Zlata in srebrna olimpijska medalja, izjemni uspehi na svetovnih prvenstvih ... Pa vendar, v življenju metalca kladiva Primoža Kozmusa je na prvem mestu še vedno družina.
V zavetju Hostla Kozmus v Brestanici in ob zvokih razigranega otroškega čebljanja smo si zato privoščili kozarec limonade, pridružila pa sta se nam nekdanji olimpijec in njegova boljša polovica, žena Maja. Uganete, po kom sta otroka podedovala pridnost?
Story: V zadnji polovici preteklega leta ste sklenili konec bleščeče profesionalne kariere. Kako je ta vplivala na vaš družinski odnos?
Primož: Mislim, da kar dobro. Saj veste, manj smo se videli, rajši smo se imeli. (smeh) No, šalo na stran. V moji karieri smo veliko časa preživeli ločeno, zato sem imel veliko srečo, da je Maja delala doma in se je lahko prilagajala mojemu razgibanemu urniku. Prišli pa so tudi tedni, dva ali celo trije, ko se nismo videli, takrat pa sta me najbolj pogrešala prav otroka.
Story: Kakšno vlogo ima v vaši karieri družina?
Primož: Ogromno! Morda premalo cenim podporo družinskih članov, ki se mi včasih zdi kar samoumevna. Brez tega pa vseeno ne gre! Vesel sem, da je Maja razumela moj način življenja in se mu bila pripravljena prilagoditi. Ko sem potreboval mir, mi je za to pustila prostor, saj je zelo razumevajoča.
Story: Pravijo, da je zveza s športnikom lahko izjemna, predvsem v času odličnih uspehov, medtem ko se hitro lahko znajde v viharju, ko nastopijo slabi rezultati in poškodbe.
Primož: No, priznati moram, da nisem karakter, da bi svoje slabe trenutke delil s preostalimi, temveč jih raje zadržim zase. Moja športna forma nima zveze z mojo družino, zato težav nisem prinašal domov. Po toliko letih v športu se tega zavedaš, saj postane del tvoje zgodbe. Je pa seveda v slabih časih precej bolj naporno, morda pa je zaradi mojega odnosa to Maja manj občutila, vendar pa je ob porazih velikokrat bolj čustvena kot jaz. (smeh)
Maja: Seveda, zaradi športa smo se marsičemu odrekli, vanj smo vložili veliko energije, zato je bilo ob porazih še toliko huje. Ko veš, kaj vse si v to vložil, je težko.
Story: Kdaj pa je bilo po vašem mnenju najtežje?
Primož: Javnost se je izkazala za precej dvolično, na začetku so me mediji podpirali in se navduševali nad mojimi zmagoslavji. S tem so namreč pisali zgodbe, zato jih povsem razumem. Ko pa se nisem znašel na stopničkah, so bili globoko razočarani. Zdi se mi, da so se osredotočili predvsem na trenuten rezultat in na stvar niso gledali objektivno. To se mi je malo zamerilo, predvsem ko so se začeli ukvarjati s postranskimi stvarmi. Takrat se nisem umaknil, temveč sem le drugače komuniciral. To je posel, ko se zgodba konča, vidiš, da je vse samo posel!
Maja: Lani, ko je poškodbi sledila nekoliko slabša sezona. Takrat se je Primož tudi odločil za slovo od športne kariere.
Story: Kako pa vam je ob pestri športni karieri, ki je bila postlana tako s cvetjem kot trnjem, uspelo obdržati ravnovesje v družinskem okolju?
Maja: Ravnovesje?! No, ga še iščemo. (smeh)
Primož: To se samo najde! Predvsem nič ne kompliciramo in ne delamo načrtov, temveč pustimo, da se življenje odvija spontano. Z Majo se veliko pogovarjava in si tudi poveva, ko je kdo izmed naju tečen. Bomo videli, kako bo čez deset let.
Story: Kaj pa pred desetimi leti? Ste si predstavljali, da boste nekoč postali očka in se bo po dvorišču razlegal otroški glas?
Primož: Ah, kje, nikoli nisem imel vizije. Osredotočil sem se le na šport, zato je bil moj fokus zelo ozek. Karieri sem podredil vse, zato se nisem oziral na drugo. Vedel sem, da bom ostal v športu, kot trener ali kaj drugega, vesel pa sem, da sem se znašel tudi v povsem drugačni zgodbi.
Story: Kaj pa po vašem mnenju v življenju največ šteje? Kaj je najpomembnejše?
Primož: Zagotovo družina, saj se okrog nje vrti moj svet. Vsak dan zato poskušam narediti zanimiv, da ne gre življenje le mimo. Tega sem imel dovolj, ko sem bil osredotočen le na šport, saj se niti nisem dobro zavedel, da je za menoj še en dan. Zdaj pa želim to popraviti!
Story: Maja, vzgoja je bila zaradi Primoževe odsotnosti predvsem v vaših rokah?
Maja: No, seveda, a ne vidite, kako sta pridna? (smeh)
Primož: No, no, to sta po očku! Se mi zdi, da je Maks zaradi svoje energije bolj podoben Maji, medtem ko se je Maria Rosa s svojo umirjenostjo in umetniško žilico vrgla bolj po meni.
Story: Maria Rosa je stara šest let, Maks je pred kratkim upihnil tri svečke. Vam je kdaj žal, da ste se za otroke odločili šele po 30. letu?
Primož: Zdaj se mi zdi fino, da kar se da čim hitreje postaneš starš. Sam bi otroke imel že pri dvajsetih, če bi zdaj lahko izbiral. V tistih časih jim namreč lažje slediš, saj se moraš ob vzgoji spustiti na njihov nivo. Velika razlika je v energiji. Menim, da smo do 25. leta tudi sami še otroci, zato je vzgoja precej lažja, enostavnejša in manj zakomplicirana. Tudi ko otroci zaplujejo v najstniška leta, jih lažje dohajaš, vse pa ima svoje pluse in minuse.
Story: Vendar pa se vrednote, ki jih želite prenesti na otroke, zaradi tega niso spremenile.
Primož: Tako je! Še vedno veliko šteje preprostost pa tudi to, da izražajo svoj karakter. To je seveda pomembno, vendar pa kljub vsemu potrebujejo meje.
Maja: Meni se zdi bistveno predvsem to, da so, kar so. Otrok ne smemo tlačiti v kalupe, kar bi bilo za nas sicer lažje, vendar morajo tudi najmlajši izraziti svojo osebnost.
Story: Kakšna pa je možnost, da se vam bo v prihodnosti pridružil še kakšen član?
Primož: Uf, verjetno ne velika. Oba bi sicer z veseljem imela še enega malčka, vendar je dela enostavno preveč, zato se mu ne bi mogla posvečati dovolj. Ko sta bila otroka majhna, je bila Maja sama, zato bi bilo zdaj ob koncu moje kariere precej lažje, pa vendar. Takrat sem ji rekel, naj se odloči, ali bi še enega, preden končam kariero, da bi imel še en olimpijski ciklus na voljo. (smeh)
HOSTEL KOZMUS
"Za vikend oddih ali aktivne počitnice"
Če si tudi sami želite nekaj dni preživeti v mirnem okolju, v bližini Save in čudovite narave, obiščite stran http://www.hostel-kozmus.si/, kjer boste našli vse informacije, pa najsi bo to za vikend oddih, poležavanje ob bazenu ali aktivne počitnice na kolesu.
Napisala: Nika Arsovski
Fotografije: Igor Zaplatil