Lucija Mlinarič o svojem boju z rakom

Ko se je najboljša slovenska kotalkarica Lucija Mlinarič zadnjič s Story usedla na kavo, je bil v središču pogovora s tedaj 25-letno Primorko njen boj z rakom na dojki. Danes, leto in pol od tedaj, sva se jutranje kave lotili iz drugačne perspektive. Ob priložnosti, ki jo je zapisala njena odločitev o zaključku kariere, sva se ozrli v preteklost in poleg starih ter novih medalj prešteli tudi njene nove življenjske prioritete.

Story: Za vami je več kot 20-letna kariera. Koliko medalj ste osvojili?

Sedemindvajset. Zdaj sicer mineva 25. leto moje kariere v umetnostnem kotalkanju. Pri meni gre vse v četrt stoletjih.

Story: Zakaj pa ste se prav zdaj odločili za končanje kariere?

Lani, ko sem se vrnila na kotalke, je bila moja prva misel, da se pripravim na letošnjo sezono. Na koncu se je lanska sezona izkazala za fenomenalno. Da najprej stopiš na evropski vrh, nato pa še osvojiš naslov druge na svetu, je nepopisno. Če pa se vrnem še dve leti nazaj, ko sem zbolela za rakom, sem mislila, da nikoli več ne bom kotalkala. Tako bom rekla, ne bi rada zaključila kot deseta, rada bi zaključila na vrhu. Ko sedem tisoč ljudi stoji na nogah in ti ploska, je to največja zmaga. Ne morem si želeti več. Ja, res je, da manjka še tisto zlato s svetovnega prvenstva, ampak mislim, da je zlata medalja že to, da sem se vrnila po bolezni.

Story: Pa ste predlanskem, ko ste se še borili z rakom, kdaj pomislili na to, da bi končali?

Ko sem izvedela, da sem zbolela, sem mislila, da so tiste svetovne igre v Kolumbiji moja zadnja tekma. S prijateljico kajakašico Nino Mozetič sva se veliko pogovarjali o tem, večkrat mi je rekla, naj zaključim to zgodbo, naj se vrnem in naredim epilog. V resnici nisem imela upanja, da se bom vrnila na kotalke, potem pa sem se za šport odločila iz zdravstvenih razlogov. Uresničena želja je postala dokaz, da zmorem vse. Ne glede na oviro, ki me je doletela in sem jo uspešno premagala.

Story: V zadnjem intervjuju za Story ste bili ravno med zdravljenjem. Kako se je Lucija spremenila od takrat do danes?

Mislim, da je bila takrat Lucija že drugačna od tiste pred boleznijo. Zdaj sem še bolj odločna. Dojela sem, da nobena stvar ni tako nujna, da ne bi mogla počakati. Še vedno sem dobrovoljna in energična, čeprav sem kakšen dan zelo uturujena. Ampak ne glede na to si vedno rečem, da če sem premagala to bolezen, lahko premagam vse.

Story: Na kotalke ste sicer prvič stopili kot deklica, kajne?

Ja, pri treh.

Story: Pa ste si kot deklica predstavljali, da bo vaša kariera tako bogata?

Kotalke so bile del mene, odkar pomnim, nikoli pa nisem imela občutka, da bi bila tako uspešna. Ko sem bila stara 21 let. sem zaradi tega malce zanemarila druge obveznosti in se posvetila samo kotalkanju, ampak mi ni žal. Še enkrat bi dala fakulteto na stran in kotalkala. Prineslo mi je dobra prijateljstva, videla sem ogromno sveta, mislim pa tudi, da mi je dalo veliko vrednot.

Story: Če se ne motim, je pred leti raka na dojki prebolela tudi vaša mama? Se vam zdi, da ste pogum črpali tudi v njeni zgodbi?

Niti ne. Ko sem zbolela, z mamo nisem govorila teden dni. Tudi po tem o bolezni nisva kaj veliko govorili. Rekla sem ji, da bi svoj film rada doživela premierno, iz prve vrste, sama. Saj približno veš, kaj te čaka, ampak jaz sem se odločila iti po drugačni poti. Med kemoterapijo sem se odločila, da mi bodo lasje izpadli, da bom mogoče imela vročino in da mi bo slabo. Nič drugega nisem želela vedeti. Rekla sem si, da bom okej. Pri vsakem je bolezen drugačna in se drugače odziva. Noben rak ni enak.

Story: Se vam zdi, da ste vztrajnost in disciplino pri zdravljenju dobili prav iz veščin, ki jih prinaša šport?

Iz kotalkanja sem pobrala ogromno. Na bolezen gledam kot na najdaljši ‘dolgi program’ v svojem življenju. Takrat sem kotalkala 23 let. To je praktično več kot tri četrtine mojega življenja. Vse tiste elemente, vse, kar sem se naučila v tem času, sem v enem letu poskušala združiti v celoto. Zdi se mi, da so bili vsa tekmovanja, porazi in zmage samo priprava na to življenjsko preizkušnjo.

Story: Predvsem pa ste verjetno določili nove prioritete? Kaj je zdaj na prvem mestu?

Na prvem mestu sva jaz in moje življenje. Mislim, da lahko vse počaka, življenje pa ne more. Obdala sem se s pozitivnimi ljudmi in, kar je najpomembnejše, počnem stvari, ki me veselijo. Pomembno je, da najdemo stvar, ki nas osrečuje, veseli, daje zagon, elan in nam predstavlja izzive.

Story: Pravijo, da je v vsaki stvari nekaj dobrega. Kaj bi zdaj, po tem, ko je bolezen za vami, prepoznali kot ‘dobro’ v celotni izkušnji?

Vedno pravim, da sem bolezni pravzaprav hvaležna. Dala mi je ogromno pozitivnih stvari. Vedno lahko pogledaš z ene ali druge strani, jaz sem to pogledala s pozitivne. Eno leto sem se posvetila sebi, ponovno sestavila mozaik življenja in zdaj sem srečna.

Story: Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost? Verjetno boste ostali vpeti v kotalkarske vode?

Ne predstavljam si življenja brez kotalkanja, glede na to, da bi to zdaj počela 25. leto. Kotalke sem pospravila v kot, bom pa svoje znanje prenašala na mlajše tekmovalce.