Bi rekla v imenu vseh neodločenih. Ker nekaterim se zdi to, da ima človek izbiro, kot moč v lastnih rokah. Meni se zdi muka.
Da smo si na jasnem, ne v smislu, da mi ponujajo dva dni Gardalanda ali pa teden v New Yorku. Ampak nekaj v smislu enakovrednega, kot kornfleks od enega ali drugega proizvajalca. Kjer bi se morala poglabljati v vsebino. V to, koliko sladkorja ima eden, koliko kalorij drug, koliko gramov eden in koliko E-jev drug. To ne bi. Ker se rada odločim glede na to, koliko mi je nekaj dobro, in to takoj. Če je dvom, bi morda bilo najbolje, da se ne odločim za nič od tega.
In iskreno verjamem, da sem neodločna samo takrat, ko odločitev sploh ni potrebna. Ker so področja, kjer veš. Kot veš za službo, za moža, kot veš za pomembno. Mogoče se kdaj zmotiš pri kavi, se vprašaš pri znamki telefona ter zatajiš pri izbiri pravega gesla. Ampak načeloma veš. Za res pomembne zadeve veš. Ker za res pomembne zadeve ni alternative, so samo rezerve.
Ko sem prvič srečala svojega psa, sem vedela. Pri vsej svoji vsakodnevni neodločnosti sem zanj vedela. Srečala sem ga v zavetišču, kjer je bilo mnogo možnosti. Mnogo pasjih obrazov, ki so potrebovali dom. Ampak samo on je bil moja izbira, samo on od samega začetka. In ker ga po petih letih še vedno nisem peljala na kastracijo, vem, da je bila izbira prava.
Zato vem, da če nekaj res hočeš, nisi neodločen. Ker – pazite to modrost – izbire ni. Zato mogoče nisem povsem prepričana, ko nosim hlače določenega kova, ko si nalivam vino ene znamke ali ko udriham po tipkovnici nekega računalnika. Sem pa prepričana, ko dan za dnem obiskujem prostor, kjer dobivam plačo, ali poljubljam tebe, ki se ti na obroke zdi, da ne vem, kaj počnem. Sama vem. Ker zame nisi samo opcija, si moja edina realnost. Kot so to vse pomembnosti.
