“Še dandanes, po desetih letih uspešne kariere, srečujem ljudi, ki me obravnavajo kot 'neko misico'. To je zame smešno in bizarno,” pravi pevka Rebeka Dremelj, ki priznava, da je šovbiznis neke vrste droga in da je zasvojena.
Story: Imate sami sebe za uspešno?
Zagotovo. Sicer moram priznati, da se tu in tam res najde tudi kakšen dan, ko imam malo preveč prostega časa, za takega hiperaktivca, kot sem jaz, je lahko že en dan usoden, in potem veliko razmišljam, kaj pa, če bi bilo takrat to tako. Pogledam nazaj in vidim, da bi res številne stvari lahko včasih izpeljala drugače, in v takšnih trenutkih se imam za malo manj uspešno. Ko pa seveda potegnem črto pod prehojeno pot, pa da, seveda sem uspešna. In ponosna na svoje uspehe.
Story: Kaj je za vas ta uspeh? Da se vam ni treba nič več truditi, da imate lepo hišo, moža …
Ne bi rekla, da se mi ni treba več truditi. Prav zdaj je najtežje. Obdržati ta uspeh in ostati na tej ravni se mi zdi še težje kot priti do samega uspeha. V šovbiznisu ni statusa quo. Ali rasteš ali pa padaš. In rasti iz dneva v dan ni preprosto.
Story: Vedno je treba začrtati pot, si postavljati meje, ampak nikoli postaviti končnega cilja. Kajti - ko enkrat prideš do samega cilja, kam pa potem?
V trenutku, ko nehaš postavljati meje, stagniraš, in to je za umetnika smrt.
Story: Na neki način je to potem tudi nenehno dokazovanje …
Ja, res je. Predvsem dokazovanje samemu sebi.
Story: Od kod izhaja ta vaša želja po dokazovanju in perfekcionizmu?
Predvsem mislim, da iz mojega značaja. Prav zadnjič sem se pogovarjala z neko gospo, ki mi je rekla, da bi morala napisati knjigo o sebi z naslovom Sploh me ne poznate. Kar je res. Nikoli v karieri nisem ničesar zaigrala, se nisem pretvarjala, vendar pa se tudi nikoli ni nihče poglobil vame. V javnosti veljam za osebo s kožo, trdo kot slon, v resnici pa sem samo človek, ki je včasih, na trenutke, zelo ranljiv. Hitro me lahko kdo nevede prizadene … Boli me, če ljudje sodijo o meni, pa sploh me ne poznajo. Uspehi pa me delajo srečno. In to dokazovanje in perfekcionizem sta potem mogoče tudi neke vrste kompenzacija za srečo. Vedno pravim, da nam Bog naloži toliko, kolikor zmoremo. Ko pa se enkrat zlomimo, to pomeni, da smo šli prek samih sebe. Tudi meni se je to že zgodilo.
Celoten intervju si preberite v reviji Story.