ki nas konstantno prepričujejo, da moraš nekaj imeti, da boš v življenju srečen. Jaz pravim, da je dovolj, če imaš sebe, če imaš sebe rad in strmiš za svojimi sanjami.
Ali se veliko ljudi obrne na vas po pomoč?
Ljudje se obračajo name po nasvete, rad jim jih delim. Vendar vedno znova jim povem, da so oni tisti, ki morajo spremeniti svojo pot in spregledati, preden bo prepozno. Tudi sam sem samo krvav pod kožo in včasih tudi učitelj potrebuje nekoga, da mu pomaga poiskati prave odgovore.
Bi radi še sami kaj sporočili našim bralcem?
Če bi le vsi imeli v svojem zavedanju misel, kako veliko srečo imamo, da smo danes lahko v človeški podobi, bi se naše vrednote v tem norem svetu spremenile. Postale bi jasnejše. Življenje bi gledali z drugega zornega kota in verjamem, da na koncu, ko se nam bi iztekalo naše življenje, ne bi jokali, temveč bi bili srečni, da smo lahko živeli v svojem življenju. Kajti živeti v življenju je velika umetnost in velika večina žal tega nikoli ne izkusi, dokler ni prepozno.
Besedilo: Mira Čirović // Fotografiji: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču