Rebeka Dremelj: "Šajana je res cuker"

Rebeka Dremelj: "Šajana je res cuker" (foto: Predalič) Predalič
Vir: Story
9. 1. 2015

Ko beseda nanese na družino, pevka Rebeka Dremelj čuva zasebnost. Tokrat pa je po dolgem prepričevanju posebej za našo revijo spregovorila o svoji največji sreči, hčerki Šajani. Pevka, ki letos praznuje 13. obletnico glasbene kariere, se je dotaknila tudi teme, povezane s čustvi, in priznala, da je bila zaradi svoje občutljive narave na začetku glasbene poti izjemno ranljiva. V preteklem letu so se je dotaknile tudi tragične zgodbe drugih, zato se še bolj kot kdajkoli zaveda moči, ki jo imata ljubezen in zdravje.

'Dva otroka in avtodom' je pisalo na vaši prvi večji naslovnici. Imate drugega otroka in avtodom že v mislih? (smeh)

Sem na dobri poti, enega otroka že imam. (smeh) Pa avto in dom tudi. No, avtodoma pa še ne. (smeh) Takrat sem, če lahko rečem po domače, 'malo bluzila', zdaj pa se čedalje bolj poigravam s to idejo o 'normalnem' življenju. Ampak veste, kako pravijo, pazi, kaj govoriš, ker se ti želje lahko uresničijo.

Kakšno pa je po vašem mnenju 'normalno' družinsko življenje?

Slišalo se bo smešno, ampak med to prištevam tudi tipična, klišejska nedeljska kosila, vikendi so rezervirani za kakšne izlete po Sloveniji in tako naprej. Življenje, ki ga živim zdaj, je povsem drugačno od tistega izpred dveh let. Zdaj mi skupna jutra in zajtrki nekaj pomenijo. Pred dvema letoma pa bi lahko ubila s pogledom, če bi me v nedeljo povabil na zajtrk, saj sem jaz takrat spala! Zajtrki so bili rezervirani za čas kosila. Nedelja kot nedelja mi ni nikoli dosti pomenila, odkar imam družino, pa se je to spremenilo. Govorim predvsem o zasebnem življenju. Poslovne stvari ostajajo iste.

Ste bili vedno samostojni, zvesti sebi in ste počeli tisto, kar je bilo všeč samo vam?

Zavedam se, da če želiš nekaj doseči, se moraš znati tudi prilagajati. V življenju moraš znati sprejeti tudi kakšen kompromis, sicer lahko kaj hitro naletiš na klofuto, ki ti jo da življenje samo. Je pa res, da tudi preveč kompromisov ni dobro, sploh v poslovnem svetu, kajti ljudje to znajo zelo hitro izkoristiti. Saj poznate pregovor 'Ponudil prst, vzel pa je kar celo roko' ...

Vedno znova poskušam živeti po nekih svojih načelih oziroma v prvi vrsti zaupati sebi in svojemu instinktu. Ta me skoraj nikoli še ni pustil na cedilu. Če bi mi občutek govoril, da bi bilo dobro nekaj narediti, čeprav bi drugi temu nasprotovali, bi to morala storiti. Že 13 let svoje kariere uporabljam isti stavek, ki me zelo dobro opisuje. Nočem se pri šestdesetih (zdaj sem podaljšala za 10 let, ker sem prej govorila pri petdesetih) tolči po glavi, češ da sem imela možnost nekaj poskusiti, pa tega nisem storila. Življenje želim zajemati z veliko žlico, kakor meni paše in, seveda, kolikor mi to življenje dopušča.

Še marsikaj bi storila, pa ne morem, ker imam določene omejitve, ampak vseeno poskušam to, kar mi je dano, maksimalno izkoristiti. Tipičen primer je bila znamka spodnjega perila Rebeka's dream. Takrat so mi vsi govorili, Rebeka, ne delaj tega, ti nisi normalna, saj ne veš niti, kaj je deklaracija, in ni šanse, da to izpelješ ... Takšni komentarji so me samo še dodatno podžgali. Takrat res nisem vedela, kaj je deklaracija in kaj so določene kode, ampak zdaj vem! Zato sem grizla, da sem ta projekt izpeljala. Bila je zanimiva izkušnja in še eno poglavje, pri katerem lahko naredim kljukico in, predvsem, na katero sem ponosna. Najbolj zanimivo pa je, da tudi tisti, ki so projektu nasprotovali, znajo danes o njem spregovoriti v pozitivnem smislu.

Ste bili vedno kreativni, tudi kar se tiče drugih stvari, ki morda niso povezane s petjem? Ste kdaj risali, kaj ročno izdelali?

Po tej plati nisem prav nič umetnik, ker človeka narišem slabše kot moja hči. Risati in oblikovati ne znam. Zato je bilo smešno, ko so me določeni novinarji med drugim opisovali kot oblikovalko spodnjega perila. To seveda nikoli nisem bila. Bila sem samo lastnica blagovne znamke. Kot tudi nikoli nisem bila in ne bom glasbenica, ker ne igram nobenega instrumenta. Jaz sem pevka. No, da se vrnem nazaj na vprašanje ... (smeh) Poleg umetniške žilice moraš imeti za takšne stvari tudi živce. In obstoj. No, meni primanjkuje tako enega kot drugega.

Dajte me na teren, kjer lahko tečem z enega konca na drugega, pa sem srečna. Dajte mi mikrofon v roke, da zabavam množice, lahko tudi več ur, in bom to delala brez problema. Mislim, da marsikdo tega ne bi zdržal, ker me vedno sprašujejo, od kod toliko energije. Ampak jaz preprosto sem tip, ki ga sedenje v pisarni izmuči veliko bolj kot vse ostalo. Je pa tudi res, da sem malo nenatančna pri nekaterih stvareh. Priznam. Recimo pri pisanju elektronskih sporočil in posledično pregledovanju napak itd. Meni je pač pomembno, da se razume bistvo. In to seveda ni prav. Sem pa zato pri drugih stvareh toliko bolj obsedena z natančnostjo. Jin-jang. V vsakem dobrem je nekaj slabega, v vsakem slabem pa nekaj dobrega. In to sem tudi jaz!

Je tudi Šajana podobna vam? Je tako energična in samosvoja?

Zdaj že sama pri dveh letih vozi kolo, kar je čisto po Sandiju, je pa karakterno kar moja in tudi vizualno mi je zelo podobna. Je dobrosrčna, kar mislim tudi zase, da sem, saj se me zgodbe drugih ljudi zelo dotaknejo. Zelo težko prežvečim žalostne, tragične zgodbe, čeprav so to včasih ljudje, ki jih sploh ne poznam.

Ne samo tako, da se me dotakne in gre nato mimo mene, jaz znam več dni procesirati. Tudi pri njej opažam, da zna razmišljati o drugih v stilu, kaj se je zgodilo itd. Zadnjič sva recimo videli mrtvega mucka, ki ga 14 dni ni pozabila. Tako da se mi zdi, da bo čustvena. Glede talentov pa ne vem. Trenutno se kaže kot športni tip. Kaj pa bo, bomo videli. Sama vem, da jo bom podprla v vsem, poskušala ji bom dati prave smernice, ona pa bo morala sama peljati svojo pot. Upam le lahko, da dobro, uspešno in pravilno.

Pa sta bila letos pri vas med prazniki že aktualna Božiček, Dedek Mraz?

Zdaj je Šajana v teh letih, ko je že zelo dojemljiva in je res cuker. No, za naju, seveda. Letošnje praznike je dejansko doživljala tako, kot jih mora, saj sva dobremu možu napisali pismo, ga postavili pod jelko in naslednje jutro takoj stekli pogledat, kaj je dobri mož prinesel. Sreča je bila nepopisna, ko je zagledala darilo. Iskreno, sreča je bila nepopisna tudi pri 'dobrem možu'.

Vas Šajana uči o življenju?

Ne morem reči, da me vsak dan kaj nauči, vsak dan pa me preseneti. Predvsem so me pred dnevi nekaj naučili drugi otroci ... Obiskala sem tri najhujše oddelke pediatrične klinike, kjer sem bila v karieri že velikokrat, a nikoli, odkar sem tudi sama mama. Zgodbe so se me sicer takrat vedno dotaknile, a nikoli v tolikšni meri kot zdaj. Ko sem se usedla v avto, sem se najprej razjokala in se kljub opravkom, ki sem jih še imela v Ljubljani, takoj odpeljala domov in stisnila k sebi svojega, hvala Bogu, zdravega otroka! Tako zelo sem bila hvaležna, da imam zdravega otroka, po drugi strani pa sem se počutila tako prazno, da ne znam povedati ...

Še zdaj dobim kurjo polt, ko pripovedujem. Tako ona kot ti otroci so me naučili, da v življenju res ni pomembno nič drugega kot samo ljubezen in zdravje. Pa naj se sliši še tako zelo klišejsko in zlajnano. Ker če te ljubezni, ki privre v tebe, ko postaneš starš, še nimaš, potem ne moreš vedeti, o čem govorim. To je resnično nekaj povsem nepredstavljivega. Pri otroku doživiš ljubezen, ki ni primerljiva z ničimer na tem svetu. In to je tisto, kar te preseneti, ko postaneš starš.

Skočili bomo v novo leto in takrat ponavadi naredimo nove zaobljube. Vi v to verjamete ali temu ne posvečate velike pozornosti?

Zaobljube so predvsem, ker misliš, da ti bo lažje startati leto, ampak na koncu veljajo kakšen mesec ali dva, nato pa v veliki večini padejo v vodo. Ob začetku novega leta naredim nekaj, česar me je naučil moj menedžer, in sicer da pregledam poslovno leto, vidim, kje sem kaj naredila narobe, kaj bi lahko popravila in kaj je bilo dobro. Nekje v začetku januarja startam na novo s fiksno idejo, da teh napak ne bom ponavljala. Kljub temu se seveda ponovijo, ampak v manjši meri. Zadnja osebna zaobljuba, ki sem si jo zadala, pa je bila pred dvema letoma, da bom po porodu začela hujšati, ker sem v nosečnosti nabrala kar nekaj odvečnih kilogramov. Takrat sem januarja, tri mesece po porodu, začela nupo dieto in uspelo mi je. Tista zaobljuba je bila res na mestu.

V danih življenjskih situacijah ste se gotovo veliko naučili. Pa vas je kakšna situacija še posebej izoblikovala, okrepila?

Marsikdaj sem naredila kaj takega, kar bi morda danes povsem drugače. Vendar sem predvsem tip človeka, ki močno verjame, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. Morda sprva ta razlog res ni viden, ampak se vedno pokaže, da se je to pač moralo zgoditi. Tako je dosti lažje prebroditi stvari, saj vem, da se bo čez nekaj časa pokazalo, da je bilo to dobro. Nisem pa tip človeka, ki bi ostajal pri starih stvareh, ki niso bile uspešne in se niso zgodile. Na hitro prerežem in grem naprej, novim izzivom naproti, saj tako tem starim in slabim zmanjšam pomen.

Če naredim kakšno bedarijo, ki škoduje moji karieri, želim narediti čim več novih in dobrih stvari, da mi tista slaba ne bi nosila preveč posledic. V teh 13 letih kariere sem velikokrat 'nasrkala', ker sem bila preveč odprta knjiga. Ljudje so me izkoristili. Konec koncev sem se tudi novinarjem včasih preveč zaupala, pa so znali to izkoristiti predvsem sebi v prid. Kaj bi meni lahko škodovalo, ni nikogar zanimalo kaj dosti. Spomnim se, da sem na začetku kariere kar dosti jokala. Jokala sem, ker so me razočarali ljudje. Bodisi novinarji, ki so pisali neumnosti, ali pa so bili komentarji takšni, da so me prizadeli. Iz leta v leto pa dobivaš močnejšo kožo in se stvarem, zaradi katerih si se včasih jokal, danes samo še smejiš. Enostavno moraš, saj drugače ne bi preživel. Čeprav smo v Sloveniji in smo majhni, smo včasih 'žleht' za ves Balkan skupaj.

Se vam zdi, da ljudje mislijo, da znane osebnosti lahko več prenesejo, ker so nekako močnejše?

Mislijo že, ampak to ni res ... Zase lahko rečem, da sem tudi jaz samo človek, krvav pod kožo, z vsemi napakami in vrlinami, in prav tako se me dotaknejo stvari, morda sem celo še bolj občutljiva kot marsikdo drug. Je pa res, da iz leta v leto pridobivaš izkušnje in veš, da nekaterih stvari ne smeš več brati, komentirati ali se na njih odzivati. Če se boš ob vsak komentar ali škodoželjno kritiko spotaknil ali se pri tem ustavljal, v življenju ne boš naredil nič pametnega in se boš nenehno ukvarjal predvsem z ljudmi, ki imajo preveč prostega časa.

Manja Plešnar za revijo Story

Značke: Rebeka Dremelj

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story