Med plešoče na zvezdnem parketu se je zavrtela tudi pevka Rebeka Dremelj, ki je vse svoje obveznosti prilagodila napornemu delovniku. Ko je sprejela izziv, si je prisegla, da ga bo opravila v dobrem in slabem, kar je dokazala tudi s tem, ko se je na parketu odvrtela s pljučnico.
Čeprav ste se na začetku šalili, da ne boste vztrajali dolgo, vas gledalci ne pustijo domov. Kako doživljate vse skupaj?
Občutka, ko te povabijo, da nastopaš v oddaji, ki je iz tedna v teden pravi spektakel, ni mogoče opisati. Pravzaprav jih je več. Malo si zaskrbljen, malo si vzhičen, malo vesel, vsekakor pa se zelo zavedaš, da bo, če privoliš, ples postal del tvojega vsakdana! Zvezde plešejo so zame osebno res velika pustolovščina, o kateri pišem tudi na svojem blogu nepremagljiva.si. Ko sem sprejela povabilo, se niti nisem najbolj zavedala, v kaj se spuščam, čeprav so me opozarjali. Dokler ne poskusiš, ne veš. (smeh) Tempo je res ubijalski, in če imaš poleg tega zraven še kup drugih 'malenkosti', recimo izdajo novega parfuma pa dva majhna otroka, je pustolovščina res pustolovščina z veliko začetnico.
Kako ste preživeli ta dober mesec guljenja plesnih čeveljcev?
Zabavno, stresno, zabavno, utrujeno itd. En velik vrtiljak čustev so zame te Zvezde. Postavljen si pred nemogoče izzive, ko si že tako utrujen, da ne vidiš pol metra pred nosom, ti postavijo nov izziv, ki se ga moraš naučiti v šestih dneh. Uh. Res naporno, a hkrati si v nedeljo upravičeno ponosen nase. Ne glede na vse. In to je res lep občutek.
Koliko dneva dejansko namenite treningom?
Namenim ga točno toliko, kot ga potrebujem. Čisto odvisno od zahtevnosti plesa in počutja. Včasih trenirava po štiri ure na dan, včasih pa tudi šest, osem ur na dan, vsak dan! Dejansko se moramo v šestih dneh naučiti to, kar vidite v nedeljo, in to z ničle, ker velikokrat ne znamo, ne znam niti osnovnega koraka, tako da ... je kar zelo pestro, moram priznati.
Če bi ocenili, kako naporno je vse skupaj, kaj bi povedali glede na to, da imate še družino, dve hčerki, posel ... da ne naštevam, kaj vse?
V nedeljo po oddaji sem se peljala domov v Brežice. Ker mi ogromno pomeni to, da zjutraj stisnem svoji deklici k sebi in jima pokažem ter povem, kako zelo ju imam rada. No, malo pa tudi zato, ker sem nora. (smeh) V posteljo ležem ob enih zjutraj, nakar me ob 4. zjutraj Sija zbudi, ker si želi 'flašo'. Ob 6. zjutraj vstanem, 'zrihtam' otroka, pripravim zajtrk, mož pelje Šajano v vrtec, jaz počakam varuško, spakiram torbo in 'pičim' nazaj v Ljubljano. Ne, ura ni 12.00, ura je 9.00, ko sem že v plesni dvorani s produkcijsko ekipo in izvem, kateri je moj novi ples, kaj me čaka v tem tednu in kakšne izzive so mi postavili. Tečna, utrujena, zaspana, a dovolj profesionalna, da bom speljala. Iz tedna v teden iz dneva v dan. Vsak dan. Čisto vsak dan. In mislim, da mi ni treba dajati ocene, kajne, da boste ocenili kar sami? Po domače: naporno kot pes, a hkrati čudovita pustolovščina, na kateri spoznaš predvsem samega sebe v luči, v kateri se nisi poznal.
Čutite, da zdaj druga področja trpijo?
Hvala bogu sem po naravi zelo organizirana in sem pred privolitvijo, da grem v šov, vse zorganizirala. Varuško, moža, vse poslovne obveznosti, tako da je načeloma vse urejeno. Je že res, da včasih malo zaškripa, ampak ne prav pogosto. Se pa moja malo povečana odsotnost zagotovo pozna pri moji najmlajši Siji, ki ima zdaj leto in štiri mesece, saj je bila navajena cele dneve biti samo z mano, zdaj pa me od 8. do 16. ure res ne vidi in me pogreša. Ampak zelo zelo kmalu bom spet nazaj, stara Rebeka s staro gužvo in starimi obveznostmi. (smeh)
Kako pa vam uspe dnevno uskladiti vse obveznosti?
Listki, listki, listki. Vse je v urniku in listkih. Po naši hiši povsod visijo listki. Recimo v kopalnici je listek, kaj vse kupiti od kopalniških zadev (zobno kremo, moram Siji novo zobno ščetko ...), v kuhinji kuhinjske stvari, v hodniku Šajanine obveznosti, v pisarni moje obveznosti in tako dalje. Še tedenske jedilnike imam napisane, kaj se bo kuhalo in koliko časa se bo za to približno porabilo. Ja, vem, nora sem, ampak edini način, da zvozim, drugače bi po treh tednih takega tempa absolutno kapitulirala.
Bi se opisali kot supermama?
Uf, tokrat imam pa res kar nekaj pomoči. Supermama sem, saj smo vse, kajne? Kaj vse ženske zmoremo, to je noro! Sija, moja enoletnica ima varuško Petro, ki odtehta res velik del v dopoldanskem času. Mama priskoči na pomoč, ko je treba kaj zlikati in nimam časa. Oče kdaj pokosi travo ali kaj tehničnega postori po hiši, ko vem, da midva ne bova utegnila. V sosednji gostilni mi velikokrat skuhajo kosilo, enolončnico, da lahko dam v zamrzovalnik za tiste dni, ko vem, da bo kuhanje neizvedljivo ne glede na vse urnike. Imam pomoč. Res. Tokrat sama, brez pomoči, ne bi zvozila.
S plesom najlažje izrazimo svoja čustva oziroma brez čustev ples ne doseže svojega namena. Kaj ste o sebi in svojih čustvih spoznali skozi ples?
Ne skozi ples, ampak predvsem skozi oddajo. Pravijo, da bi se vsak človek, če bi namesto sebe v ogledalu zagledal svoj karakter, marsikdaj obrnil stran. (smeh) In to je tisto, kar nam ta šov daje. Da v oddajah gledamo in si dovolimo, da vidimo samega sebe. Ko si prepričan, da si nekaj naredil zelo prav, da si rekel nekaj zabavnega ... in šele potem, ko to vidiš na televiziji, opaziš, da nisi sploh naredil prav in niti zabaven nisi bil. Zanimivo je gledati samega sebe v zrcalu.
Pravijo, da je ples vertikalno izkazovanje najbolj intimnih želja in čustev. Je tudi Sandi opazil kakšno razliko pri izmenjavanju tistih najbolj intimnih nežnosti?
Haha, no, ja. Zadnje čase zaspim že, ko samo slišim besedo postelja. (smeh)
Pred časom vam je spet malce ponagajalo zdravje, vendar ste šli prek sebe in plesali pljučnici navkljub. Vas je kaj strah, da bi šli prek svojih telesnih zmožnosti?
Že kot mame gremo ženske prek svojih telesnih zmožnosti. Tako da to ni nič nenavadnega in novega. Ko sem obljubila zvestobo šovu, sem jo obljubila v dobrem in slabem, tako o tem, da ne bi odplesala, nisem niti razmišljala. Preveč ljudi je vpletenih, da bi rekel adijo in da ne bi niti poskusil. Poleg tega pa nisem tak človek. Zelo težko 'zafrknem' ljudi, sploh če so dobri do mene. Seveda pa so mi šli na roko, in sicer tako, da so moje studijske vaje skrajšali, v nedeljo sem prišla pozneje na oddajo ... Zelo profesionalno vse skupaj, moram priznati. Tudi Tomaž je razumel, da bova malo manj pripravljena.
Vaša zgodba in izkušnja z rakom na ščitnici sta se marsikoga dotaknili. Kako ste spremenili pogled na zdravje in življenje, odkar vam je bilo to skoraj odvzeto?
Začela sem imeti rada tudi samo sebe, ne samo drugih in znam reči NE. Ter najpomembnejše, nimam več nobene potrebe niti želje ugajati ljudem. Če jim ugajam, sem vesela, če jim ne, se ne obremenjujem. Dober rek sem zadnjič prebrala: Ne moreš se odločiti, kako boš umrl in kdaj. Lahko pa se odločiš, kako boš živel, tukaj in zdaj!
Nekaj plesnega znanja in osnov ste v tem času že usvojili. Ali sami sebe že dojemate kot plesalko ali zgolj kot nekoga, ki se trudi zapolniti plesne čevlje?
Sama sebe prej dojemam, da sem štor, ne plesalka. (smeh) Dejstvo je, da so nas izbrali z namenom, da zabavamo. Da nekateri znajo plesati, drugi malo manj. To je tisto, kar dela šov zanimiv. Zanimivo mi je tudi, da takrat, ko sem sama nad sabo navdušena, žirije ne prepričam. Ko sem v krču in prepričana, da sem res slaba, pa so kar nekako zadovoljni z mano. Še en dokaz, da ne znam oceniti plesa in da niti slučajno nisem plesalka.
Kaj bi vam pomenila zmaga v tem šovu?
Zmage nočem. Iskreno ne. Ker je kar nekaj ljudi veliko boljših od mene, in če bi zmagala, bi to pomenilo zgolj zmago moje popularnosti, in ne zmage mojega plesa. Tega pa nočem. Želim, da zmaga tisti, ki si to zares zasluži!
Besedilo: Mihaela M. Kocbek, Anja P. Kontrec // Foto: arhiv Pop TV, Bor Slana, Tibor Golob