Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, pravi vsem dobro znani pregovor in le redko kdo bi oporekal, da ni tako. Pravi dokaz je zadnja športna pravljica slovenskega kolesarja Primoža Rogliča, v kateri pomembno vlogo igra njegova Lora Klinc. Dekle ga namreč spremlja na vseh dirkah, kolesarskemu asu pa nudi oporo v trenutkih, ko je najtežje.
Na njenem obrazu se je zrcalila izčrpanost, ko mi je Loro uspelo ujeti na sprejemu Primoža Rogliča v domačem Zasavju. "Seveda, ampak spim pa še vedno rada," šaljivo na mojo pripombo, da se je verjetno že malce navadila napornega tempa, odgovori simpatična temnolaska in se zasmeje. Z nasmeškom doda, da je morda utrujena še bolj kot Primož, vendar se takoj popravi: "Vsega se navadiš! Manjka mi nekaj dni spanja, vendar bo prišel čas tudi za to."
Njun urnik je bil zadnjih nekaj tednov hudo natrpan, veliko o tem pove že podatek, da sta v Sloveniji preživela manj kot 48 ur. Po ponedeljkovem prihodu sta se v sredo zjutraj že vkrcala na letalo. Parček se je spoznal še v času, ko je Primož treniral smučarske skoke, resneje pa so se njune poti križale, ko je smuči zamenjal za kolo. Tudi Lora je namreč navdušena kolesarka, čeprav prizna, da kolesari povsem iz drugih razlogov.
"Da naredim nekaj zase in občudujem okolico, Primož pa zato, da doseže najboljši rezultat. Tako se le redko skupaj usedeva na kolo," iskreno zaupa magistra evropskih študij, ki je več let trenirala odbojko. Verjamemo, Primoževega tempa ni mogoče dohajati. Lepotička je v ekipi zadolžena za številne obveznosti, ni le voznica, prijateljica in navijačica, temveč poleg tega našteje še vsaj pet vlog, vse od asistentke do kuharice.
Pa jo je kdaj strah, ko spremlja spuste svojega dragega? "Strah je povsem naraven, vendar na to nimam vpliva. Gledala sem le posnetek spusta, a venomer trepetam vse do zadnje črte," pove. Primoževa zmaga je tudi njena. In kako se privaja na natrpan urnik? "Precej bolj pester urnik je kot med dirko po Franciji," nam je po prihodu v domovino zaupala Lora in dodala: "Vendar pa so to bolj sladke skrbi, ko te ljudje hodijo pozdravljat in ti stiskajo roke. Pa vendar traja nekaj časa, da se privadiš." Tako malo časa, da jim zmage še niti ni uspelo pravilno proslaviti. "Nekega velikega slavja ni bilo. Bili smo na zadnjem klancu, tako Primoža nismo videli v cilju. Slavili smo tako kar sami. V nedeljo po koncu dirke pa nas je ekipa peljala na večerjo na nizozemsko ambasado. Vendar tudi tam ni bilo časa za slavje, saj naju je naslednji dan že čakala dirka v Španiji. Slavja v resnici še ni bilo," zamišljeno pove 28-letnica, ki bi morda nekoč lahko napisala tudi knjigo o kolesarski pravljici, ki jo je spletla skupaj s Primožem: "Morda, njegova zgodba z moje perspektive. Mogoče mi bo res uspelo!"
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
