Raiven: “Osamosvojila sem se pri petnajstih”

Raiven: “Osamosvojila sem se pri petnajstih” (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
7. 5. 2017

Jaz s kapučinom in ona z belo kavo in čokoladnim rogljičkom. Na deževno torkovo jutro v enem od lokalov v Šiški, s pogovorom, v katerem sem Saro Cirman Briški, znano pod imenom Raiven, na neki način 'na novo' spoznala.

Videli in klepetali sva že večkrat - v resnici tolikokrat, da se zdaj vedno pozdraviva z objemčkom #važička - a nikoli o tem, kako se kot 20-letnica, ki bo v tem mesecu praznovala rojstni dan, spopada z izzivi, ki jim s težavo kljubujejo še stari mački glasbene scene.

Story: Sara, zdaj vas gledamo na velikih odrih in po televiziji, poslušamo vas na radijskih postajah ... Pa je bil v vašem glasbenem ustvarjanju kdaj takšen trenutek, ko ste si rekli, da imate vsega dovolj? Da bi začeli drugo pot?

To, da bi postala kaj drugega, ne, ker enostavno nimam druge izbire. Že od petega leta sem v glasbeni šoli in samo to znam. Hočem reči, da sem se samo v glasbeni smeri izobraževala - v srednjo šolo sem hodila na konservatorij v Mariboru, kjer smo imeli samo glasbene predmete, akademija pa je tudi čisto glasbena. Sem pa pred izdajo novega albuma Magenta imela trenutek 'slabosti', ko me je prešinila misel, da moja glasba ni všeč nikomur in da je totalno čudaška in preveč za Slovenijo. Imam tudi takšne trenutke, ampak k sreči imam okrog sebe ljudi, ki me spomnijo, da je vse v redu. To se sicer ne zgodi velikokrat, ampak kdaj pa se.

Story: Ta mesec boste praznovali 21. rojstni dan. Mislite, da ste se morali zaradi rosnih let kdaj še toliko bolj dokazati?

Morda na začetku, pred Emo, ampak še takrat s tem nisem imela težav, ker sem videti starejša. (smeh)

Story: Kaj pa je bil vaš največji izziv na glasbeni poti?

Najprej to, da je težko pustiti 'službo' v studiu, ampak jaz tega tudi ne bi hotela. Potem pa tudi to, da se ne obremenjuješ s tem, kaj ti drugi rečejo. Jaz se še vedno. Ne dam sicer veliko na mnenja drugih v smislu, da bi zaradi tega delala drugačno glasbo, kot mislim, da bi jo morala. Je pa težko, ker so kakšni ljudje res zlobni.

Story: Kakšni zlobni komentarji pa se verjetno ne dotaknejo le vas, ampak tudi vaših bližnjih?

Seveda. Težko jim je, ko berejo takšne stvari. Ne toliko zaradi njih, ampak zaradi mene. Moj dedek je na primer prejšnji mesec prebral komentar, ki v resnici niti ni bil tako slab - o sebi sem prebrala že kaj veliko hujšega - in bil popolnoma ogorčen. Ko berejo te stvari, jim je verjetno bolj grozno, kot je meni.

Story: Koliko pa je vaša družina zdaj vključena v vaše delo?

Jaz sem kar hitro šla od doma, ker sem bila pri petnajstih že v Mariboru na konservatoriju, in se tako že hitro osamosvojila. Od 15. leta tako v resnici nisem živela doma, ampak sem prihajala le ob koncih tedna. Tudi zdaj, ko študiram v Ljubljani, s fantom živiva v stanovanju in se z družino ne vidimo tudi dva tedna. Družina torej ni tako močno vključena v ta projekt, me pa pri tem vsi zelo podpirajo. Še vedno mi pošiljajo vse pesmi po mailu, komentirajo ... Je pa fant tisti, ki je močno vključen v vse to. Tudi če ne bi hotel, bi bil že zato, ker mora poslušati moje pesmi v avtu, ker želim preveriti, da tudi tam zvenijo v redu.

Raiven

Story: Pa mislite, da ste prav zato, ker ste tako hitro šli od doma, danes tako odrasli?

Ja, brez dvoma je to vplivalo. Ampak če je bila kakšna odločitev v mojem življenju dobra, je to, da sem šla v Maribor in da sta mi starša to dovolila. Prvo leto mi je bilo sicer težko, ker sem bila vseeno še otrok, ko sem šla od doma. Je bila pa to dobra stvar tako zame osebno kot tudi za glasbenico.

Story: Kako pa je bilo pri petnajstih v Mariboru?

Maribor ... Tisto štiriletno obdobje je do zdaj najlepše obdobje v mojem življenju. Meni je bilo veliko boljše, kot so ta študentska leta - čeprav mi je zaradi tega, kar se dogaja z Raiven, veliko lepše - ampak ja. Hodila sem na konservatorij, kjer sem imela sošolce glasbenike iz vse Slovenije. Neprestano smo bili skupaj in bili smo kot družina. Navadno smo se družili od šestih zjutraj, ko smo prišli vadit, in do devetih zvečer, ko se je šola zaprla.

Story: Pa je kateri od sošolcev danes član vašega benda?

Moj sošolec je tudi moj klaviaturist v bendu.

Story: Kako pa ste se sestavili še z drugimi?

Ko sem pri petnajstih prišla v Maribor, sem posnela pesem s Trkajem. Takrat je bas igral moj današnji producent in me opazil. Napisal mi je, da bi lahko kaj sodelovali, ampak sem mislila, da bo ostalo le pri besedah. Potem pa smo se sestali še z mojim kitaristom Tadejem Koširjem in Dorjanom Grando.

Story: Kako lepo.

Jernej, Tadej in jaz smo Raiven. Onadva sta že od začetka tam in res ni tako, da bi bila jaz sama pri tem. Mi trije smo enakovredni. Onadva sta me o glasbi naučila veliko in tudi vplivala na moj glasbeni razvoj. Pa tudi primorani smo na neki način preživeti toliko časa skupaj, saj smo bili zadnja dva tedna vsak dan do treh ponoči v studiu. Brez pretiravanja. Hvaležna sem, da sem jih spoznala.

Raiven

Story: Zdaj ste pred velikim projektom izdaje albuma, pred kratkim ste bili na Emi ... Kako se spopadate s takšnimi stresi?

Obdobje med polfinalom in finalom Eme mi je bilo grozno. Bila sem pod stresom. Prebrala sem nekaj stvari, in to te seveda prizadene. Pride ti do živega in ne poznam osebe, ki se ga to ne bi dotaknilo. Tršo kožo sicer dobiš, jaz sem glede tega že veliko boljša, se pa obremenjuješ.

Story: Imate kakšne posebne tehnike?

Moram si 'nabiti' ego, kar počnem tako, da na slušalkah poslušam gangsterski rap. (smeh) Vem, da se to sliši smešno, in vsi se temu smejijo.

Raiven

Story: Zdaj je vaša kariera bleščeča. Pa ste na svoji poti slišali veliko nejev?

V resnici 80 odstotkov svojega časa. Morda imam samo takšen občutek, ampak ko z drugimi delim ideje, niso najbolj navdušeni. Ali se jim zdijo kmečke ali pa sploh ne razumejo, kaj želim. Podobno je bilo z obleko za pesem Zažarim. Ampak potem navadno toliko težim in si ne pustim reči ne.

Ljubezen do ptičev

Čeprav je Raiven danes že uveljavljeno glasbeno ime, Sara pojasnjuje, da je ime čisto mimogrede predlagal njen oče. Raiven je v angleškem jeziku namreč krokar, kot pravi, pa je za imenom še nekaj več. "Ptiči so mi od nekdaj blizu, ker sem odraščala s sokoli. Ptiči so mi bili torej od nekdaj blizu. Ko smo izbirali ime, je moj oče predlagal Raiven, ampak to je bil hec. Potem pa mi je bilo ime všeč s tega vidika, da je mednarodno, pa tudi v slovenščini se dobro sliši," nam je povedala Sara.

Napisala: Kaja Milanič
Fotografije: Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story18/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 18/2017

Story 18/2017, od 26. 04. 2017