Pred 19 leti smo pevko Regino lahko spremljali na Eurosongu in od takrat aktivno zaznamuje našo glasbeno sceno. Skozi njeno 20-letno ustvarjanje so nastajale različne pesmi v različnih žanrih in svoj pečat je prejšnji konec tedna pustila tudi s svojo udeležbo na Emi.
Zdaj bi že skoraj lahko rekli, da je okrogla 20. obletnica, odkar ste stali na evrovizijskem odru. Kar precej časa je minilo ...
Vse je še zelo živo, kot da bi bilo včeraj, a potem po sinu vidim, da je od tega res že 20 let. (smeh) Ta številka se mi zdi tako neverjetna. Spomini in občutki ostajajo samo tisti prijetni, ker druge pozabiš. Tako kot pravi večina žensk za porod: bolečine pozabiš in ostajajo srečni trenutki z otrokom.
Takrat je bil to za vas poseben dogodek, saj ste se ob tem, da ste predstavljali našo državo, pripravljali še na materinsko vlogo. Nam zaupate, kako je bilo?
Zelo zelo naporno. To sta dve zelo veliki prelomnici v življenju, ki vsaka zase potrebujeta svoj prostor in svojo pozornost. Meni se je to zgodilo hkrati in ni bilo niti časa razmišljati, kaj zdaj. Skočiš v vodo in zaplavaš. Bilo je težko, priznam, in na koncu sem bila zelo izčrpana. Moj otroček je v trebuhu rasel in jaz sem iz dneva v dan morala spreminjati tehniko petja, ker je pritiskal na prepono. Da o tem, da je rad kolcal, sploh ne govorim, in prav tega sem se najbolj bala – da bo med nastopom začel kolcati. Pa je bil priden in mi prizanesel. (smeh) Si pa sploh ne morem predstavljati, kakšen stres je moral to biti za tako malo bitje. Saj se že, ko stopiš na oder, utrip poviša, poln si adrenalina, pravzaprav v neki stalni pripravljenosti in vse to otrok čuti. Ja, ni bilo preprosto.
Vaša glasbena kariera je poskočila predvsem s prvim nastopom na slovenskem izboru Ema s pesmijo Naj ljubezen združi vse ljudi. To je pesem, ki je nekako ponarodela, saj jo še zdaj prepevajo vse generacije. Kako je z današnjo glasbo? Se ji lahko napovedujejo takšni uspehi, kot so se ji pred 20 leti?
Nikoli nisem znala napovedovati, a sem vedno pozitivna in verjamem, da se v vsakem obdobju najdejo take pesmi in se vedno bodo. Je pa resnično prekrasen občutek, ki se ga sploh ne da opisati, ko slišiš, da tvojo pesem prepevajo in se je še danes učijo v šolah, vrtcih pri zborih.
Evrovizija je nekakšen vrhunec vašega ustvarjanja, ampak zavestno ste se odločili, da ste postavili v ospredje družino. Vam je bilo kdaj žal?
Seveda je bil Eurosong tisti, ki me je predstavil širši množici, a ne vem, ali bi lahko rekla, da je bil vrhunec. Zavestna odločitev, da glasbena kariera pri meni ne bo na prvem mestu, pa se je zgodila že veliko prej. Pravzaprav takrat, ko sem izdala prvi album. Začetki so zelo težki, preboj je trd in v nekem trenutku sem spoznala, da prav vsega ne bom počela samo zato, da mi bo uspelo na glasbeni sceni. Rekla sem si, počasi se daleč pride, in če mi je usojeno, se bo zgodilo. Tako razmišljam še danes in vedno znova se mi to kaže v življenju. Če si nečesa preveč želim in se preveč ženem v neko zadevo, potem nikoli ni pristno in nikoli ni tako, kot sem si želela. Ko pustim, da pride k meni in da se zadeve počasi razvijajo, potem se želje uresničijo. Včasih res razmišljam, kaj bi bilo, če bi se takrat odločila drugače, a nikoli mi ni bilo žal.
Vaš sin je zdaj že odrasel in pred nekaj leti ste se spet aktivno zavrteli v glasbi. Je lažje, če gre za hobi, s katerim se ukvarjaš iz ljubezni, kot če je kruh, ki te preživlja?
Absolutno, ker te v tem primeru ni strah za eksistenco, ampak uživaš v tem, tudi če nimaš dobička, in delaš to, v kar verjameš, in ne tistega, kar ti bo prineslo denar.
V glasbeni karieri ste zamenjali kar nekaj različnih stilov. Ste se iskali ali ste le preizkušali, kaj bi poslušalce najbolj pritegnilo?
Ne eno ne drugo. Pravzaprav lahko ta odgovor naveževa na prejšnjega. Ker se z glasbo nisem preživljala, mi ni bilo treba glasbenega izražanja nikoli prilagajati občinstvu, zato da bi potem od tega imela ekonomske koristi, temveč sem se v glasbi lahko izražala glede na svoja občutenja. V glasbo sem zlila vsa trenutna čustva, in ker vsak človek v življenju preživlja lepe in težke čase, sem jih jaz lahko izražala prav z glasbo, brez strahu pred tem, če to ne bo všeč poslušalcem. To sem si lahko privoščila in sem si upala. Seveda sem s preskoki izgubila del poslušalstva, a vedno sem bila ponosna na tisti na novo pridobljeni del poslušalcev, ki so me spoznali v novi zvrsti.
Nazadnje ste se predali elektro plesnim ritmom. Zakaj?
Ker mi je bila ta glasba vedno všeč in ker me napolni z energijo, dobesedno me pomladi in ker sem vedno hodila plesat na to glasbo. (smeh) Zato sem morala poskusiti tudi to.
Kako to, da ste se po vseh teh letih znova odločili sodelovati na Emi?
Ker je nastala skladba, ki je bila kot nalašč za to, in ker je pri skladbi sodeloval mlad, talentiran kantavtor in raper Jon Dobrun, ki je tudi sicer povezan z nami, saj je sošolec in najboljši prijatelj mojega sina. Ko sva z možem Jona prvič slišala, sva vedela, da mu želiva pomagati, in sva tudi mu pri njegovem prvem singlu Ljubice. Potem pa je prišla ideja, da bi še zame kaj napisal, in tako sta z možem ustvarila pesem Alive in every way. Krasno je sodelovati, ko se rojevajo nove ideje.
Kar nekaj znanih slovenskih pevk je svojo srečo na Eurosongu poskusilo večkrat. Je to znova odskočna deska, da prideš v ospredje?
Ne gre za prepoznavnost in ne gre za to, da bi prišel v ospredje, ampak je Ema lepa priložnost predstaviti novo skladbo najširšemu občinstvu. Skladba ima na takem nastopu resnično najboljšo medijsko podporo, in če je dobra, se bo tudi obdržala, ne glede na uvrstitev.
Verjetno se bo spet našel kdo, ki bo rekel, da je ta stvar tako zrežirana kot dobra gledališka predstava. Kaj je tisto, kar vam daje upanje, da bo zmaga odšla v roke res najbolj kakovostnemu izvajalcu in pesmi?
Težko vprašanje in ne vem, ali znam odgovoriti. Vseh deset nas je enako verjelo v svojo skladbo, zmaga pa lahko samo eden. Mislim, da pri tem, kdo je zmagovalec, ni pomembna kakovost. Kakovostnih je bilo vseh 10 skladb, saj jih je izbrala strokovna komisija. Zmagala naj bi tista, ki najbolj prepriča in največ obeta, ki bo postala hit širših množic. Ali bo res, pa se bo videlo čez čas.
Se vam zdi, da so poslušalci v vseh teh letih postali zahtevnejši?
Mislim, da se pri popularni glasbi ne meri raven zahtevnosti. Skladba je lahko zelo preprosta, a bo naredila veliko več kot neka zahtevna, če se bo dotaknila poslušalca, če bo ob njej nekaj čutil in si jo želel slišati večkrat. To je tisto, česar ne moremo predvideti v glasbi. To, da dobiš ob poslušanju kurjo polt, nima zveze z zahtevnostjo, ampak s čustvi, ki so skrita v glasbi, in zbuditi poslušalčeva čustva – to je najtežje.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj