Psihologinja dr. Veronika Podgoršek v teh dneh predstavlja svojo knjigo Na terapiji: vodnik do srečnega partnerstva, v kateri se strokovno utemeljeno, hkrati pa izjemno poljudno loteva najrazličnejših vidikov odnosov s poudarkom na partnerstvu. V pogovoru nam je zaupala, s kakšnimi težavami se danes srečujemo v partnerskih odnosih in kako se spoprijeti z izzivi, ki nam jih sodobno partnerstvo prinaša.
Story: Kot psihoterapevtka pomagate številnim ljudem in danes tovrstna pomoč ni več takšen 'tabu', kot je bila nekoč. Zakaj?
Drži. To pa se je zgodilo zaradi veliko večjega vedenja, poznavanja, izobraženosti ljudi na splošno. Veliko več se o človeku kot takem piše in ljudje želijo ob tem tudi vedno več vedeti, razumeti. To gre nekako z roko v roki z vsemi drugimi področji, ki jih danes ljudje počnejo za svoje boljše počutje, za rast in razvoj sebe kot posameznika. Saj vemo, prehrana, šport, neskončno pomembni za nas pa so odnosi, in če želimo več, moramo za to tudi kaj narediti. Najprej sami pri sebi.
Story: Kakšno je povprečje pri Slovencih? Se veliko parov odloči za terapije pri psihoterapevtu in kako učinkovite so?
Dejanske statistike nimamo, vsekakor pa lahko z gotovostjo rečem, da iz leta v leto raste. Ljudje so psihoterapijo končno začeli dojemati kot moč, zvedavost in nekaj, kar moraš sam sebi omogočiti, da lahko živiš to, kar si, in ne kot to, da mora biti s teboj nekaj hudo narobe ali si nor, če se je udeležuješ. Zakaj? Zato, ker si vreden in si to zaslužiš. Drugo vprašanje pa seveda je, koliko so terapije učinkovite. Jaz pravim toliko, kot si nekdo sprememb zares želi. Na podlagi te želje pa pridejo zraven še vztrajnost, moč, pogum, odprtost in ranljivost. Je pa za vsakim velikim uspehom na kateremkoli področju dolga in trda pot. Nič ne pride z danes na jutri. Če pa že kaj pride tako na hitro, v največ primerih tako tudi izgine.
Story: Kaj storiti, če v zakonu ena polovica želi spremembe, druga pa pri tem ne sodeluje oziroma drug partner to pot zavrača?
To je najtežje od vsega ali, še bolje, že kar nemogoče. Za dober odnos sta namreč vedno potrebna dva in vsi vemo, da drugega ne moremo o prav ničemer prepričati ali dobronamerno nečesa pokazati, če tam ni pripravljenosti. Za spremembo ali za kakšen drugačen uvid, pogled, razumevanje moramo biti vedno sami pripravljeni, zato tudi spreminjamo sebe. Če se spreminjata dva drug ob drugem, v skupno dobro, v iskanje skupnih poti, je to seveda nekaj najlepšega in temu rečemo skupna rast in razvoj. Ko nekdo ne želi, noče, ne zmore ali so posamezniku način življenja, vrednote, prioritete, kot jih ima, povsem super, zakaj bi potem karkoli spreminjal? V takem trenutku lahko nastanejo nerešljive težave in je tudi skupna terapija izjemno težka, če ne nemogoča. Nemogoča predvsem v primerih, ko eden želi zakon oziroma odnos zapustiti in mu je kakršnokoli delo v skupno dobro povsem odveč, drugi pa želi, da ta ostane. Najlepše in najbolj konstruktivno delo je, ko imata dva enak cilj, ostati skupaj ali se raziti.
Story: Kakšen pa naj bi bil idealen zakon?
Predvsem takšen, kjer dva res delujeta v dobro drug drugega. Biti par pomeni vzeti nekaj mojega pogleda na svet, nekaj tvojega pogleda na svet in ju združiti v najin pogled na svet.
Story: V knjigi Ljubezen na terapiji, ki je izšla pri Mladinski knjigi, prepletate teoretska spoznanja in izkušnje ter jih podajate s primeri iz resničnega življenja. Kje delajo pari največje napake v medsebojnih odnosih?
Predvsem takrat, ko se drug drugemu ne dajo v vsej svoji polnosti spoznati. Pa še to v vsakem trenutku dneva. Mi vsi smo si močno različni, na primer, že v dojemanju vremena. Nekomu je vroče, ko drugega v istem trenutku malo zebe. Resnično moramo govoriti o svojih pričakovanjih, željah, potrebah, kaj nam je všeč in kaj ne ter tudi zakaj. To zadnje predvsem zato, da drugi lahko tudi razume, in ne, da mu je podano zgolj neko dejstvo. Za vse to pa seveda moramo naprej poznati sebe. Potem sta seveda tukaj znova dva, ki morata sprejemati, dajati in se skupaj spreminjati ter rasti.
Story: Dotaknete se tudi področij, kot sta intimnost in spolnost, ključni poglavji v partnerski zvezi. Kakšne so navade Slovencev v spalnicah in kako pomembno vlogo ti dve področji predstavljata moškim in ženskam?
Ko govorim o intimnosti, mislim predvsem na tisto ranljivost, ki jo nosi vsak znotraj sebe, in to, koliko se zaradi ranljivosti posameznik želi res odpreti, dati drugemu spoznati in tudi drugega spustiti blizu. Vemo namreč, da bolj ko se odpreš in bolj ko drugega spustiš vase, bolj si lahko ranjen in bolj lahko boli. So pa ravno globine odnosa nekaj najlepšega. Tako je tudi pri spolnosti. Spolnost je sicer le ena komponenta partnerstva, vendar tudi ta izjemnega pomena. Ko je v odnosu vse v redu, je ponavadi tudi spolnost lepa, če pa je v odnosu nekaj neizgovorjenega, nepredelanega, kakšna stiska, se to hitro pokaže tudi v spolnosti. Še posebej pri ženski morajo biti vsa druga področja urejena, da se lahko tudi spolno preda. Je pa treba vedeti, da ženske in moški spolnost dojemamo malo drugače. Ko se ženska moškemu spolno preda, to zanj pomeni, da ga ženska ljubi, da je njegova, da ji je moški všeč, kar da občutek ljubljenosti. Tako kot je ženski občutek ljubljenosti, ko se moški z njo pogovarja. Takrat se čuti poslušana, slišana, razumljena in tako posledično ljubljena. Ob tem bi se privila še v objem in uživala. V tem trenutku pa želi moški tisto 'še nekaj več'. Vse to seveda velja za čustveno predane partnerske odnose, saj namreč vemo, da se lahko spolnost zgodi tudi brez kakršnihkoli čustev. Vendar pa je to bolj in zgolj seks, in ne ljubljenje, ki je domena dveh, ki sta si čustveno predana.
Story: Kaj pa v primerih, ko partner na eni strani zavrača spolnost. Kako spodbuditi strasti, ki naj bi v partnerski zvezi gorele?
Ko se zgodi nekaj takega in je bila v odnosu lepa in zadovoljujoča spolnost, je v prvi vrsti treba priti do odgovorov na vprašanje, kaj je to povzročilo. Ko dobimo odgovore, ko se dva pogovarjata, slišita in razumeta, bosta našla tudi rešitev.
Story: Statistike kažejo, da se vsak drugi zakon konča z ločitvijo. Zakaj je tega v današnjem času toliko?
Danes se morata dva ujemati na zelo veliko področjih. Povezovati ju morajo način življenja, vrednote, prioritete, želje ... in to, da skupaj skozi leta rasteta in se razvijata v podobno smer. Vse to je seveda zelo težko usklajevati. Ni vedno preprosto, kaj šele samoumevno. Mislim pa, da predvsem umanjkata komunikacija in skupno iskanje rešitev. Vendar ponovno, za to sta potrebna dva.
Story: V knjigi se dotaknete tudi različnih tipov zvez in odprtih odnosov. Kakšna je slovenska družba v povprečju glede tega? Smo Slovenci narod, ki eksperimentira, ali bolj stremimo k starim priučenim tradicionalnim vrednotam?
Ljudje smo v osnovi taki, da si želimo ljubiti in biti ljubljeni, pripadati v vsej polnosti tistemu enemu oziroma tisti eni, s katero si deliš domače obveznosti, ob kateri zaspiš, s katero se iskreno objameš in ob kateri zjutraj zbudiš. Želimo se na nekoga zanesti in mu zaupati. Ko govorimo o odprtih odnosih, so ti bolj domena v trenutku po razpadu nekega predanega in čustvenega, intimnega odnosa in se posameznik nečustveno predaja več osebam in snuje t. i. 'prijateljske' odnose, ali pa v primerih, ko dva ne želite iti narazen, zato raje v odnos vpeljeta tovrstno 'razburljivost'. To je sicer povsem legitimno, če se o tem vsi strinjajo. A ko nekoga močno ljubiš, ga ne želiš deliti z drugo osebo in ob tem tega še gledati. Prizadetosti in nepopisne bolečine ob tovrstnih preizkusih sem v svoji pisarni videla res veliko.
Story: Eno od pomembnih poglavij je tudi družina. Kakšna razmerja so postavljena v odnosih današnje družine?
Člani družine vedno vplivajo drug na drugega in se medsebojno pogojujejo: opredeljujejo se v mišljenju, čutenju in delovanju. Vsak družinski sistem ima svoja pravila, ki določajo hišni red, finance, praznovanje pomembnih dogodkov, vzgojo, šolanje in podobno. Pomembno pa je, da se pri tem vloge ne mešajo; to pomeni, da starši otrok ne smejo potegniti v vloge, ki jim niso kos. Kakor hitro namreč otroci postanejo 'postaršeni' in čustveno nadomeščajo očeta ali mamo oziroma so čustveno starši sorojencem, govorimo o zlorabi. Otroci iz neurejenih družin svojo travmo praviloma nadaljujejo tudi v odraslem življenju. Otroci bodo namreč naredili vse, da družina ostane skupaj, celo prevzeli nase tuje konflikte in travme, da bi zmanjšali njihovo silovitost. Ohranitev družine jim pomeni preživetje, za to pa so pripravljeni zatajiti tudi sebe in svoj jaz. Vsakega človeka je zato mogoče v polnosti razumeti šele v kontekstu družine in relacijske prepletenosti: človek je odnosno bitje.
Story: Kako pa je to pri ločenih družinah?
Takrat lahko postanejo stvari veliko lažje, lahko pa še težje. To je odvisno od tega, kako gresta dva narazen in ali gresta zares v polnosti narazen. Ob tem pa seveda, kako v nadaljevanju ravnata. Če je eden ali sta oba negativno naperjena drug proti drugemu, nagajata in v to vpletata otroke, je to lahko katastrofa na dolgi, dolgi rok.
Story: V zadnjih tednih predstavljate knjigo Ljubezen na terapiji po različnih mestih Slovenije. Na kakšen odziv ste naleteli?
Zelo lep. Ob tem mi je toplo. Če lahko s knjigo, ki je dejansko sad trdega dela klinične prakse, pomagam še nekomu odpreti pot do sebe in drugih, je moj namen dosežen!
MIMA
