Priljubljeni raper Zlatan Čordić sodeluje v kampanji #OnZanjo, ki jo je ustvaril Inštitut za proučevanje enakosti spolov v sodelovanju s TSmedia (Siol.net in Planet TV).
V okviru kampanje se je vživel v zgodbo ženske, ki na predavanju predstavi svoje znanstvene prispevke, vendar so namesto njenih znanstvenih dognanj pohvale deležna njena oblačila in noge.
Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju v kampanji #OnZanjo?
Žalostno je, da moramo o teh temah debatirati v letu 2018, toda bolje je, da se o tem govori, kot pa da to postane tabu. In moralna odgovornost vsakega posameznika je, da je na strani pravice. Tudi če sem kdaj bil 'kreten', to še ne pomeni, da nimam možnosti postati boljši človek.
V okviru kampanje ste posneli videoposnetek, kjer se vživite v zgodbo 43-letne Emine, ki se kot predavateljica letno udeležuje simpozijev, na katerih predstavlja svoje znanstvene prispevke. Toda po predavanju ji neki moški pove, da so ga najbolj prepričale njene noge in izbira oblačil v kombinaciji z obutvijo. Zakaj se vas je njena zgodba dotaknila?
Če bi ta gospod razmišljal z možgani, in ne z 'glavo', bi pohvalil njeno predavanje, delo, uspeh. Na žalost je takšno prostaško razmišljanje še vedno prisotno, in dokler bodo moški razmišljali tako in bili tako vzgojeni ter vzgajani, bo imela lepota prednost pred znanjem. Na srečo se me prej dotakne krivica kot neumnost. Vsi imamo radi komplimente, vendar je treba izbrati pravi čas in trenutek zanje.
Kako ste vzpostavili spoštljiv odnos do žensk?
To je stvar vzgoje. Drugačen odnos do žensk je nedopusten, saj so one naše mame, žene, hčerke, sodelavke, prijateljice ...
Ste oče dveh deklic in sina. Ste pri vzgoji otrok pozorni na to, da ne delate razlik med njimi glede na spol?
Poskušam ne delati razlik, ne glede na okoliščine.
Katere vrednote poskušate privzgojiti svojim otrokom?
Na srečo so otroci ogledalo staršev in čas bo pokazal, kaj sva jim z ženo privzgojila. Toda vsekakor je lepa vzgoja najdragocenejša stvar, ki jo lahko starši zapustijo otroku.
Ob rojstvu svojih otrok ste med nekaterimi spodbudili debato o nenavadnosti njihovih imen. Kako ste izbrali imena za svoje otroke?
Želel sem, da imajo njihova imena pomen. Ni'ja Nur je nedonošenka, in zato je ob rojstvu prišlo do manjših zapletov. Ko sem izbiral ime zanjo, so mi v glavi odmevale besede zdravnikov, da sta z ženo imeli srečo. Ni'ja pomeni rešena, Nur pa svetloba, ker sta s sestro Aino Nur najini svetli točki v življenju. Aina pomeni ogledalo. To ime sem izbral zato, da bo ob negativnih komentarjih, s katerimi se bo srečevala v življenju, vedno vedela, da so slabe, grde in neprimerno izrečene besede le odsev govorečega, in ne nje same. Sinu je ime Aylan Ali. Ime Ali je dobil po znanem boksarju Muhammedu Aliju, ki je preminil nekaj mesecev pred sinovim rojstvom. Aylan je dobil ime po sirijskem dečku, ki je ob iskanju boljše prihodnosti svoje življenje pustil na grški obali. Slika dečka v rdeči majici in modrih hlačah, ki nemočno leži na obali, se mi je močno vtisnila v spomin in nikoli je ne bom pozabil. Poleg tega aylan pomeni obsijan z mesečino in sin je rojen ravno malo po polnoči. Ko sem po njegovem rojstvu pogledal skozi okno, je bila mesečina prvo, kar sem videl.
Za nekatere tuje raperje je značilno, da v svojih pesmih žalijo ženske in zanje uporabljajo psovke, česar vi nikdar niste počeli. Ste pri ustvarjanju zelo pozorni na to, da skozi glasbo širite pozitivna sporočila?
Vedno je lažje zaničevati kot iskati rešitev. Zavedam se, da so besede velikokrat močnejše od udarcev, in prav zato verjamem, da lahko z zdravim ustvarjanjem pozitivno vplivam na družbo in morda na boljšo, enakopravnejšo prihodnost. V pesmi Sreča in pogum, kjer opisujem stanje mladih, v določenem delu jasno povem »leta se že trudm, da bi pršu v ospredje ali bom mož ali cifra ženskam je še težje«.
Od kod črpate optimizem, ki je značilen za vašo glasbo?
Nočem zveneti patetično, a poglejmo, kaj se zadnjih sedem let dogaja v Siriji. Kako naj ne bom optimist, ko pa ima človek možnost ustvarjanja v miru. Stvari, ki so nam samoumevne, največkrat ne spoštujemo, ker velikokrat pozabimo, da vendarle niso samoumevne.
Želite s svojimi komadi spreminjati družbo?
Nikoli nisem želel spreminjati drugih, sem pa srečen, ker sem spremenil sebe. Če pa že moje delo vpliva na družbo, si želim, da poslušalec ob poslušanju mojih pesmi začuti motivacijo in zagon. Življenje je največji navdih, šola in izvir mojih pesmi, žalostnih ali veselih, zato se občuti resničnost v mojih delih.
Je za vas pomembno, da s svojo glasbo nastavite zrcalo slovenski družbi?
Zaradi tega je bil naslov moje osme plošče Ogledalo kritikov. Velikokrat ljudi zmoti, kadar govoriš resnico, ker vsi vemo, da resnica boli. Toda ne mislim se prilagajati občinstvu, ker takrat, ko to narediš, izgubiš svoj pravi jaz. Imam pa večkrat pred ogledalom pogovor s samim seboj.
Vpliva na vaše ustvarjanje tudi literatura?
Vsekakor. Od vsakega velikega pisatelja ali dobrega človeka se lahko nalezemo nekaj dobrega in trenutno študiram Ivana Cankarja. Žal mi je, da se nisem poglobil v njegova dela že nekaj let prej. Če bi se, bi mi bila slika družbe veliko jasnejša.
Kaj trenutno berete?
Trenutno berem politične članke, satire, govore in predavanja Ivana Cankarja.
V komadu Misli govorite o tem, da je žalostno, ker hočejo zvleči rap na krivo pot in z njim zavajajo mlade. Kakšna je po vašem mnenju vloga rapa? Ima moč, da vzgaja mlade?
Vloga rapa je predvsem boj za enakopravnost in velikokrat me žalosti, ko vidim, kdo vse predstavlja rap v svetu in doma. Včasih ga ni bilo treba zagovarjati, ker je imel smisel, danes pa vidimo, da je tudi nekaterim medijem všeč rap, ki nima ne repa ne glave, da sta dovolj samo ritem in osiromašen tekst, ki v poslušalcu ne zbudi ničesar. Kakovosten rap ni samo za mlade, ampak je dober za vse, ki razmišljajo s svojo glavo.
Zdi se, da sta vam bila občutek za ritem in igranje z besedami položena v zibelko. Kdaj ste napisali prvo pesem?
Že od nekdaj sem imel rad glasbo. Prve pesmi sem pisal v srednji šoli.
Ste imeli kakšno muzo?
Vsak umetnik mora imeti muzo. Dela velikih umetnikov ne bi bila tako velika brez muze, ki je v večini primerov ženska.
Večkrat ste dejali, da svojega otroštva ne bi zamenjali za nič na svetu. Zakaj je bilo vaše otroštvo tako dragoceno?
Materialno res nismo imeli veliko, ampak moje otroštvo je bilo bogato zaradi smeha, prijateljstva, iger in vseh nepozabnih doživetij.
V nekem intervjuju ste priznali, da je bil pod blokom, kjer ste odraščali, kiosk za prepovedane substance in da ste poskusili vse, razen igle. Kako ste prebrodili te težave?
Podrobnosti so v mojih komadih. »Kjer je težka pot, morš vedet, da na koncu je sladek konc.«
Ena od vaših uspešnic nosi naslov Več od lajfa. Si še vedno želite »več od lajfa« ali ste povsem zadovoljni s svojim življenjem?
Ne glede na razmere sem bil vedno zadovoljen s tem, kar me je doletelo, tudi kakšna nezgoda, ker se iz nje naučimo, kako živeti naprej. Dobre ali slabe preizkušnje so samo dokaz, da smo živa bitja, in ne zvezde. Vedno si moramo želeti več od lajfa, tudi za druge, in ravno zato je dobro govoriti o temah, kot so sovražni govor, rasizem in neenakopravnost spolov v družbi.<
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: arhiv Planet TV
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj