Danes je že uspeh živeti v dolgoletni zvezi, saj so partnerski odnosi postavljeni pred številne preizkušnje. Pevka Regina Kogoj je poročena že dobrih 20 let in ugotovila je, kako krmariti v še tako razburkanem zakonskem morju.
Story: Mati, pevka, podjetnica. Kaj vas pri vašem delu najbolj osrečuje?
To, da delam dobro in da lahko sama osrečim ljudi. Lepo je, če ljudje odidejo od mene zadovoljni, in najbolj sem poplačana s tem, ko se spet vrnejo. Družina pa je moje središče dogajanja in bivanja tukaj na zemlji. Okrog družine se vse vrti; je sonce v mojem osončju. Sonce je taka lepa primerjava, ker je vir življenja, in to je tudi družina.
Story: Včasih so naši dedki in babice imeli veliko bratov in sester. Pet, šest in še več ... Trend tako velikih družin že zdavnaj upada, čeprav se Slovenci v povprečju odločajo za dva otroka. Kako to, da je pri vas ostalo le pri enem?
Ja, res je, včasih so bile velike družine. Družba je zelo cenila plodnost. Plodnost in rojevanje sta bila poslanstvo ženske. Z emancipacijo žensk se je marsikaj spremenilo in vsaka sprememba ima svoje pozitivne ter negativne lastnosti, ki jih je treba vzeti v zakup. Zakaj je ostalo le pri enem, ne vem. Očitno mi je bilo tako namenjeno. Vedno sem živela po motu: "Če bo, bo, če ne, pa očitno mora tako biti."
Story: Poročeni ste že dobrih 20 let. Kako vam uspeva biti v srečnem zakonu po vseh teh letih? Obstaja kakšen dober recept?
Če bi vedela recept za dober zakon, bi gotovo napisala knjigo in jo delila z vsemi. Preprosto povedano: recepta prav gotovo ni. Zakon je zelo kompleksna in nepredvidljiva zadeva ter vedno igrajo ključno vlogo tudi naključje in kup dejavnikov, na katere ne moreš vplivati. To je tako, kot bi iskali recept za glasbeni hit. Če bi obstajal, bi se predvajali samo še hiti. Pa vsi vemo, da ni tako. Živimo v instant družbi, kjer se vse mora zgoditi čim hitreje. Komu pa se ljubi juho kuhati na majhnem ognju več kot eno uro? Zdaj jo kuhamo tako, da jo stresemo iz vrečke, jo polijemo s kropom in že uživamo ...
Uživamo navidezno juho z izbruhom kemičnega okusa, ki nas prav tako instantno zadovolji. Tako je zdaj tudi v medsebojnih odnosih. Hitro jih živimo in hitro jih okušamo. Čim več prijateljev je treba dobiti v čim krajšem času, tako nas učijo Facebook in druga socialna omrežja. Instant prijateljstva: tisoče prijateljev, ko pa potrebuješ roko, ostaneš sam. Tudi v partnerstvu se kaže ta instant učinek, in to je po mojem vzrok, da se te vezi danes hitro ohlajajo. Po drugi strani pa, kako sploh vemo, kako so se zakonci včasih pogovarjali? Morda ravno tako kot danes, le da se o tem ni govorilo, ker se to ni spodobilo, ker je bil to tabu.
Story: Kaj je po vašem mnenju razlog, da ljudje postajajo ljubosumni in obsedeni s svojimi partnerji?
Ne vem, kako je pri drugih, sama se z ljubosumjem spopadem takoj in takoj dam na plan to, kar me muči. Zdi se mi, da to čustvo tako postane takoj manjše. Vsekakor se pa vedno vprašam, od kod in zakaj tak občutek. Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor, in to takšen, kjer slišiš oziroma prisluhneš drugemu. To je ključno pri premagovanju vsega, tudi ljubosumja. Če nekoga zares ljubiš, mu moraš pustiti svobodo, ker bosta le tako oba v zvezi lahko uživala. In nikoli ne sme postati ljubezen nekaj samoumevnega. Za ljubezen se je treba potruditi, se boriti zanjo in si jo prislužiti. Z ljubosumjem in omejevanjem dosežemo ravno obratno. To uskladiti in to premagati je zelo, zelo težko.
Story: Kaj pa menite o nasilju, ki ga nekateri preživljajo in doživljajo doma?
Nasilje nas še vedno vse preveč obkroža in žal sem bila priča kar nekaj takim situacijam. Že od majhnega, že v razredu, med sošolci, tudi od učiteljev. Fizičnega je res bilo manj, a sta verbalno in psihično nasilje lahko veliko težja in hujša. Zanimivo je, da se o tem bore malo govori. Ne bom pozabila, kako so se sošolci znašali nad sošolcem in se norčevali iz njega. Bil je s kmetov in je pred šolo moral še marsikaj postoriti v hlevu ter je zato smrdel po kravjeku. Ja, res ni bilo prijetno sedeti ob njem, ampak jaz sem, ker je bil prijeten kot oseba. Pretep ni nič v primerjavi s takim nasiljem. Buške uplahnejo in rane se zacelijo, ko pa besede porežejo dušo, se to zelo težko pokrpa.
Story: Regina, imate že odraslega sina. Vas prizadenejo zgodbe beguncev, ki bežijo s tako malimi otroki?
Devetnajst let ... Ne vem, ali je to odraslo. (smeh) Ja no, ko sem jih jaz imela toliko, sem bila prepričana, da nekako sem, a ko gledam svojega sina, se mi zdi, da ne. Pa ne zato, ker ne bi bil dovolj zrel, temveč zato, ker ga bom vedno gledala kot otroka, verjetno tudi takrat, ko jih bo imel trideset. Te zgodbe, ki jih gledamo, so pretresljive in grozne. Česa takega si ne zasluži nihče, kaj šele otroci.
Story: Mediji so v zadnjem času polni tudi grozljivih prizorov malčkov, ki so na poti v boljše življenje tragično preminuli. Se kdaj vprašate, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo nam?
Vedno se postavim v vlogo drugega, zato mi je velikokrat hudo. Prevečkrat. Žal pa opažam, da je večina ljudi - in pri tem ne mislim samo na Slovence, ampak na ljudi na splošno, nesposobna tega podoživljanja, zato je krutosti še vedno preveč med nami.
Story: Naši stari starši se še predobro spominjajo grozot prve in druge svetovne vojne. Smo v krutem materialističnem svetu popolnoma pozabili na nekatere druge človeške vrednote?
Zanimivo, da sta bili ti dve vojni časovno zelo blizu druga drugi, kot da se pri prvi ničesar ne bi naučili. Kot da prva ni bila v poduk, da tega ne bomo več počeli. In se je zgodila še druga ... Kako hitro se pozablja. Še vedno pa se dogajajo in ne morem razumeti, zakaj se med sabo pobijamo. Tako malo časa smo na zemlji in še tega je treba zapraviti zato, da drug drugemu grenimo življenje. Moč in nadvlada, samo to šteje. Žalostno.
Story: Nekako smo dokazali, da smo pripravljeni tudi pomagati, dokler pomoč potrebuje nekdo daleč od nas. Mislim na poplave, ki so prizadele Bosno, Srbijo in Hrvaško. Zakaj pa smo do beguncev, ki bi lahko prišli do nas, tako nestrpni? Se počutimo ogrožene?
Spet bom uporabila tisto oguljeno frazo: majhni smo. Če bi zdaj živeli še v Jugoslaviji, ki je bila ogromna v primerjavi z našo Slovenijo, gotovo ne bi bili tako nestrpni, ker se ne bi počutili tako ogrožene. Nestrpnost izvira spet samo iz strahu, in če si majhen, si bolj ranljiv, torej te je bolj strah kot tiste, ki so veliki. Da, strah nas je, ker je beguncev veliko, in strah nas je, da če bomo ponudili prst, nam bodo vzeli roko. In tudi mene je strah, ker ne vem, kakšni ljudje so to, kakšen odnos imajo do nas, kakšnega do drugih ver. Ne vem, ali so strpni, bi nam oni pomagali, če bi bili v takšni situaciji, kot so sami?
Strah me je, ker imajo popolnoma drugačen odnos do žensk, tako da ne vem, kako bodo sprejemali mene. A kljub vsemu ne pozabim, da so to ljudje, ki so veliko pretrpeli, in da jim je treba pomagati. Nikakor si ne smemo zatiskati oči, saj se lahko sleherni od nas znajde v taki situaciji, ko je življenje nekje tako nevzdržno, da je treba bežati. Pomoč bi morali ponuditi že veliko prej, že takrat, ko so bežali posamezniki, in to tam, kjer je problem nastal v osnovi. Pomoč je bila potrebna v državah, od koder bežijo, da se to sploh ne bi zgodilo. Ti ljudje so si ustvarili svoje domove, ki jih zdaj morajo zapuščati.
Story: Tudi na naših tleh živijo različne narodne skupnosti. Sploh iz nekdanjih držav skupne Jugoslavije. Smo njih lažje sprejeli zato, ker so številne družine povezane med seboj?
Zato, ker so bili to naši bratje in sestre, ker smo živeli v isti domovini in smo bili tako naučeni ter še vedno nekako tako čutimo. Ko smo pred leti dopustovali v Salzburgu, je bil vratar v hotelu Srb, in ko je videl našo registracijo, je takoj prišel k nam, nas pozdravil: "O, pa vi ste naši!" In bili smo deležni posebnega parkirišča ob hotelu. Čeprav zdaj živimo vsak zase in smo vsi prestali vojno, je še vedno čutiti to pripadnost. Ne vem pa, kako je to zdaj med mladimi!
Napisala MIMA
Fotografije Primož Predalič
