Tanja Kocman (Janina kolumna): Samopomilovanje je mati idiotizma

Vir: Jana
12. 9. 2016

Nekatere ljudi preprosto prerasteš. Kot recimo čevlje. Ali pa hlače (predvsem po praznikih). In verjetno niso krivi oni, ampak še manj si kriv sam. Si pa kriv mnogo, če se še vedno tlačiš vanje ... No, ali pa vztrajaš ob njih.

Ste se kdaj ugriznili v jezik samo zaradi ljubega miru? Da ne bi začeli bitke, kjer bi sicer na dolgi rok lahko zmagali v vojni, ampak se vam v tistem trenutku vojna res ni zdela potrebna? Ker ste morali oddati dohodnino, si posušiti lase ali pa nadevati papriko. Tisoč izgovorov najdemo, ko je treba bežati pred soočenjem. Ne nazadnje je to soočenje veliko bolj povezano s pogledom v ogledalo kot pa s pogledom, usmerjenim kamorkoli drugam.

Sicer lahko trpimo, oh, pa kako. Lahko se valjamo v lastnem pomilovanju, dramatično brišemo čelo in jokamo na Facebooku, kako zelo je to življenje nepravično. Saj pa smo 'Francka za vozom' narod, ki konstantno trpi zaradi ... vsega. Trpimo ob Wernerjevi glasbi in zaradi nje ter trpimo predvsem zaradi tega, ker v vsaj šestih zgodovinskih knjigah piše, da moramo.

Potem pa pride trenutek čistega razsvetljenja, katarze. Ko ugotovimo, da pa nam sploh ni treba trpeti, ker lahko preprosto vsemu temu naredimo konec. Prosim, proč vrvi in tablete. Mislim, konec kot – odkorakamo naprej. Zapustimo ljudi, ki nas omejujejo in se zavedamo, da se lahko omejimo le sami. No, pa cariniki na meji.

Nikoli ne obžalujte, da ste mogoče v kakšnem odnosu vztrajali dlje, kot se ob tem famoznem razsvetljenju zavedate, da bi naj. Če bi ga končali prej, bi mogoče še šestkrat planili nazaj in si očitali, zakaj niste poskusili še sedmič. Na eni točki se vse postavi na svoje mesto. Če pa se ne ... Pa se je morda pametno preseliti na vas.

Značke: Tanja Kocman

Priporočamo