Barbara Sarić je diplomirana psihoterapevtka, ki je znanje pridobivala na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju. Danes svetuje številnim parom in posameznikom, ki se odločijo za pozitivne spremembe v življenju. Barbara jim pomaga celostno, da lahko najdejo nove smernice za boljše delovanje partnerske zveze in družine kot celote.
Story: Barbara, kaj je za vas 'dovolj dobra' družina in kakšna razmerja so postavljena v odnosih današnje družine?
Dovolj dobra družina je zame tista, kjer ima vsak član svojo vlogo, kjer je hierarhija znana in komunikacija poteka brez stalnih nesoglasij. To pomeni, da mama ima in daje svojo ljubezen ter toplino, hkrati pa drži meje, ki jih v osnovi postavljata z očetom. Pravzaprav je vloga očeta ravno ta, da 'loči otroka od mame' iz faze simbioze, ko je otrok dovolj star, da postaja sam svoj, ločen od mame. Poleg tega je oče naravna avtoriteta, varen steber družine. Pomembno je, da sta skupaj enotna pri vzgoji in da sta tista, ki vodita, in ne, da ju vodijo otroci. Slednji imajo v takšni družini strukturo, ki je velikega pomena za vse življenje. Dobro je, da oče in mama od začetka učita svoje otroke 'lovljenja rib' in jih ne namesto njih. Tako jih učita samostojnosti, lažjega prepoznavanja samih sebe.
Story: Kako pa je to pri ločenih družinah?
Na žalost poznam malo primerov, kjer je staršem po razhodu uspelo primerno ter vzajemno vzgajati otroke. Za otroka ni nikoli več enako kot pred ločitvijo. Zanj sta dve okolji, ki ju mora sprejeti za svoji, vmes pa je velik prostor za manipulacijo. Ko delujejo čustva - vsak od staršev želi najboljše za svojega otroka, čeprav največkrat to, kar počneta, sploh ni najboljše -, se staršem otroci navadno smilijo, pomilujejo jih. Če je mogoče, jih zasipajo z materialnimi dobrinami, da jim ja ne bi česa manjkalo, hkrati pa med seboj tekmujejo, kateri starš da več, je boljši. Težko je doseči enotnost glede vzgoje. Otrok je zmeden, struktura se podre. Poleg tega pridejo na plan otrokove razvojne in druge težave.
Story: Kaj pa, ko si ločena starša znova ustvarita novo družino? Glede na to, da je tega danes v povprečju veliko preveč?
Takrat se stvari še zakomplicirajo ... Nekdanji partnerji hote ali nehote navadno prinašajo ljubosumje, ki ustvarja pritisk v povezavi z otrokom. Otrok mora znova sprejeti novo, popolnoma drugačno situacijo. Odvisno je tudi od njegove starosti. Če je še majhen, je večja možnost, da sprejme novo situacijo in je zanj to 'normalno', odkar pomni. Če je že šoloobvezen ali starejši, navadno težje sprejme, se težje navadi. Kljub vsemu je to za vsakega člana nova situacija, na katero se mora navaditi. Vsak izmed nas ima svoje navade, cilje, razmišljanja ... Najtežje je, ko ima vsak od partnerjev otroke od prej, nato pa še na primer skupne. Četudi se partnerja zelo razumeta in bi bil lahko njun odnos čudovit, prevzemata nase veliko odgovornost. Vsak vnaša v odnos svojo energijo, razmišljanja, navade, bolezni ... Starši imajo težko nalogo. Otroke je treba voditi tako, da bo vse skupaj čim bolj homogeno, enotno, brez večjih razlik.
Story: Kaj pomaga staršem v takšnem primeru?
Pomembno je, da se tega zavedajo že na začetku. Najprej morajo vprašati same sebe, ali bodo to zmogli, da ne bodo otroci znova prizadeti. Zavedati se je treba, kaj to pomeni ... Na začetku se je težko približati in vzpostaviti dobro vez. Lahko pa se celo izkaže, da so otroci na začetku zaupljivi in navdušeni, pozneje pa se znotraj njih razvijajo različna čustva, ljubosumje, žalost, jeza, pričakovanja, in hkrati želja po imeti rad. Najbolje je, če kljub obvezni strukturi znotraj družine otroci vedo, kako pomembna sta komunikacija znotraj družine in izražanje čustev. Zgraditi občutek, da so v varni oazi, kjer lahko pokažejo in povedo vse. Občutek, da so enakovredni in edinstveni. Starši morajo spodbujati njihove potenciale, jih prepoznavati. Vsakemu človeku veliko pomeni, ko je opažen, pa tudi zahvalen za nekaj. Otroci morajo sodelovati z nami. Vsak naj si na primer izbere najljubše hišno opravilo in skupaj 'timsko' pospravite hišo. Večkrat, ko bomo stvari počeli skupaj in se bo vsak lahko začutil kot del tega, lepše nam bo.
Story: Kaj pa, ko gre za otroke s posebnimi potrebami?
Gre za težke situacije. Tisti, ki nikoli ni bil v stiku s tem, o tem težko govori. Najprej mora vsak od staršev sam sebi priznati, da je tako. Prepoznati simptome. Dati toplino, ljubezen, meje ... ter iskati najboljše rešitve. Na trgu je ogromno različnih rešitev, treba pa je izbrati najboljšo za otroka. Starši so navadno izčrpani ter pod stalnim stresom. Predmet njihovih pogovorov postanejo v večini otrok in z njim povezane težave. Tako počasi bližina med njima bledi. Ena izmed rešitev pa se skriva ravno v njuni trdnosti odnosa. V njuni medsebojni naklonjenosti. Ta koristi vsem znotraj družine. Starša se počutita močnejša, pripadna, skupaj v istem izzivu, otrokom dajeta zgled ter pozitivne občutke. Lažje tudi iščeta rešitve, se konzultirata. Čeprav je njun izziv težek, ne smeta obupati. Treba je pogledati s pozitivne perspektive ... Kaj nam lahko vse to prinese, saj ima vsaka stvar dve plati.
Story: Danes lahko spremljamo porast antidepresivov in drugih pomirjeval pri mladih. Zakaj je tako?
Res je. Včasih, v 'mojih časih' mladi nismo poznali teh zdravil. Zdaj hodi k meni veliko mladih, razlagajo mi tudi o tem, koliko jih je v razredu na AD-jih. Marsikaj se je spremenilo v 40 letih. No, seveda vedno se. Najprej so bili psihiatri le za 'nore', v Ameriki imajo dobra podjetja že kar nekaj časa osebne svetovalce, psihologe. Pri nas veliko ljudi obiskuje psihoterapijo. Teh bi bilo še več, če bi bile razmere na državni ravni vsaj malo bolj podobne avstrijskim. Dejstvo je, da je motenj pri mladih čedalje več. Družine so danes popolnoma drugačne kot včasih. Kljub bremenom in težkim situacijam je bilo pred leti otroštvo bolj sproščeno, vsaj bolj doživeto. Danes se kar naprej nekam hiti in brzi, brez obstanka. Vrednot je čedalje manj. Več je dovoljeno. Vse je bolj 'odprto'. Veliko je razbitih družin in veliko materialnih manipulacij. Ljudje imajo za moje pojme tudi veliko manj psiho-fizične moči. Včasih se je marsikaj moralo. Danes so pogoji za mlade že v osnovi brezupni. Veliko je študiranih, brezposelnih. Težko dobijo priložnost. Pri starših jih veliko biva do 30, 40 leta, saj si stanovanja - osnove, s hrano in stroški ne morejo privoščiti. Mislim, da je treba vse skupaj gledati kompleksno, tu je le nekaj vidikov.
Story: Kaj je za vas pomembno, kako rešujete omenjene težave znotraj psihoterapevtskega procesa?
Najpomembnejše je, da človek sam pride v proces odločen, da si želi spremembe. Potem skupaj iščeva 'vir', vzrok težav in nato rešitve. Zdi se enostavno, kar seveda ni. Vedno pa sta pomembni človekova volja, motivacija. Če je odločen in nekaj res želi, bo slišal svoje besede in znotraj pogovora sam poskušal 'vzeti' najboljše zase in se potem tudi spraviti v pogon. Znotraj zasebne prakse sem imela veliko primerov na primer anoreksije pri najstnikih. Navadno ne vidijo pravega vzroka težav, ko ga najdemo, se njihovo stanje vedno reši. Seveda pa je prvi dejavnik želja, da bo drugače. Prav tako v partnerstvu. Oseba, ki pride, mora najprej spoznati samega sebe, da ve, kdo je in kaj sploh želi. Nato se mora zavedati, kaj želi, da ima partner. Vedno moramo storiti premik pri sebi, prepoznati osebnostne vzorce in jih razumeti, da lahko poiščemo svojo srečo. Rek drži: Vsak je svoje sreče kovač.
MIMA
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
