Rebeka Dremelj: Praznovala bosta 17 skupnih let

Na valentinovo Rebeka z možem Sandijem praznuje 
17 let zveze. (foto: Osebni arhiv, Primož Predalič) Osebni arhiv, Primož Predalič
Vir: Story
11. 2. 2016

Te dni je Rebeka Dremelj znova izpostavljena javnemu nastopanju, saj je predstavila novo preobleko čustvene pesmi Le za kratek čas. Pesem, ki jo je pred kratkim zapela tudi prijatelju Tomažu Ahačiču Folgu na dobrodelnem koncertu, je bila razlog, da začne svojo glasbeno pot znova, na drugačen način.

Story: Rebeka, kar nekaj časa ste bili odsotni z glasbenih odrov. Razlogi niso bili prijetni, še posebej, ko ste svojo zgodbo o bolezni delili z javnostjo. Kako je bilo, ko ste morali tisto, kar vas je zelo osrečevalo, dati na stranski tir in se posvetiti zdravju?

Ja, res je. Kar nekaj časa je minilo, da sem spet stopila na glasbene odre, zelo me je bilo strah, da bom zaradi odstranitve ščitnice, ki je povsem zraven glasilk, izgubila oziroma spremenila svoj glas, vir veselja in tudi svoj vir zaslužka. Zato sem, medtem ko sem še ležala v bolnišnici in okrevala, že začela iskati nove poslovne poti, ki bi jih lahko ubrala, če ne bom mogla več peti. Tako je nastala ideja za lasten parfum. Res pa je tudi, da sem se začela bolj posvečati zdravju, bolj zdravo jem in se več gibljem, predvsem pa se ne obremenjujem več s tem, kaj drugi mislijo o meni, oziroma iskreno, končno sem našla svoj notranji mir.

Story: Sami ste prestali nič kaj prijetno zgodbo in lanskega aprila vam je dr. Bitenc v bolnišnici Golnik skupaj s ščitnico in bezgavkami odstranil raka. Verjetno poznate občutke, s katerimi se spopadajo številni, ki jih je napadla ta bolezen. Bi mi zaupali kaj o tem?

O tem je bilo že toliko povedanega, da iskreno nimam povedati nič več novega. To obdobje je za mano, ni bilo lepo, ampak čas je, da gremo naprej, da se ne ukvarjamo več s tem, kaj je bilo, sploh pa ne s tem, kaj bi lahko bilo, če bi bilo. Preizkušnja je bila težka, zagotovo pa tudi zelo koristna za moje nadaljnje življenje oziroma stil življenja.

Story: V karieri ste velik del namenili tudi dobrodelnim udejstvovanjem in verjamem, da ste s svojimi zgodbami pomagali tudi drugim. Sami ste celo zapisali: 'Včeraj je prizadelo mene, jutri lahko tebe.' Se človek, ko zboli, zaveda, kaj je življenje in kako minljivo je?

Že od nekdaj močno čutim z vsemi, ki se znajdejo v stiski in ki trpijo. Če se le da, se trudim, da pomagam po svojih močeh. Veliko ljudi, ki so preboleli ali še prebolevajo raka na ščitnici, se mi je javilo prek socialnega omrežja in mi ponudilo nasvete ter podporo, ko sem jo potrebovala, in tudi zdaj ogromno ljudi prosi mene za podporo, za kakšne informacije in izkušnje. Šele po tem, ko prebereš vse te težke zgodbe, se zaveš, kako zelo je rak razširjen in koliko ljudi se vsak dan bori za življenje. Takšna izkušnja te utrdi v tvojem bistvu in na življenje začneš gledati z druge plati. Pretehtaš, kaj je res pomembno, in zlahka črtaš iz življenja ukvarjanje z nepomembnimi zadevami, ki so bile še do nedavnega zate pomembne. Na novo si postaviš prioritete.

Story: Pred kratkim ste pomagali tudi glasbenemu kolegu Tomažu Ahačiču Foglu, ki ga je doletela kruta bolezen, ki mu ni prizanesla. Kako ste doživljali njegovo zgodbo?

S Tomažem sva prijatelja že dlje časa, skupaj z Yuhubando je igral tudi na moji poroki. Bila sva v stiku že kmalu po tem, ko je izvedel za diagnozo, in se podpirala ter si dajala motivacijo, ko je bilo potrebno. Tomaž je krasen človek, res mi je žal, da ne bomo več slišali njegovega neverjetnega glasu. Je pa dokazal, da je izjemen borec in pogumno stopa naprej. Njemu in njegovi družini želim vse dobro.

Story: Nastopili ste tudi na njegovem dobrodelnem koncertu, ki vam je dal prav posebno sporočilo. Pesem Le za kratek čas je požela veliko pozitivnih odzivov. Zakaj ste se odločili, da jo znova predstavite javnosti?

Na dobrodelnem koncertu za Tomaža Ahačiča sem bila zelo čustvena, ko sem ga zagledala v prvi vrsti, pa sem začela pesem Le za kratek čas peti s cmokom v grlu in jo komaj odpela do konca, ker je bila tako zelo prav izbrana za tisti trenutek. To je začutilo tudi občinstvo. Pozneje, ko sem dobila veliko pozitivnih odzivov, sem se odločila, da pesem zazveni na novo. Gre za skladbo, ki sem jo pred dolgimi leti napisala sama, in šele letos sem ugotovila, da je to v bistvu moja motivacijska himna. Ker sem jo začutila na novo, drugače, sem se odločila, da jo skupaj z novo spremljevalno skupino predelamo in odigramo v živo, na drugačen, iskren način. Ravno te dni smo objavili novo verzijo pesmi in studijski video.

Story: Vam je pesem toliko bolj pri srcu, ker ste jo napisali sami?

Pesem je namenjam vsem, ki so se morda kdaj znašli v težki situaciji, ko so obupavali in mislili, da ni izhoda. Namenjam jo vsem tistim, ki se borijo sami s seboj in svojimi demoni. Na kakršenkoli način. Če spremenimo svoje misli, lahko spremenimo tudi svet. Ali kot pravim v pesmi: Povej si na glas ... če kdo zmore, zmorem jaz!

Story: Tomaž deli svojo zgodbo prav v upanju, da bi še bolj ozaveščal ljudi okoli sebe. Pri tem imata podobno poslanstvo, saj tudi vi zdaj skozi pesmi delate enako. Koliko je danes ozaveščanje pri takšnih stvareh pomembno?

Menim, da je ozaveščanje o različnih boleznih, ki ne zbirajo, koga bodo doletele, zelo pomembno, saj se tako bolj zavedamo, kako minljivi smo. In tudi zato, da že danes naredimo vse, kar je v naši moči, da se to ne zgodi. Vsi smo ljudje iz krvi in mesa, vsi smo kdaj tudi bolni, na tleh in v stiski, zato je toliko bolj pomembno, da se med seboj podpiramo in motiviramo.

Story: Oktobra ste po dolgem času stopili na oder in zapeli v okviru koncerta, ki ste ga organizirali za Tomaža. Nekako se s previdnimi koraki vračate na glasbene odre. Ste v tem času pogrešali glasbeno ustvarjanje?

Zelo sem pogrešala ustvarjanje, je pa res, da sem v tem času, ko nisem nastopala, hodila na vaje k učiteljici petja in jeseni zbrala okrog sebe novo spremljevalno skupino, tako da je bil prvi koncert po osmih mesecih, ki smo ga imeli v Brežicah, zelo čustven in lep. Očitno mi je tudi pavza dobro dela, saj sem našla novo veselje v petju in nastopanju.

Story: Seveda ste se ves čas posvečali tudi razvoju parfuma MySpirit. Kako je s tem? Kako se je dišava prijela pri ljudeh?

Zgodba MySpirit by Rebeka poteka res dobro, če sem čisto iskrena, celo nad mojimi pričakovanji. S krasno ekipo ljudi na MySpirit dobro sodelujemo in pripravljamo vedno nove dišeče novosti. Pred kratkim je bilo to parfumsko mleko za telo MySpirit by Rebeka, za valentinovo pripravljamo čudovite paketke, ki bodo dali jasno sporočilo, da nič ne diši lepše kot oseba, ki jo ljubiš.

Story: Glede na to, da je res pred vrati valentinovo, kako pa vi preživljate ta praznik zaljubljencev?

Valentinovo je sicer lep praznik, ampak menim, da bi ga morali praznovati večkrat na leto ali pa kar vsak dan. Če sem se česa naučila v preteklem letu, je to, da življenje prehitro mine in da moram ljubljenim osebam čim večkrat povedati, kaj mi pomenijo in da jih imam rada. Še bolje pa je, da jim to pokažem kar z dejanji. In če se vrnem samo na datum 14. 2., je poseben datum, ja. Takrat z možem praznujem 17 let zveze. Noro. Pa se mi zdi, kot da sva se včeraj spoznala. (smeh)

Napisala MIMA
Fotografije Osebni arhiv, Primož Predalič

Značke: Rebeka Dremelj
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story06/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 06/2015

Story 06/2015, od 04. 02. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri