Ranko Babić: “S sabo sem zadovoljen”

Story: Se vam je življenje s snemanjem nadaljevanke obrnilo malo na glavo?

Zdaj, ko smo za Planet TV začeli snemati humoristično, romantično serijo Ena žlahtna štorija, je kar naporno, ker poleg tega nastopam v predstavi Moška copata. Nisem vajen tako hudega tempa. Ponavadi ves dan snemamo, se vozimo po Goriških brdih, enkrat smo v studiu, drugič na terenu in potem pridem domov, vzamem stvari in grem na predstavo.

Story: Ste zadovoljni, da se vam toliko dogaja?

Sem. Navsezadnje vem, da ne bo trajalo v nedogled, ker se potem znova umiri in pridejo meseci, ko manj nastopam.

Story: Se bojite, da se vas bodo prijele le komične vloge?

Te mi najbolj ustrezajo, saj se znam v njih najbolje izražati. V nadaljevanki Ena žlahtna štorija sem dobil pravi lik. Čeprav moram priznati, da me je zdaj, ko snemamo in se družim z igralci, ki delajo še marsikaj drugega razen komedij, zamikalo, da bi se preizkusil še v kakšni resni vlogi. Šel bi v skrajnost in odigral psihopata ali kaj podobnega.

Story: Se imate za igralca?

Za komika, bi se pa preizkusil še v kakšni vlogi, da vidim, kako je videti. Vsekakor pa se bom držal humorja, ker se z njegovo pomočjo lahko najbolje izrazim.

Story: V predstavi Moška copata se kar dobro ‘pucate’.

Še danes se ‘pucam’. Ljudje me sprašujejo, ali se ne naveličam govoriti vedno istega. Kaj je z njimi, gor se pridem ‘zlajat’. Težji dan imam, boljša je predstava. Mislil sem, da bom prišel do točke, ko mi bo dovolj, ampak se je izkazalo, da je predstava zame postala psihoterapija. Je kar dober ventilček, kjer se izkašljam. V predstavi še vedno uživam. Pridem v kraje, kjer me ljudje nikoli niso videli in so veseli, zadovoljni s predstavo. To me žene.

Story: Lahko bi si poiskali redno službo in imeli mir, tako pa nimate zagotovila za nič.

To sem nenehno poslušal od mojih, ko sem se odločal za svojo pot. Ne izhajam iz umetniške družine, oče in dedek nista igralca, da bi prek njiju to poznal. Ko sem se začel ukvarjati s tem, so me spraševali: “Kaj, če bi si našel normalno službo in zraven delal še to?”

Story: Kaj je prevladalo, da ste se odločili za svojo pot?

Ničesar ne moreš narediti sam, potrebuješ pomoč. Delati sva začela z Mikijem in drug drugega spodbujala. Potem se je počasi začelo razvijati, pomagalo je tudi to, da sva bila doma pri starših. Bil sem študent, nisem imel skrbi zaradi plače, ker niti nisem potreboval veliko denarja. Potem se je začelo dogajati in sem tudi verjel v to.

Story: Kako vas zdaj sprejemajo doma?

Oče mi nič več ne reče, tudi teta, stric, babici, dedka ne.

Story: Ste otrok ločenih staršev. Kaj vas je ob ločitvi najbolj prizadelo?

Vesel sem, da sem bil majhen, ko se je vse to dogajalo, saj sem bil star pet let. Če pogledam nazaj, sem bolj zameril očetu, ker je šel. Pravzaprav sem vesel, da je šel, glede na to, kako so se stvari iztekle. Predvidevam, da bi odraščal v nezdravem okolju, če bi oče ostal. Tako sta starša med sabo uredila brez prepiranja in je vsak nadaljeval svoje življenje. Zaradi odsotnosti očeta sem imel težave med odraščanjem, med puberteto, tam pri 13., 14. letih, ko sva se začela prepirati. Ko sem bil mlajši, niti nisem občutil, da očeta ni vedno zraven, ker je redno prihajal. Mi pa je, ko sem malo odrasel in sem ga potreboval, manjkal.

Story: Kako ste se zgradili kot moški?

Vzornike sem iskal povsod okrog sebe in sestavljal mozaik, kakšen naj bi bil oče. Humor je bil dober obrambni mehanizem, s katerim sem marsikaj reševal. Pravzaprav sem v življenju vse delal, se ščitil, dobil, kar sem hotel, tudi punco, s pomočjo humorja. Vsako punco, ki sem jo dobil, sem dobil skozi humor, hec. Videl sem, da dobra volja in smeh odpirata vrata. Na koncu zmaga pozitivizem.

Story: Se vam vaš način obnese še danes?

Ta način ima tudi dosti slabih strani. Niso vsi ljudje dobri. Če si preveč prijazen, nekateri to zlorabijo. Moral sem se vzeti v roke, potreboval sem kar nekaj časa, da sem to postavil na svoje mesto.

Story: Kako se zdaj ubranite?

Brez kakršnekoli slabe vesti, le lepo rečem, da se o tem sploh ne bomo pogovarjali. Na začetku marsikaj poješ, si tiho, da do nekje prideš. Ko prideš, počasi tudi lažje rečeš. Sploh se ne prepiram, le rečem: “Dovolj!” Hitro tudi zaznam človeka, ki je neiskren.

Story: Kaj se je spremenilo, odkar živite od igre?

Vem, kaj hočem, in vsekakor, česa nočem. To sta najpomembnejši stvari. Znam reči ne, in to brez kakršnekoli slabe vesti, ter stojim za svojim delom.

Story: Ste po predvajanju nadaljevanke postali prepoznavni?

Sem.

Story: Se ljudje do vas obnašajo kaj drugače?

Bližnji me malo zafrkavajo. Hecali so se že po snemanju Kursadžij. Sicer začutiš, da te ljudje bolj gledajo, so pa veseli in dobivam pozitivne povratne informacije. Nisem si mislil, da bo nadaljevanka tako gledana.

Story: Ste zdaj zadovoljni?

S sabo sem zadovoljen, uspelo mi je tisto, kar sem si že lep čas želel. To je to. Pred enim letom, ko sem začel delati predstavo, sem šel na glavo. Bil pa sem prepričan, da mi bo uspelo. Ko sem samozavesten, se ne umikam, grem naprej. Včasih še preveč verjamem vase. Še žena mi pravi: “Dosti te imam, na živce mi greš!“ Tudi prijatelji mi pravijo: “Ko misliš, da imaš prav, greš na glavo.” Ko sem se odločil za lastno predstavo Moška copata, sem verjel vase. Moraš, drugače ne gre. Najtežje je, ko moraš nekaj narediti in ti vsi govorijo: “To pa ne bo šlo.” Ni mi težko stati pred 300 ljudmi, težava je bila v tem, ker sem v predstavo vložil vse prihranke. Razmišljal sem, ali se bo to izplačalo, bomo šli ‘na kant’ in bom vse prihranke zapravil za ta projekt. Prijatelji so šli v nakup stanovanja, jaz pa delati predstavo.

Story: Kako pa ste prepričali ženo?

Žena mi je vedno stala ob strani. Nataša me vedno bodri in verjame vame. Tudi ko na trenutke obupam, me dvigne. Ko pridem domov, imam družino, moraš vedeti, da se lahko na nekoga zaneseš. Zdaj, ko imam snemanja in predstave, hčerke sploh ne vidim. Pridem s snemanja, vzamem stvari, poljubim hčerko in grem na predstavo. Hčerki nič ne manjka, ker se z njo ukvarja Nataša. Veliko mi pomeni, da mi o tem ni treba razmišljati, temveč kar grem, Nataša pa poskrbi za vse. V predstavi velikokrat jamram o ženskah, dejansko pa sem od Nataše odvisen, brez nje ne bi mogel nič. Tudi vsi fantje, ki jih poznam in jim je uspelo, imajo zraven žensko, ki jih podpira. Verjamem v rek ‘Za vsakim uspešnim moškim je še bolj uspešna ženska.’ Če doma nimaš podpore in te partner ne podpira v tvojih odločitvah, kljub najboljšim odločitvam na svetu tega ne boš izpeljal. Ona me res podpira in prenaša, ker sem malo čuden.

Story: V katerem smislu ste čudni?

Pravi, da sem zahteven, znam biti za vsako stvar natančen, nezadovoljen. Ko pa so težave, se iz tega poskušam izvleči s humorjem, ona pa ni najbolj navdušena in reče: “Si kot velik otrok, s tabo je kar naporno.” Imam pozitivne, ampak tudi negativne lastnosti. Je pa pozitivnih več kot negativnih, ki pridejo do izraza le občasno in tudi hitro minejo.

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec