Alenka Kozolc Gregorić: Rak se ne zgodi le tebi, temveč vsem okrog tebe

Kdaj ste nazadnje razgalili svoja čustva, toplo stisnili partnerjevo dlan ali se zjutraj zbudili ter z nasmehom na licih pozdravili nov dan? Male stvari v življenju so tiste, ki v resnici štejejo. Tega se prevečkrat zavemo šele, ko nas kruta realnost sooči z najhujšimi izzivi. Igralka Alenka Kozolc Gregurić je izkusila nemirno morje življenja, danes, po nekaj mesecih boja z nepredvidljivo boleznijo, pa njena jadrnica spet reže mirno gladino morja.

Story: Vstopili smo v jesen, o čemer priča tudi živobarvno listje, ki šumi pod našimi nogami. Jeseni se vse skupaj umiri, v nasprotju s poletjem … So vas poletni meseci napolnili z drugačno energijo?

Vedno. Melanholičen človek sem in na moje razpoloženje vreme še kako vpliva. Moj najljubši letni čas je pomlad - njene zmerne temperature in prebujanje vsega, toda poleti sta mi všeč dolg dan in to, da si lahko malo oblečen. Težko pa prenašam žgoče sonce v obraz in vsi moji prijatelji vedo, da si za rojstni dan najbolj želim svoj zasebni oblak, ki bi poleti delal senco samo meni in ne motil nikogar drugega.

Story: So to meseci, v katerih lahko na gladini morja in v jadrih jadrnice najdete svoj mir?

Je že tako, da mir najdeš povsod, če ga zmoreš najti v sebi, poleti ali pozimi, kjerkoli, pa naj zveni še tako poceni. Je pa res, da je jadranje posebna vrsta svobode. Odvežemo vrv, dvignemo sidro, odvržemo kopalke in odplujemo, kamor hočemo. Na morju se držimo edinega pravila, in to je, da načrta nimamo in se ga striktno ne držimo. Preveč je vse odvisno od vremena, vetra, zadnja leta tudi od gneče. Čedalje težje je najti mirno uvalo, kjer je še tišina in ni privezanih 50 bark, vsaka s svojo muziko, motorji, skuterji ... Temu se izogibamo.

Najlepše je, ko se zjutraj zbudim in se za zajtrk gola vržem v morje. Letos smo odkrili nekaj takih mest, kjer so bili edini hrup škržati. In seveda, tak mir se zaleze tudi vame. Ti spomini me hranijo še vso zimo. Z leti težje in težje zdržim v množici, gneča, dolge vrste, mešanica vonjav in parfumov in hrup včasih povzročijo, da bi najrajši skočila iz kože, in temu se izogibam, kolikor je le mogoče.

Story: V najinem zadnjem intervjuju ste dejali, kako malo v resnici v življenju potrebujemo. Še danes delite podobne misli?

Da. Zdaj mi je še bolj kot prej jasno, da v resnici potrebujemo predvsem to, da smo zdravi. Govorim kot stara teta, toda tako je.

Story: Se po izkušnji, ki ste jo prebrodili, počutite kot zmagovalka? Se danes pogosteje ustavite in zadihate s polnimi pljuči?

Ne počutim se še kot zmagovalka. Bolezni res ni več, toda za to, da se je sploh pojavila in da se je pojavila točno v tistem času, verjetno obstaja razlog. S tem se dosti ukvarjam. Trpežen človek sem, toda očitno veliko manj, kot sem mislila. Do te bolezni sem se počutila nepremagljivo zdravo, močno. Verjamem, da se rak razvije, če preveč in predolgo v sebi potiskaš stvari, ki te težijo.

Očitno sem se že v otroštvu nehote naučila, da jih potisnem tako globoko, da se sploh ne zavedam, da me težijo. Zdaj se učim to prepoznavati in pogledati v to ter se s tem ukvarjati, spreminjati odnos do sebe, se imeti rajši. Toda to me včasih tudi zelo utruja, heh ... Poleg tega sem po mami podedovala okvarjen gen za boj proti rakavim celicam. Zato se še ne počutim kot zmagovalka. Ta reč bo v kotičku mojih možganov vse življenje.

Story: Zahrbtna bolezen, kot je rak, vpliva tako na fizično kot tudi psihično človeško plat. Kje ste bili največjo bitko?

Psihično sem bila večinoma bolj ali manj stabilna. Seveda so bili trenutki, ko sem bila potrta, toda niso trajali dolgo, vsaj kolikor se spomnim. Toda ukvarjala sem se le s tem, kako ozdraveti, ker je bilo torej edino pomembno, in potem večina drugih skrbi odpade.

Najbolj sem se bala kemoterapij. Moja mama jih je prenašala tako slabo, da se jim je po nekaj dozah odpovedala. Prepričan sem bila, da bo tudi z mano tako. Toda zgodilo se je, da je bolezen še pred začetkom kemoterapije pritisnila na moje črevesje, in to se je zaprlo, zlepilo in postalo neprehodno. Toda na začetku nisem vedela, kaj se dogaja, tri tedne se je vse bolj pogosto začelo dogajati, da mi hrana ni in ni hotela iz želodca, bilo je, kot bi imela v trebuhu deloma zamašen lijak, ki je spuščal mehurčke, ko se je praznil, prebava je postala zelo glasna in boleča, ob vonju hrane mi je postajalo slabo, hujšala sem. Dokler ni nekega petka postalo tako hudo, da sem se tresla od bolečin, in takrat so me z rešilcem odpeljali na urgenco.

Ostala sem v bolnišnici in teden dni smo se trudili s klistirji, odvajali, pa ni pomagalo. Takrat sem fizično najbolj trpela. Ko so se bližale ure obrokov, sta me že misel na hrano in njen vonj pognala na bruhanje. Jesti nisem več mogla. Kar pa sem na silo stlačila vase, mi je povzročalo muke. V tem času sem shujšala na le 54 kilogramov. Toliko sem tehtala v šestem razredu osnovne šole. Edina rešitev je bila, da so mi z operacijo formirali začasno ileostomo. Po domače povedano, tanko črevo so mi prerezali in povezali z odprtino na trebuhu in od tu se je vsebina črevesja izločala v vrečko.

Ta poseg mi je rešil življenje in ogromno ljudi živi s tem popolnoma normalno vse življenje. Ko so me po operaciji prvič učili, kako delati s tem, kako menjavati vrečke in negovati ileostomo, sem pridno sledila in se naučila, toda takoj ko sem v sobi ostala sama, sem glasno hlipala od panike in strahu. To je bila zame močna preizkušnja, vaja v potrpljenju.

Vsak dan sem morala voditi dnevnik prehrane, morala sem se okrepiti, se zrediti, jesti petkrat na dan lahko prebavljivo hrano, se naučiti živeti z vrečko na trebuhu. Obstajala je možnost, da bo tako ostalo do konca mojega življenja, toda po petih mesecih, ko sem imela veliko operacijo, so mi ileostomo zaprli in zdaj nimam več težav s prebavo. Zmagali smo. Tudi težo sem pridobila. Zdaj sem taka matrona (smeh) in prav nobeno oblačilo od prej mi ni več prav. Kemoterapije, ki sem jih tako s strahom pričakovala, pa sem na lastno presenečenje prenašala zelo dobro. Prvih pet brez kakršnihkoli stranskih učinkov. Zadnje tri pa so mi dale malce vetra, načele so moja živčna vlakna v ramenih, kjer zdaj čutim močne bolečine ob premikanju rok, predvsem dvigovanju. Toda tudi to bo sčasoma minilo. Bistveno je, da je kemoterapija delovala, in to popolnoma!

Story: Od kod ste črpali moč?

Z mano je bilo tako, da sem se, ko sem stopila iz ordinacije, kjer sem izvedela za svojo diagnozo, najprej sesedla v čakalnici na klop in poskušala normalno dihati. Seveda sem bila v šoku. Če bi se narisala v stripu, bi se narisala kot majhno lutko s tankimi okončinami in ogromnimi očmi in s stotimi oblački nad glavo in v vsakem bi pisalo: Kaj? Kaj? Kaj? V rokah sem držala papir z navodili za naprej. V glavi so se mi ponavljale zdravnikove besede, v trenutku je bilo vse drugače. Po kakšnih 15 minutah sem se dvignila in poiskala sestro, ki me je spremila iz ordinacije, da sva šli še enkrat skozi navodila, ki sem jih v resnici preslišala.

Čez pol ure pa sem v roki že držala prvi izvid od petih, ki sem jih potrebovala za začetek procesa, in to, da imam raka, že povedala prijateljici Jedrt, ki se je takrat, kot je rekla, nekako namenoma klatila okoli kliničnega in me čakala. Malo sem se zjokala in šla v akcijo. Šli smo v akcijo, vsi moji. Pozneje pa me pokonci držalo veliko zaupanje v moje zdravnike, zaupanje v proces, ki so mi ga predpisali. Brez njih ne bi šlo, veliko pa tako in tako narediš sam.

Story: Katere besede, dejanja soljudi ste v tistem času pogrešali?

Da sem zbolela, sem povedala res le najbližjim in malo pozneje še producentom Ene žlahtne štorije, ki naj bi jo snemala, in producentu obeh muzikalov, Cvetje v jeseni in Vesna, v katerih sem nastopala. Povsod sem morala odpovedati sodelovanje do nadaljnjega. Prosila sem jih, naj nikomur ne govorijo, kaj je z menoj. Potrebovala sem samo mir od vsega in nikakršne pozornosti ljudi, ker sem vedela, da bi me pojasnjevanje, kaj je z mano, in reakcije ljudi izčrpavali. V bistvu sem potrebovala čas, da se sama počasi sprijaznim s svojim stanjem.

Sčasoma pa sem začela dobivati SMS-e soigralcev, ki so nekako izvedeli, in to so bila sporočila podpore in dobrih želja in bila sem jih od srca vesela. Lani proti koncu leta pa sem v trenutku neke veselosti na družabnem omrežju objavila svojo fotografijo brez las, brez komentarja. Le da se tisti dan počutim nekako objestno. Tako sem povedala tudi drugim.

Story: Ali ljudje znamo pristopiti k bolnikom, ki bijejo boj z boleznijo?

O tem ne morem govoriti na splošno, ker res vem samo, kako je bilo z mano. Z mano vred smo moj mož, sestra, prijateljice in tašča pristopili k bolezni zelo stvarno. Bolezen je tu, torej, kaj zdaj sledi. Hodili so z mano na preglede, na kemoterapije. Svojega strahu in žalosti, ki so ju doživljali, pred mano niso kazali in za to sem jim hvaležna. Vse skupaj je odvisno tudi od tega, kako sam doživljaš svojo bolezen. Nihče me ni pomiloval, tega sploh ne bi prenesla. Bila bi jezna, ker se tudi sama nisem pomilovala. Tega takrat nisem potrebovala. Nečakinja Sara se je nekoč pohecala, naj ne tolažim jaz nje, ko pa sem vendar jaz tista, ki je bolna! Rak se ne zgodi le tebi, temveč vsem okrog tebe.

Oba moja starša, mamina sestra in njuna mama so umrli zaradi raka. Kot domine, med mojim 26. in 30. letom. Vsako leto eden. Tri od njih sem tudi spremljala v smrt. Ob mami, očetu in teti sem bila predvsem ves čas zraven, česa drugega takrat nisem bila sposobna, ampak to je, ko zdaj razmišljam, tudi najpomembnejše. Pomembno je le, da si zraven, da si tam, da si na voljo, da si podpora, da se ne ustrašiš. Tudi smrti ne.

Story: Bi se komu radi prav posebej zahvalili? Besede, dejanje spodbude, ki se vam je vtisnilo v spomin?

Pa še kako. Moj mož, sestra in prijateljica Jedrt poznajo moje zdravnike enako dobro kot jaz. Jedrt še predvsem. Bila je moja spremljevalka na vsako mojo kemoterapijo, počakala je, da so me priklopili, odšla, me vmes prišla še kdaj preverit, vendar sem spala. Tašča Katarina pa se je po vseh treh mojih operacijah iz Kopra za mesec dni preselila k nam, da je skrbela zame, mi kuhala, bila ves čas zraven in prenašala mojo tečnobo.

Vmes sem bila včasih popolnoma nekomunikativna, ni se mi dalo pogovarjati, niti z bližnjimi. Zato sem Jedrt zadolžila, da je moj piar za prijatelje, sestro pa za sorodnike. (smeh) Ogromno pa smo se tudi hecali. Pred prvo operacijo, ko so mi odstranili jajčnike, sem na našo teraso povabila pet mojih najbližjih prijateljic, da se še enkrat vidimo, preden postanem oné. Ko sem imela stomo, sem živela 'ljubezen v času stome'. Govorila sem, da imam dve domači živali: psa in raka. Če je pa res! Zdaj imam samo še psa, rak je umrl.

Story: Kako vas je izkušnja spremenila? Je to kako spremenilo prioritete v vašem življenju?

V trenutku, ko odgovarjam na ta vprašanja, sem že toliko 'ven' iz bolezni, da sem spet kar preveč vpeta v vsakdanjost. Čutim pa, da sem postala bolj občutljiva, da se me stvari hitreje in močneje dotaknejo, hitreje se razjezim, začela sem se bolj izražati, hitreje povem, če mi kaj ni prav. To najbolj občuti moj mož, sama sebe doživljam kot bolj sitno, jezljivo, nestrpno.

Nimam več tolerance do nepomembnih stvari. Stežka berem časopise in poslušam novice, spravljajo me iz ravnotežja, vznemirjajo me. Svet iz medijev doživljam, kot bi ga gledala v izkrivljenem in počenem ogledalu, to pa mi povzroča slabost v želodcu. Mnogo stvari sploh ne razumem. Ne razumem, kaj je narobe s tem, da bi se zavzemali, da bi bilo vsem dobro. Toda opominjam se, da svoje življenje živim jaz in da ga do neke mere lahko oblikujem sama, ne drugi. Da ne smem pozabiti, da mi je bila podarjena še ena priložnost, s tem pa pravzaprav dolžnost, da živim iskreno in z užitkom. Da je živeti obenem lepo in težko, in to je lepota vsega skupaj.

Story: Ali zdaj kako drugače gledate na svoj poklic?

Da, po svoje. Drugače gledam nase. Kaj lahko sploh prispevam, česa več nočem ali več ne zmorem. Osebno se me kot gledalko najbolj dotaknejo komično-trpke stvari, ker prek smeha še ostreje doživiš bolečo resnico. Če bom še delala, bi si najbolj želela nastopati v komičnih projektih. To mi je najbližje.

Story: Kakšno je po vašem mnenju poslanstvo igralcev?

Večina ljudi vsak dan gleda televizijo. V kino hodimo in v gledališča. V filmih, nadaljevankah in v predstavah iščemo nekaj, kar nam bo oplemenitilo, razširilo, opisalo, razjasnilo lastno življenje. Igralci so nosilci tega. Njih gledamo, ko se to dogaja, oni nam to podajajo. Igralci so pravzaprav neskončno pomembni ljudje! Ko jih gledamo, se z njihovimi vlogami istovetimo, trpimo, veselimo, smejimo, širimo lastna obzorja.

Story: Kaj vam v vsakdanu nariše nasmeh na obraz?

Trenutno preživljam malce težje obdobje. Vsake tri tedne dobivam biološko zdravilo, katerega stranski učinek je lahko tudi utrujenost. In name res učinkuje tako. Ves čas sem po malem utrujena, primanjkuje mi energije, pa tudi volje, in to precej težko prenašam. Prav brcati se moram k dejavnosti. In potem sem ves čas malo tečkana in sama sebi odveč. Zato ta trenutek ne morem realno odgovoriti na to vprašanje. Kar pa me vsak dan veselo preseneti, je jutranji pogled v ogledalo. Spet imam lase, obrvi in trepalnice. Kar verjeti ne morem, še pred tremi meseci sem bila videti kot marsovec, (smeh) same oči in podočnjaki so me bili. Kratke lase sem imela nazadnje, ko sem imela 11 let. Šele zdaj vidim, da nam res pašejo frizure, ki smo jih imeli, ko smo bili otroci. Super mi je!

Story: Kdaj občutite resnično srečo? Kaj vam v resnici pomeni sreča?

Zame je sreča stanje, trenutek, ko se naenkrat jasno zavem, kako dragocen trenutek doživljam. Ko je vse lepo, pa tudi ko, objektivno gledano, ni. Januarja v bolnišnici sem po operaciji imela nekaj noči, ko nisem mogla spati. Misli so mi švigale kot nore in trudila sem se, da bi zaspala. Toda ni šlo in potem sem se mislim in podobam enostavno prepustila. Morale so ven. Poplava misli je bila lepa, nekajkrat sem hlipala od hvaležnosti do vsega, kar doživljam, do vseh ljudi, ki me obdajajo, do mojih zdravnikov, sester. Budna sem pričakala jutro, skozi okno sem gledala, kako se svetli nebo, kako se ptice divje spreletavajo v mladi zori. Doživljala sem trenutke sreče, že kar vznesenosti. Toda minili so, zato so v mojem spominu tako dragoceni, ker so mi dali moč za naprej.

Story: Se vam zdi, da ljudje iščemo srečo na napačnih koncih?

Kaj pa vem, kaj je za koga sreča. Zame je sreča že to, da imam srečo. Da sem še vedno tukaj. Da imam v življenju toliko dragih ljudi. Da sem se rodila kot prijazen človek.

Story: Vas igralstvo še tako močno osrečuje? So na obzorju že novi projekti?

Še vedno. Sem pa do nadaljnjega na bolniški in na obzorju še ni novih projektov.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču