Regina: "Glasba je neverjetna terapija"

Regina: "Glasba je neverjetna terapija" (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
27. 6. 2017

Pevka Regina je marsikomu ostala v spominu zaradi čudovite skladbe Naj ljubezen združi vse ljudi in kot predstavnica Slovenije na Evroviziji, kjer se je leta 1996 predstavila s skladbo Dan najlepših sanj.

Ob najinem srečanju sem bila presenečena nad njenim mladostnim videzom. Zaupala mi je, da je to najbrž zaradi njenega zadovoljstva, saj počne tisto, kar si je vedno želela.

Vaše pesmi se me vedno znova dotaknejo zaradi pomenljivih besedil. Kako pomembna so za vas besedila?

Zame sta glasba in besedilo enako pomembna, ker vedno poslušam tudi sporočilo pesmi. Ena mojih skladb, in sicer Liza ljubi jazz, pa je bila napisana z namenom, da besedilo kot tako ni del sporočila skladbe. Pri tej skladbi sta bolj kot besedilo pomembna poigravanje in improvizacija z vokalom, kar mi je všeč, saj se moram sicer vedno osredotočati na besedilo. Vedno me je strah, da ga bom pozabila, zato imam na vsakem nastopu besedilo, ne glede na to, ali sem pesem izvajala tisočkrat.

Ste kot deklica sanjarili o tem, da boste nekoč postali pevka?

Niti ne, ampak že v otroštvu sem si predstav­ljala, da bom nastopala na odru. Moje sanje so bile nastop na Evroviziji in od nekdaj sem oboževala reklame.

In obe želji sta se vam uresničili.

Tako je. Stala sem na Evrovizijskem odru in z možem imava produkcijsko hišo za oglase.

Kakšni so vaši spomini na evrovizijski nastop?

Veliko lepih spominov imam, vendar je bilo tudi nekaj grenkih. Nastop na Evroviziji je velika odgovornost. To ni zabava, kot si najbrž predstavljajo nekateri ljudje. Boli me, ko sem letos brala, kako so se ljudje pritoževali nad Omarjem, saj je nastop opravil z odliko.

Ste se zaradi izpostavljenosti kritikam nekoliko umaknili s slovenske glasbene scene, saj imam občutek, da zelo previdno izbirate svoje nastope?

Vedno sem bila zelo festivalsko usmerjena, saj je tam občinstvo, ki pride z namenom, da posluša in uživa v glasbi. Nikdar me niso privlačili nastopi po takrat še zakajenih diskotekah. Takšno življenje je naporno in imeti družino ob takšnem tempu je resnično težko. Tega si nisem znala in niti nisem hotela predstavljati.

Na žalost so razmere v Sloveniji takšne, da če želiš živeti od glasbe in tudi preživeti, moraš zagrabiti vsako ponujeno priložnost. Zato sem se že na začetku svojega glasbenega udejstvovanja odločila, da se bom z glasbo ukvarjala večinoma ljubiteljsko in se posvetila poslovni karieri, ki pa je povezana z zvokom. V produkcijski hiši, ki sva jo z možem ustvarila, skrbim za zvok oziroma je moja domena režija zvoka in zvokovna oprema oglasov ter korporacijskih filmov. Uspelo mi je, da lahko uživam ob glasbi in da z veseljem opravljam svoj poklic.

Vam je bilo lažje stopati po glasbeni poti, ker ste imeli ob sebi moža, ki se prav tako ukvarja z glasbo?

Vsekakor je lažje, čeprav ima vsaka stvar tudi drugo plat medalje. Vedno so potrebna odrekanja in sprejemanje kompromisov, če oba opravljata podoben posel. Potrebne je tudi veliko potrpežljivosti.

Česa ne bi žrtvovali za glasbeno kariero?

Zagotovo ne bi žrtvovala družine zato sem se tudi odpovedala določenim stvarem. Na začetku kariere sem imela možnost, da bi šla v Nemčijo, ampak je bila cena previsoka, saj je bilo določeno, kaj vse bi morala početi. O takšnih ponudbah moraš temeljito razmisliti in se vprašati, kaj boš imel od tega. Včasih se sicer sprašujem, kaj bi bilo, če bi se drugače odločila, ampak verjamem, da sem sprejela pravo odločitev, ker sem sedaj zadovoljna.

Pesem Naj ljubezen združi vse ljudi je postala zimzelena in najbrž nisem edina, ki je mislila, da je pesem priredba. V njej prepevate o ljubezni, zato me zanima, kaj vam pomeni ljubezen?

Ljubezen je gonilna sila in brez nje ne bi bilo ničesar. Ljubezen je nekaj najlepšega, a je lahko tudi zelo težka. Le ljubezen te lahko dvigne nad oblake, a pristanek na realna tla je vedno izredno trpeč in boleč. Brez ljubezni preprosto nimaš občutka, da si živ.

Ni naključje, da nenehno opevamo ljubezen, pa naj bo srečna ali tragična. Zaradi ljubezni se vse vrti. Ker pa ste omenili pesem Naj ljubezen združi vse ljudi, lahko potrdim, da niste edini, ki niste vedeli, da je moj mož Aleksander napisal to pesem. Nekega dne je namreč prišel moj sin iz osnovne šole in mi povedal, da so prepevali to pesem. Pripomnila sem, da je lepo, da so v šoli prepevali pesem njegovih staršev. Potem pa me je sin začudeno pogledal in me vprašal: A je oče to napisal? Ko sem mu pritrdila, je bil presenečen, ker je mislil, da je to ponarodela pesem, ki jo jaz samo izvajam.

V dolgoletni zakonski zvezi je najbrž lepilo odnosa nekaj povsem drugega kot na začetku razmerja. Kaj vaju z možem združuje po številnih letih zakona?

Še vedno je prisotna ljubezen. Zaljubljenost mine in ljubezen se spreminja ter razvija v tisto smer, ki jo nakažemo. Za ljubezen se je treba potruditi, ker sicer usahne. Treba jo je negovati, podobno kot rožice na vrtu. Takšne prispodobe slišimo tudi v poeziji, na primer v pesmi Ne ori, ne sejaj.

Ker omenjate pesem v prekmurskem narečju, me zanima, kako pogosto se vračate v domače Prekmurje?

Bolj redko, ampak se potrudim, da pridem, ker imam tam zelo dobro prijateljico iz otroštva. Z njo si res­nično vse zaupava in še vedno sva zaveznici. Ko mi je najtežje, se zatečem k njej, jo pokličem in druga drugo tolaživa.

Imate dovolj časa za druženje s prijatelji?

Seveda so obdobja, ko nimam dovolj časa za prijatelje, predvsem, ko me službene obveznosti preplavijo. In takšno obdobje je bilo takrat, ko je bil moj sin še otrok. Toda podobno, kot velja za ljubezen, tudi prijateljstva ne smeš zanemariti. Treba je ohranjati stike. Prekmurje obiščem tudi zato, da se srečam z bivšimi sošolci. Rada pa sklenem nova prijateljstva, zato imam tudi v Ljubljani veliko prijateljev, ki so zame pravzaprav kot druga družina. Tudi tukaj imam prijateljico, s katero si stojiva ob strani.

Omenili ste, da vam prijateljica daje uteho v težkih trenutkih. Potrebujete v najtežjih trenutkih pogovor ali tišino?

Potrebujem oporo, da lahko izlijem svojo dušo skozi pogovor. Prijatelji so nenadomestljivi, ker mi v tak­šnih trenutkih stojijo ob strani.

Regina

Je tudi glasba za vas terapija?

Da. Glasba je neverjetna terapija. Lahko te dvigne ali pa potre. Velikokrat jočem ob glasbi, ker se takrat prebudijo čustva. Kadar sem potrta, poslušam plesno glasbo, ki mi je pomagala, da sem prebolela težke izkušnje. Bila sem že na robu depresije. Toda ko poslušam glasbo, se znajdem v drugem svetu, predvsem če se tako sprostim, da začnem plesati.

Ste tudi med snemanjem pesmi kdaj v tako močnem čustvenem stanju, da jočete?

Ne. To je delo in takrat moram biti pozorna na veliko stvari. Potrebujem dalj časa, da mi pesem zleze pod kožo tako močno, da se lahko pri interpretaciji povsem prepustim.

Katere pesmi so vam hitro zlezle pod kožo?

Z vsako novo pesmijo se zgodi nekaj posebnega. Pesmi so kot otroci. Ko se rodi, jo premlevaš in prepevaš vse noči. Ves čas jo nosiš v sebi, da jo lahko izvajaš na pravi način. Dolgo se nisem lotila svoje najljubše prekmurske pesmi Ne ori, ne sejaj, ker sem morala dozoreti zanjo. Ko je nastopil pravi trenutek, pa sem jo posnela. Vse pesmi namreč potrebujejo čas, da lahko zaživijo.

Vaše pesmi so zaživele tudi v čudoviti vizualni podobi, saj so vaši videospoti vrhunski. Ker včasih glasbo 'poslušamo z očmi', je pomemben tudi videz glasbenih izvajalcev in priznati moram, da ste videti odlično, celo boljše kot na začetku kariere. Kako skrbite za svoj videz?

Telovadim in ob tem trpim. (smeh) Toda ko zaslišim glasbo, ne morem biti pri miru, ampak takoj začnem plesati. Plešem tudi v visokih petah, čeprav je to naporno. Glasba me drži pokonci. Na splošno pa nimam veliko časa za razmišljanje o svojem videzu, saj sem zaposlena na različnih področjih in mislim, da je to tisto, kar prispeva k mojemu videzu. Delam namreč tisto, kar sem si vedno želela. Moje delo me zelo veseli, tudi če se kdaj pojavijo stresni trenutki.

Kako pa se spopadate s stresom?

Preprosto se čim prej spoprimem s stresno situacijo. Včasih je lažje, drugič pa težje. Nimam posebnega recepta za premagovanje stresa. Nekaj časa sem trenirala karate in opazila sem, da je to pozitivno vplivalo name, ker mi je telesna kondicija dala moč za premagovanje težkih trenutkov. Pri karateju lahko notranjo silo spraviš iz telesa z udarcem ali s krikom, kar je sproščujoče. Vsak trening je vključeval tudi meditacijo, ki mi je omogočala poglabljanje vase.

Ste nežna ali močna oseba?

Potrebujem podporo. Ob sebi potrebujem nekoga, ki stoji z nogami trdno na tleh. Brez tega bi se najbrž izgubila, ker potrebujem človeka, ki me motivira. Imam veliko idej, vendar potrebujem nekoga, ki me spodbuja pri njihovem uresničevanju.

Je vaš mož človek, ki stoji z nogami trdno na tleh?

O, da.

Kakšen pa je vaš sin? Se ukvarja z glasbo?

Ne, ampak je šel bolj po očetovih stopinjah. Zelo sem ponosna nanj, ker je študent prvega letnika AGRFT in bomo imeli doma direktorja fotografije, morda pa bo vzporedno vpisal še študij režije. Nadarjen je in lepo je videti, kako se bo razvijal naprej. Pri mojem zadnjem videospotu je stal za kamero in upam, da bo kmalu prevzel režisersko vlogo ter pripravil scenarij za kakšno mojo skladbo.

Ste ga zelo spodbujali pri razvijanju ustvarjalne žilice?

Načrtno ne, ker menim, da ne smeš otroka siliti v karkoli, ker se mu to lahko hitro priskuti, zato je bolje, če sam odkrije, kaj ga zanima, starš mu pa pri tem pomaga. Ko se je moj sin moral odločiti za vpis na fakulteto, je na informativnem dnevu na eni od fakultet gledal predstavitveni film in takrat je odkril, kaj želi študirati. Ni ga zanimala vsebina, ampak je med gledanjem filmčka razmišljal, kako bi ga on posnel. Takrat je začutil, da si želi na akademijo za film in nič drugega.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

To je zame težko vprašanje, ker se ne znam pohvaliti. Poznam veliko ljudi, ki to zelo dobro obvladajo in se hvalijo, tudi če je realnost drugačna in v takšnih trenutkih se počutim majhna, ker jaz tega ne znam. Znanka me je nekoč opozorila na to, da ne znam prepoznati svojih dosežkov. Ne vem, zakaj sem takšna.

Nekateri ljudje znajo iz muhe narediti slona, jaz pa ravno nasprotno – ­slona bi mi uspelo stlačiti v jogurtov kozarček in se prepričati, da je pač majhen. No, razen pri eni stvari, in to je kuhanje, kjer mi res uspeva iz nič narediti prave pojedine. V študentskih letih, ko s sostanovalkami nismo imele veliko hrane, ker nismo imele dovolj denarja, so bile punce navdušene, da sem iz skorajda praznega hladilnika pripravila večerjo s petimi hodi. (smeh)

Kdo vas je naučil kuhati?

Mama me je naučila osnovnih stvari, kreativnost pa sem imela v sebi. Šele med študijem sem na majhnem štedilniku lahko ustvarjala. Pri mami tega namreč nisem smela, ker je imela rada svoj red.

Kaj najraje kuhate?

Nimam najljubše jedi. Pomembno mi je, da z jedmi presenetim. Pa ne samo z jedmi, ampak tudi s pogrinjki in z vsem, kar sodi h kulinaričnemu doživetju. Jemo namreč tudi z očmi.

Verjamete, da gre ljubezen skozi želodec?

Vsekakor, ker sem na takšen način dobila svojega moža. (smeh)

Kaj vas v življenju najbolj osrečuje?

Majhne stvari, ki so vsepovsod, a je treba biti pozoren, da jih vidiš. Osrečujejo me majhne pozornosti, ki jih dobim od svojih dragih – duhovito sporočilo od moža ali kadar se mi sin zahvali, ker sem mu prinesla ključe, ki jih je pozabil, ali ko me prijateljica povabi na kakšno dobroto. Osrečuje me občutek, ko vem, da je nekdo ponosen name in da mu lahko pomagam, če me potrebuje.

Vam uspeva, da življenja ne jemljete preveč resno?

Trudim se. Tudi takrat, ko nastopijo težki trenutki, poskušam najti nekaj pozitivnega in hvaležna sem vsem, ki mi stojijo ob strani. Brez družine in prijateljev ne bi bilo ničesar. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri