Igralec Ranko Babić, ki se z marcem poslavlja s svojo predstavo Moška copata, že kuje nove načrte.
Jesen bo zanj delovna, kajti na spored že prihaja nova. Ampak do takrat bo igralec preživel še nekaj časa s svojo družino. Nekajmesečna Kaja, ki se je rodila lansko poletje, jih je že navadila na svoj ritem in s sestrico Tajo sta se že odlično ujeli!
Story: Ranko, kar nekoliko žalostno postavljam prvo vprašanje, saj ne morem verjeti, da se poslavljate od predstave Moška copata ... Kaj se je zgodilo z njo?
Predstava je doživela 370 ponovitev, nasmejala več kot 110 tisoč gledalcev, obiskal sem vso Slovenijo, tako da ni več dvorane, v kateri bi lahko odigral predstavo. Pa še čas je, da se lotim novih izzivov.
Story: Marca bo v bistvu zadnjič na programu. Kako se počutite ob tem?
Za zdaj nimam nobenih občutkov. Mogoče bi me to morali vprašati aprila, ko bo vsega konec. (smeh)
Story: Pravijo, da je predstava kot nekakšen 'otrok', ki z igralcem raste, se spreminja ... Kaj sta skupaj doživela, ali je bil morda kakšen nastop, ki vas ni pustil ravnodušnega?
Res je. Spomnim se prve predstave, ko sem imel še kot 'predskupino' Tino Gorenjak, ker preprosto nisem imel dovolj materiala, da bi lahko zapolnil vsaj 80 minut programa. Tina je naredila 20 minut, potem pa jaz eno uro. No, počasi je predstava dobila minutažo, tako da sem se po 100. ponovitvi zahvalil Tini za vso pomoč in podporo ter nadaljeval sam.
Doživel sem pa res marsikaj. Od tega, da sem imel na odru prevajalko za gluhe in naglušne, do tega, da sem igral v dvorani, kjer je sredi januarja crknilo gretje in sem predstavo odigral v bundi. Sicer je bilo pa malo morje nepredvidljivih dogodkov, nekajkrat mi je zmanjkalo baterije v mikrofonu, spet na drugi predstavi zataji vsa osvetljava na levi strani in sem celotno predstavo igral na desni strani odra.
Story: Ste se je morda v vseh teh letih kaj naveličali? Kako hitro se igralec naveliča iste predstave?
Na trenutke sem se je res naveličal, ampak to samo takrat, ko sem jo na mesec odigral več kot 20-krat. Ko pa pride poletje, jo spet pogrešam in komaj čakam jesen, da se sezona začne. Sem zelo odgovoren, kar se uprizarjanje tiče, in čeprav sem jih odigral 370, sem imel pred vsako predstavo tremo, ker sem vedel, da jo bodo ljudje v dvorani videli prvič in da jo moram odigrati temu primerno. To je bil moj navdih.
Story: Verjetno ne zanima le mene ... Torej ste na koncu postali copata? (smeh) Koliko so danes moški 'moške copate' in ali je to današnjim ženskam sploh všeč?
Iskreno povedano, res ne vem več, kaj je ženskam všeč in kaj ne. Fantje nosijo prekratke oprijete kavbojke, pulijo obrvi, bolj skrbijo za pričesko kot ženske. Ženske se vedno bolj posvečajo karieram … Jaz sem odraščal v drugem obdobju in okolju, tako da se moram navaditi na vse to.
Story: Nekatere ženske se pritožujejo nad današnjimi moškimi, češ da so mame razvadile svoje sinove, ki ne znajo več poskrbeti zase. Kako ste se vi postavili na noge in kaj menite, je dobro za mlade, da jih starši čim prej soočijo s samostojnostjo?
Najlažje se postaviš na noge tako, da čim prej zapustiš domače gnezdo in greš na svoje. Pa ne mi zdaj z izgovori, da so stanovanja predraga, in tako naprej. Zame so bila prav tako predraga, ko sem pri 25 letih šel na svoje, zato sem se še z dvema prijateljema zmenil, da gremo skupaj v trisobno stanovanje, vsak v svojo sobo, delimo si stroške in to je to. Pomembno je, da smo šli od doma in postali samostojni.
Story: Kako pa je pri vas doma? Kdo nosi copate?
Ženo se vse vpraša, še posebej zdaj, ko imamo dojenčka, ko je nenehno utrujena, nenaspana, za vse sama, kot ona pravi, (smeh) tako da si ne upam biti preveč glasen, ker imam občutek, da je tempirana bomba, ki bo ob moji najmanjši napaki eksplodirala. (smeh)
Story: Vaša družina se je lansko poletje povečala. Kako ste se vpeljali v vnovično očetovstvo po prihodu Kaje? Je bilo težje ali lažje kot po prihodu Taje?
Težje. Taja je bila že tako velika, da je bila že precej samostojna, tako da je to, da se moramo 24 ur ukvarjati z dojenčkom, prineslo določene težave. Nisva bila v formi, ampak zdaj z ženo počasi prihajava k sebi, tako da je vsak dan lažje. Je bil pa začetek težak, saj veste, kako pravijo: En otrok kot nobeden, dva kot deset. (smeh)
Story: Že pri Taji ste prevzeli veliko očetovskih obveznosti. Je zdaj še vedno tako?
Vse je isto kot pri prvem otroku, samo z eno razliko, da ne moreš 'loviti krivin', ko imaš dva otroka. Nataša poskrbi za Kajo, jaz pa vozim Tajo po obveznostih, v šolo, iz šole … Junija začne Nataša delati, tako da bom čez počitnice sam skrbel za Kajo in Tajo. Mislim, da bo kar žurka.
Story: Kako pa je Taja sprejela sestrico? Sta že zdaj med njima kakšne karakterne razlike ali je še prehitro govoriti o tem?
Taja je navdušena nad sestrico in ona nad njo. Vidi se že, da se med njima plete prava sestrska ljubezen. Karakterne razlike pa tako ali tako bodo, vsaj mislim da. (smeh) Dva otroka si nista nikoli podobna, čeprav je vzgoja ista.
Story: Ste vi odraščali v veliki družini?
Odraščal sem v ločeni družini, tako da mi že to, da smo skupaj, pomeni veliko.
Story: Kaj menite o tem, da si v današnjem času moški in ženske porazdelijo skrb za skupen dom in da stereotipi, kot je 'ženske skrbijo za družino, moški za preživetje', že nekoliko izpeti?
Ni druge, kot da si razdeliš opravila. Današnji tempo, navade in razvade ne dopuščajo druge možnosti. Tako kot je bilo včasih, ne bo nikoli več.
Story: Kljub vsemu ste vedno polno aktivni in verjamem, da imate že nove načrte po Moški copati. Kje vas bomo lahko spremljali? Je počasi čas za nove zgodbe?
Jeseni prihaja nova predstava, ki bo zajela dogajanja v mojem življenju v zadnjih dveh letih, plus nekaj tem, ki se jih v Moški copati nisem dotaknil. Ne bo pa to Moška copata 2. Nov naslov, nova zgodba, novih 90 minut smeha in iskrenosti na odru. Komaj čakam.
Story: Pomlad je pred vrati in vsi smo dobili nekoliko več energije. Kaj vam pomenijo sonce, pomlad in druženje z družino?
Zima mi ne paše, tako da se veselim pomladi, tako kot večina ljudi. Spet bomo lahko hodili na izlete, več bomo zunaj, dan se podaljša, vse cveti, ljudje so bolj nasmejani, srečni, zadovoljni. Pomlad je čudo.
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: Igor Zaplatil, Primož Predalič, osebni arhiv
