Simpatični slovenski nogometni reprezentant Rene Krhin je pred kratkim upihnil 27. svečko na torti, rojstni dan pa je praznoval v krogu najbližjih na že tradicionalnem pikniku, ki ga ob tej priložnosti priredi v domačem Jakobskem Dolu.
Tudi tokrat je skupaj z njim praznovala pestra družba prijateljev iz vse Evrope, saj si je fant v nekajletni nogometni karieri pridobil prijatelje po vsej stari celini.
Kakšen mejnik v življenju vam predstavlja 27. rojstni dan? Se ob tem ozirate tudi v preteklost ali zrete naprej?
No, počasi se že bliža tista magična meja tridesetih. Sam se s tem še ne obremenjujem, saj poskušam užiti vsak dan posebej in se ne obremenjevati ne s preteklostjo ne prihodnostjo. S prijatelji smo seveda rojstni dan primerno praznovali, vendar pa temu nisem posvečal večje pozornosti.
Nam zaupate, kako ste ga letos praznovali?
Že drugo leto zapored sem lahko praznoval z domačimi in prijatelji. Že tradicionalno namreč organiziram piknik, kamor povabim vse prijatelje, tudi tiste iz tujine. Prišli so tako prijatelji iz Zagreba, Italije in Španije kot tudi moji nogometni soigralci. Bili smo res mednarodna družba.
Kakšen pa je pomen rojstnega dneva po vašem mnenju? Ste že kot otrok oboževali praznovanja?
Že od malih nog se veselim praznovanja rojstnega dneva, ne le zaradi daril, temveč predvsem zaradi druženja in prijateljev. Zdaj mi je bolj pomembno to, da nekaj časa preživimo skupaj. Predvsem to, da si lahko privoščim nekaj umirjenih trenutkov z družino. To je najpomembneje.
Česa se najbolj spominjate? Kaj ste si najbolj zaponili?
Moji starši so vsako leto organizirali zabave, na katere smo povabili vse prijatelje in moje klubske soigralce. Tako smo tudi ob praznovanju brcali žogo, zato imam na vse svoje rojstne dneve nadvse lepe spomine.
Že vrsto let igrate v tujini. Ali zato kaj pogrešate svoje bližnje, ki so ostali v domačem Jakobskem Dolu?
Prihajam iz vasi, zato pogrešam domače in prijatelje, s katerimi se poznamo že od malega. V vasi se pogosto zberemo v baru. Rad imam sicer tudi vaški mir, tega namreč pogosto pogrešam v Španiji.
Vaša ljubezen do nogometa se je rodila že v mladih letih. Kako je uspelo fantu iz male štajerske vasi?
Že od malega so fantje iz mesta na nas gledali drugače, saj smo bili iz vasi. Prav zato je bila v meni želja po uspehu še toliko večja. V vasi se vsi poznamo, odraščali smo skupaj. Prav zato se mi je zdelo, da sem imel med odhodom v Italijo podporo prav vseh. Zato svoje uspehe še danes rad delim z njimi.
Kaj pa najbolj pogrešate v tujini?
Domačo kuho, saj me babici razvajata s kulinaričnimi dobrotami. Pogrešam vsakdanje življenje s prijatelji, saj tega v Španiji nimam.
Katere kuharske dobrote babic pa so vam še posebej pri srcu?
Z vsem, od sladic do ... (smeh)
Kako pa se to sklada z dieto, ki je del nogometaševega življenja?
Res je, vendar se domov običajno vrnem prav za praznike, med poletnimi počitnicami ali decembrskim praznovanjem, ko je naš jedilnik nekoliko bolj ohlapen. Takrat tako lahko uživam v njunih dobrotah in se malo pregrešim.
Si v Španiji kuhate sami? Kdo vas razvaja na Iberskem polotoku?
Po navadi jemo v zbornem centru, za večerjo pa poskrbim sam. Če je na obisku mama, se ona postavi za štedilnik.
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču