Ste vedeli, da je Rebeka Dremelj že v osnovni šoli vadila svoj podpis. A ne zato, ker je mislila, da bo nekoč slavna, ampak je bila takrat prepričana, da bo nekoč učiteljica in bo delila učencem 'videle' v zvezke. Z novopečeno gospo, ki ob tem nazivu vedno pomisli na to, da se stara, smo govorili o zakonu, bližajočih se praznikih in seveda tudi o tem, ali Božiček že ve za njeno željo, da bi postala mati - vsaj pol tako dobra, kot je bila njena ...
Story: Ste se že privadili, da vas kličejo gospa, in ne gospodična?
Hm … Iskreno povedano, se še nisem privadila. Tale gospa me kar malo živcira. Ko me pokličejo tako, imam občutek, da sem stara.
Story: Kaj pa na novi priimek - se kdaj zmotite in se podpišete na uraden dokument Dremelj?
Ne, ali se kdaj zmotim. Pravo vprašanje je, ali se sploh kdaj prav podpišem! (smeh)
Story: So zdaj sploh še veljavni vsi tisti stari avtogrami, ki ste jih razdelili, hehe?
Haha! O, to pa menda so. Pa saj je moje ime še vedno Rebeka Dremelj. Le nekaj malega smo dodali zraven …
Story: Ste morda tudi vi nekoč, morda v šoli, vadili svoj podpis, če bi morda nekoč zasloveli?
Priznam, da sem res vadila. Ampak ne za primer, če bi kdaj zaslovela, temveč če bom kdaj učiteljica in bom morala dajati 'videle'. (smeh) V tistih letih se mi je namreč poklic učiteljice zdel še posebno zanimiv, hehe. Ta 'videla', ki sem jo takrat tako do popolnosti zvadila, je še danes moj uradni podpis na dokumentih. (smeh)
Story: Kaj se vam je spremenilo po poroki? Razen tega, da ste morali narediti na novo vse dokumente ...
Iskreno vam povem - ni se kaj dosti spremenilo. Imava se še vedno enako rada, vidiva se še vedno bolj malo, sploh zdaj, ko je obdobje menjave gum, je Sandi odsoten vse dneve, tako da je res vse tako, kot je bilo. Spremenilo se je le to, da me zdaj vsak, ki me sreča, vpraša, ali se je kaj spremenilo. Zdaj pa še vi s tem nadležnim vprašanjem, hehe.
Celoten intervju si preberite v reviji Story.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
