Rebeka Dremelj pravi, da popolnega življenja ni!

Rebeka Dremelj pravi, da popolnega življenja ni! (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
26. 10. 2017

Njene pesmi vlivajo moč in pogum. In takšna je tudi ona. Z življenjskimi izzivi se spoprijema s pozitivno energijo, obenem pa se zaveda svoje ranljive, čustvene plati.

Pevka, ki je pred leti prepevala o tem, da se bo pokončna in močna borila za svoj žarek sonca, ima namreč ponovno iskre v očeh, saj se zaveda, kaj je v življenju resnično pomembno.

Vaše pesmi so večinoma pozitivne in vlivajo vero v življenje. Ali pesmi, ki jih izvajate, pogosto odražajo vaše misli in čustva?

Nisem avtorica besedil, temveč jih zame pišejo drugi, zato prepustim ustvarjanje določenim avtorjem. Toda po navadi mi je pesem všeč, če odseva moje razpoloženje. Edina pesem, ki sem jo napisala sama, je balada Le za kratek čas. Napisala sem jo preden sem zbolela za rakom, v času bolezni pa je postala neke vrste moja himna. Načeloma imam rada pozitivne pesmi, čeprav so med občinstvom pesmi z žalostno vsebino velikokrat bolje sprejete, ker ljudje ob besedilih o nesrečni ljubezni bolj čustveno reagirajo. Moje pozitivne pesmi so večinoma primerne za zabavo. Zame je namreč značilno, da rada širim pozitivno energijo in motiviram ljudi.

Pesem Le za kratek čas je zelo iskrena. V njej prepevate, da ste izgubili iskro v očeh. Kako ste jo spet našli?

Po astrološkem znamenju sem lev in škorpijon v podznaku. Iz moje kombinacije naj bi bilo razvidno, da se ne predam. V družbi sem večinoma jaz tista, ki vliva drugim energijo in v težkih okoliščinah motiviram ljudi. Ko sem zbolela, sem jaz bolj tolažila druge kot drugi mene. Pogosto so ljudje mislili, da zmorem vse, vendar ni vedno tako. V določenih trenutkih se tudi jaz zlomim in mi zaškripajo tla pod nogami.

Ste morali dolgo zatirati svojo ranljivo plat in dajati vtis močne osebe?

Da. Mnogo ljudi je namreč prepričanih, da imamo medijske osebnosti popolno življenje, da nimamo težav in da nas nič ne prizadene. In družabna omrežja nam niso naredila usluge, ker vključujejo veliko pretvarjanja. V virtualnem svetu vsi živimo idealna življenja in objavljamo čudovite družinske fotografije. Na slikah poskušamo delovati čim bolje, v resnici pa živimo zlagano življenje, ker imamo za štirimi stenami vsi težave. Vsak se namreč z nečim obremenjuje. Popolnega življenja ni.

Ko sem zbolela, sem začutila, da me duši potreba po idealnem življenju oziroma pretvarjanje, da je moje življenje popolno. Pretvarjanje me je bolj obremenjevalo kot bolezen, zato je bilo zame zdravilno, da sem se v zapisu na Facebooku razpisala o bolezni. To je bila ena od najboljših stvari, ki sem jih naredila, ker sem dala veliko motivacije drugim. Takrat sem prejela ogromno sporočil. Še vedno mi pišejo ljudje in se mi zahvaljujejo, ker sem jih motivirala, da spregovorijo o svojih stiskah.

Vam je med boleznijo pomagalo, da ste imeli stik z ljudmi, ki so se spopadali s podobnimi težavami?

Veliko ljudi se je obrnilo name, ko sem se razpisala o svoji bolezni. V meni so prepoznali motivatorja in zahvaljevali so se mi za mojo iskrenost. Nikoli ne bom pozabila ženske, ki mi je rekla, da svojim otrokom, čeprav so že skorajda polnoletni, ni povedala za bolezen. Po mojem zapisu pa se je odločila, da jim bo pripravila nedeljsko kosilo in jim povedala. Dušilo jo je namreč to, da je prikrivala svojo bolezen. V obdobju, ko sem priznala, da imam raka, so ljudje skozi mene podoživljali svoje probleme.

Najbrž je bilo to naporno za vas.

Takrat mi ni bilo težko. Bolj naporno je zdaj, ko ljudje pričakujejo, da bom imela za vsakogar čas. Večkrat dobim neprijazna sporočila, če ne odgovorim na kakšno sporočilo takoj. Ljudje včasih nimajo meje, in to je precej obremenjujoče. Neverjetno je, kaj vse ljudje pričakujejo od mene, saj je nemogoče, da sem vsem na voljo, ker nisem stroj, ampak samo človek.

Dolgo ste dajali vtis nepremagljive in izjemno močne ženske, ki zmore vse. Ste se naučili postaviti mejo in reči ne?

Meje sem se naučila postavljati, ko sem rodila prvo hčerko. Takrat so se mi namreč prioritete popolnoma spremenile, saj sem spoznala, da je v življenju res najpomembnejša družina. Pred tem sem namreč počela tisto, kar mi je ustrezalo. S sedanjim možem sva bila v partnerskem odnosu, kjer je prevladovalo zaupanje, ki naju že 19 let povezuje, zato mi ni bilo treba polagati računov. Med nama ni bilo ljubosumja, ampak sva živela svobodno življenje. Ko dobiš otroke, se seveda stvari obrnejo na glavo, ker nimaš več takšne svobode, kot si jo imel pred tem.

Takrat sem ugotovila, da ne morem nameniti svojega časa vsakomur. Toda ko sem zbolela, so se stvari drastično spremenile. Med boleznijo me je ogromno ljudi presenetilo, ker so mi pokazali, da se lahko obrnem nanje. Vprašanje pa je, koliko ljudi bi mi dejansko stalo ob strani, če bi potrebovala njihovo pomoč. Marsikdo me, potem ko sem prebolela raka, ni več poklical. To me je nekoliko presenetilo. Lepo je, če te kdo pokliče tudi takrat, ko nimaš več težav.

Najbrž ste v tistem obdobju odkrili, kdo so pravi prijatelji. Imate veliko prijateljic, na katere se lahko zanesete?

Imam veliko kolegov, saj sem zelo odprta oseba. Prehitro zaupam ljudem in jih spustim v svoje življenje, kar se mi pogosto ni obrestovalo. Starša me pri mojih 37 letih še vedno učita, da ne smem biti tako zaupljiva, vendar neuspešno. Prave prijateljice lahko preštejem na prste ene roke. To so moje dolgoletne prijateljice in nanje se lahko vedno obrnem, saj vem, da mi bodo stale ob strani ne glede na vse.

Imate dve hčerki in domnevam, da je materinstvo v sodobni družbi, kjer se vrednote vse bolj razkrajajo, velik izziv. Kakšne vrednote jima želite privzgojiti?

Zame je najpomembnejše, da vzgojim hčerki, ki bosta imeli prave človeške vrednote. Poskušam ju vzgajati v duhu časa, v katerem sem sama odraščala, in podobno, kot so starši vzgajali mene. Prepričana sem namreč, da sem dober človek, in svojima hčerkama želim privzgojiti prepričanje, da lepa beseda nekaj pomeni, da se je treba znati postaviti zase in da je pogovor s sočlovekom pomembnejši od virtualnih pogovorov, kjer ni pristnega izražanja čustev. Trudim se po svojih najboljših močeh, vendar mi bo najbrž kdaj spodletelo, ker sem tudi jaz samo človek. Šajano, ki bo kmalu stara pet let, mi za zdaj uspeva odvračati od računalnika ali pametnega telefona in je zadovoljna, ko skače po trampolinu. Doslej sem ji uspela ponuditi podobno otroštvo, kot sem ga imela jaz in na katerega se še danes spomnim z iskricami v očeh. Vprašanje pa je, koliko časa bo to še mogoče, saj se stvari spremenijo, ko gre otrok v šolo, zaradi pritiska okolice. Zame je pomembno, da bosta imeli prave vrednote, spoštovali starše in soljudi. Prav tako si želim, da bi cenili delo in da bi imeli delovne navade.

Rebeka Dremelj: Popolnega življenja ni

Omenili ste, da želite hčerki vzgajati podobno, kot so vas vzgajali vaši starši. Za kaj ste najbolj hvaležni svojim staršem?

Za vrednote, ki sta mi jih privzgojila. Naučila sta me spoštovati soljudi in privzgojila sta mi delovne navade. Zaradi njune vzgoje mi ni problem narediti nobene stvari. Že v srednji šoli sta mi povedala, da si moram, če hočem nekaj imeti, to zaslužiti, kar mi je zelo všeč, in tudi svojima hčerkama hočem to privzgojiti. Naučiti ju želim, da si je treba vsako stvar v življenju zaslužiti in da čisto nič ne pade z neba.

Ste imeli že v otroštvu jasno začrtan cilj, kaj želite početi v življenju?

Ne, kot otrok sem želela postati spidvejistka, vendar sem očitno izbrala drugačno pot. (smeh) V najstniških letih sem sanjala o manekenstvu in glasbeni karieri, kmalu zatem pa sem začela tudi uresničevati svoje sanje.

Poleg glasbene kariere imate uspešno blagovno znamko My Spirit. Kako vam uspe usklajevati poslovno življenje in družino?

Včasih se celo sama sebi čudim, kako mi vse uspe. Toda nedavno sem odkrila, da bom morala znova spremeniti svoje prioritete, ker sem začela spet zanemarjati sebe. Kadar imam veliko obveznosti, zelo hitro pozabim nase in se postavim na zadnje mesto. To ni prav, ker bi se morala postaviti na prvo mesto, kar ni preprosto, saj sta otroka zame vedno na prvem mestu, in to bom res težko spremenila. Včasih nastopi dan, ki ga ne živim, ampak ga samo preživim. Verjamem, da številne mamice vedo, o čem govorim. Ko sem imela obe hčerki doma, je bilo zelo naporno, zato sem se veselila, da bo šla Šajana v vrtec, Sija pa bo nekaj časa pri varuški, da bom lahko uredila tudi druge stvari. Velikokrat mi namreč ob koncu dneva za številne stvari zmanjka časa in energije. Pri My Spirit nadzorujem vse zadeve in se posvetujem z ekipo, medtem ko se na pevskem področju z glasbeno skupino pripravljamo na nastope, potem je tukaj še snemanje oddaje Glasbeni skavt na TV Golica. Vsekakor pa največ časa namenim hčerkama in možu.

Kako dragocena je za vas moževa podpora?

Zelo. Moj mož mi je v veliko oporo med vikendom in ob popoldnevih, ko se vrne iz službe. Takrat za nekaj ur prevzame otroka, da se lahko jaz posvetim delu.

Menda ste zelo dobro organizirani in si pogosto pripravite urnik z obveznostmi.

Vedno skrbno načrtujem dan, čeprav se načrti pogosto izjalovijo, vendar se jih poskušam držati. Običajno zvečer napišem urnik, ker brez načrtovanja ne bi mogla izpeljati vseh stvari. Večina žensk ima porodniški dopust eno leto, česar si jaz na žalost ne morem privoščiti, kar marsikdo ne razume in misli, da nenehno stremim k uspehom, vendar ni tako. Najbolj srečna bi bila, če bi lahko brezskrbno izkoristila porodniški dopust, vendar imam blagovno znamko, za katero moram skrbeti. Ne morem si namreč privoščiti, da bi drugi upravljali mojo blagovno znamko brez moje vednosti. Pomembno je, da sem prisotna.

Se znate pohvaliti in proslaviti svoje uspehe?

Pred boleznijo tega nisem znala. Večinoma sem bila nezadovoljna in so me drugi opozarjali na moje uspehe, ker sem si želela doseči vedno več. Zdaj se znam pohvaliti, si priznati, da sem ogromno naredila, in si reči, da sem carica. Čeprav se morda to sliši prepotentno, sem carica, ker tako lepo usklajujem družinsko in poslovno življenje.

Kaj bi si položili na srce, če bi lahko zavrteli čas nazaj?

Ne bi se tako medijsko razgalila, kot sem se, saj sem bila na začetku kariere dostopna za vsako izjavo in za vsak intervju. Bolj bi varovala svojo intimo, vendar ob sebi takrat nisem imela ljudi, ki bi mi znali to svetovati, zato sem povedala veliko stvari o sebi in novinarji so mojo nevednost in iskrenost pogosto izkoristili. To bi spremenila, medtem ko je bilo vse drugo potrebno. Spodrsljaji namreč izoblikujejo tvojo osebnost in po njihovi zaslugi se veliko naučiš. Zavedam se tudi, zakaj sem zbolela. Preveč sem se namreč obremenjevala z nepomembnimi stvari in prepogosto sem ljudem dovolila, da vstopijo v moje življenje, potem pa so njihovi problemi postali moji problemi. Najbrž bi na vaše vprašanje lahko odgovorila, da bi se želela izogniti bolezni. Toda tudi bolezen je bila po eni strani koristna, saj sem začela ceniti in spoštovati stvari, ki jih prej nisem.

V pesmi Vse je O. K. prepevate o tem, da korakate vse do zmage. Toda veliko stvari ste že dosegli. Na kaj ste najbolj ponosni?

Zagotovo na to, da sem mama dveh čudovitih punčk, da sva z možem skupaj že 19 let in da živimo v sožitju. To je zame največji uspeh. Ponosna sem tudi na določene poslovne uspehe. Med svoje dosežke štejem tudi to, da sem odrasla v osebo, ki jo številni ljudje spoštujejo in cenijo. Marsikdo pri meni ceni to, da se lahko zanese name, saj izpolnim obljube. Verjamem, da se nam tisto, kar pošiljamo v vesolje, povrne. Velikokrat sem imela namreč negativne misli in skrbi, ki so se pozneje uresničile. Zdaj znam utišati negativne misli in si rečem, da bo vse okej. S pozitivnim razmišljanjem lahko veliko dosežemo. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo