Mnogokrat nagrajeni režiser je z novim mladinskim filmom Pojdi z mano, posnetim po istoimenskem romanu Dušana Čatra, požel uspeh na številnih mednarodnih festivalih, predvajan pa bo tudi na nemški televiziji.
Se vam zdi, da primanjkuje slovenskih mladinskih filmov?
Ja, bila so leta, ko je tega prav gotovo primanjkovalo, zadnja leta pa se daje pozornost tudi mladinskim filmom. Letno izide vsaj en film, namenjen mladim. Produkcija mladinskih filmov ne bi bila težava, če bi bila slovenska kinematografija finančno bolje podprta, kot je v drugih evropskih državah, kjer imajo na voljo dovolj sredstev, da se lahko v vsakem žanru naredita vsaj en ali dva filma na leto. Povezano je tudi s scenariji – na filmskem centru se odločajo na podlagi kakovosti scenarija, in če ni dobrega scenarija za mladinski film, nastane vprašanje, ali naj nekaj snemamo na silo ali raje počakamo še kakšno leto.
Ena izmed osrednjih misli filma je vprašanje, kaj se zgodi, ko se mladi znajdejo v naravi brez tehnologije. Mislite, da se je danes povprečen otrok sposoben znajti v gozdu brez interneta in telefona?
To je velik šok in film govori tudi o tem, kako se mladi, ki so vajeni nenehno biti na telefonih in Facebooku, znajdejo, ko tehnologije ni več. Ko si po šoku opomorejo, vidijo, da se morajo med seboj povezati in si pomagati, čeprav si gredo na začetku nekateri rahlo na živce. S skupnim trudom nato nekako le najdejo način, kako se rešiti iz zagate.
Bi rekli, da je predvsem tehnologija kriva, da mladi danes nimajo več stika z naravo?
Tehnologija je zagotovo velik dejavnik, zlasti če se spomnim, kako je bilo v mojem otroštvu. Se mi pa zdi, da ni povsem povezano s telefoni, saj to traja že 10 ali 20 let. Ko smo bili mi v osnovni šoli, smo se nenehno preganjali po dvorišču in igrali košarko, nogomet ... danes je tega vse manj. Težava je tudi pretirana starševska skrb, nekateri otroka težko pustijo samega pet minut. Tako da ena stvar sovpada z drugo. Zdelo bi se mi fino, če bi vsaj za nekaj ur ljudje doma pustili telefon in šli v naravo, saj jo v Sloveniji najdemo na vsakem koraku, da se zbudi tisti trenutek, ko si lahko tudi sam v naravi s prijatelji.
Ampak dandanes starši otrok brez telefona skorajda ne spustijo iz hiše ...
Ja, to je pa druga težava, res je. Lahko bi potem vsaj vsi pustili telefon doma, ko gredo starši ven z otroki. Obojim bi zelo koristilo, če bi bili tiste tri ure brez zaslonov, zdravilno in osvežujoče za vse. Zdi se mi precej hecno, da živimo v časih, ko se zdi že skoraj nemogoče, da bi za tisti dve uri na dan starši čas preživeli z otroki, ne da bi pogledali na telefon, čeprav bi to morala biti najbolj normalna stvar.
Bi se vi znašli brez telefona v naravi?
Upam, da ja. Moram sicer reči, da je tudi starejše ta film pritegnil ravno zato, ker se strah v gozdu pojavi, tudi če si starejši ...
Ko smo bili na ogledih, smo videli, da lahko gozd, ki podnevi deluje povsem varen, ponoči doživljaš čisto drugače. Vse stvari zaznavaš intenzivneje in noč ima le svojo moč.
Patricija Fašalek
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del