Režiser, ki se ne da. Po treh odmevnih celovečercih prihaja kratek film o problematičnih mladostnikih, ki zapustijo mladinske domove.
Zaključujete kratki film Niko, o katerem se že kar šušlja – je to tudi obrat v drugo smer v vaši karieri?
Ne, ta film je čisto naključje. Producenta Aleksandra Balmazović in Zoran Dževerdanović sta mi poslala scenarij za kratek film, bil mi je ekstremno zanimiv, po svoje pa tudi angažiran. Kratki film je pa tudi super, ker ne vem, ali ima danes mladina kaj več koncentracije kot 15 minut.
Ali so tudi vam osebno ljubše krajše forme umetniškega izražanja?
Prisegam na daljšo formo. Tudi kratkega filma sem se lotil, kot da snemam celovečerec. Vedno si denimo vzamem čas za roman, ker menim, da je branje nekaj najbolj koristnega, z njim pa razviješ še bogato domišljijo.
Projekta ste se lotili s 'pravimi problematičnimi otroki' – zakaj?
Ker dvomim, da bi lahko običajni 15-, 16-letniki odigrali tako kompleksne like prestopnikov, ki imajo za sabo močno zgodbo, kaj šele, da bi igri verjeli.
Kako so pa sprejeli resnega režiserja?
Fino, luštno je bilo. (smeh) Če bi do njih pristopil kot učitelj, ker ti otroci večinoma ne marajo šole, bi bil to čisto zgrešen pristop. Jaz moram iz človeka potegniti najboljše.
Zaljubljeni ste v film. Kdaj vas je treščilo?
Ko sta se starša ločila, smo se za vikend dobivali z očetom in nas je vozil v kino, tako da sem si do 17. leta ogledal ogromno filmov. Filmski režiser pa združuje vse poklice, ki so pritegnili mojo pozornost – arhitekturo, slikanje, glasbe ...
Kakšne spomine pa imate na obdobje, ko ste bili stari kot glavni junak Niko, torej okrog 16, 17 let.
Lepe. Moram reči, da je bilo veliko bolj zabavno, kot je danes. Nismo bili obremenjeni z denarjem – takrat je bila seveda pijača poceni. (smeh) To je bila sijajna generacija prvih pank rokerjev, ki so bili strašno kreativni in zabavni ljudje. Ko sem bil star, mislim, da 13 let, smo celo posneli pankerski film, ki se je na žalost izgubil. Pri 14, 15 letih smo pisali že resne tekste za komade. Kupoval sem angleške časopise, veliko sem bral. Skratka, bili smo bolj kreativni in po svoje bolje izobraženi, kot pa se mi zdi današnja mladina.
Kdaj pa je sploh nastal vaš prvi scenarij za film?
V vojski, ko sem bil v Makedoniji na meji z Grčijo. Tam sem se sam naučil pisati tudi scenarije, ker nisem imel kaj drugega početi. (smeh) Vem, da je bila neka drama, a se ne spomnim več točno, za kaj je šlo. Sem pa šel s tem scenarijem potem na sprejemne izpite na AGRFT, sprejeli so me potem šele v drugem poskusu. A sem potem slišal, da so ravno ta scenarij drugim kazali kot primer, kako ga napisati. (smeh)
Kaj so vas naučili vaši filmi?
Z vsakim filmom zrasteš. Mogoče sem zdaj postal bolj strpen.
Preselili ste se v Makedonijo – katere tri stvari so se vam tam priljubile?
Sonce. Vse je zelo poceni. Pa ljudje so veliko bolj gostoljubni – v Sloveniji se ti pogosto zgodi, da nekoga poznaš že zelo dolgo, pa še nikoli nisi bil pri njem doma.
Kaj pričakujete od filma Niko?
Grobo verzijo filma smo poslali na največjo festivalsko tržnico kratkih filmov v Evropi, v francoski Clermont-Ferrand. Pričakujem in upam, da bo potoval po svetu. Nikoli ne veš, kam te film pripelje.
Besedilo: Ksenija Sedej
Fotografija: Goran Antley
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del