Režiser Matjaž Pograjc: »Življenje je najboljše maščevanje.«

Dobila sva se na pivu v enem izmed lokalov v Šiški. Še preden mu postavim prvo vprašanje, jih on meni pet. Takšna je pač njegova odprta in radovedna narava. Je človek številnih zanimanj. Do 18. leta je pri Olimpiji igral nogomet, v katerem je bil tako dober, da se mu je obetala celo profesionalna kariera. A se je zaljubil, začel pisati pesmi, pustil nogomet, računalništvo pa zamenjal za režijo. Danes je 'hišni' režiser v Slovenskem mladinskem gledališču. Njegov svet se odvija hitro, misli mu švigajo z izjemno hitrostjo in zato so, česar se zaveda tudi sam, njegove predstave zelo hitre in hkrati od igralca zahtevajo kar nekaj gibalnih spretnosti. »Sem fizični tip. Moja kariera se je začela z valjanjem po betonskem podu,« mi razlaga. »In še zdaj pri človeku najprej opazim, kako hodi. Šele potem ga poslušam. Takoj vidim, ali je človek v življenju že prijel kakšno drvo. Ali je zabil kakšen žebelj. Ali zna zamenjati žarnico. Ali je to človek roke ali le človek glave. Všeč so mi taki, ki so oboje.«

Pograjčev stil – pomembna je izkušnja

Matjaž Pograjc je prepričan, da se je treba vrniti k sebi. Ni nujno kričati in se slačiti na odru, ampak je možno tudi pametno molčati. Predstav se vedno loti s predano zavzetostjo. »Ko smo delali predstavo Pavla nad prepadom (predstava o alpinistki Pavli Jesih, op. a.), smo šli v tečaj plezanja. Ko smo delali Rokovo modrino (predstava o smučarski legendi Roku Petroviču, op. a.), smo šli smučat, se potapljat, na jogo. Na koncu smo šli turno smučat. Mislim, da je bila pomembna izkušnja, da smo šli nekam, kjer so bili gora, zrak in nebo. Ko smo delali predstavo o kuhariji, so šli igralci na tečaj kuhanja. Mislim, da moramo izkusiti vse stvari, ki jih počnemo v teatru. Ne moreš igrati rudarja, če nisi doživel rudnika. Če nisi bil tam – in ne govorim o nekaj urah, ampak nekaj dneh –, če nisi začutil prahu in rudarskega življenja.« Zadnja predstava Človeški faktor se v tem razlikuje. Odprla je nove teme, ki ga zanimajo zdaj, ko je starejši, na primer smrt in strah. Človeški faktor je odšel pobrskat po stvareh, ki so trenutno v gledališču malce zanemarjene. Obiskovalca pripelje na prizorišče letalske nesreče, kjer se sooči z vprašanjem, katere bi bile njegove zadnje besede. In katere bi bile njegove, me zanima. V pogovoru mi jih ne zaupa, pove pa, da vedno pravi, da po njem ne bo knjige ali spomenika. Bolje je biti dober kot slaven. Nikoli v življenju si ni želel, da bi bil prevzeten.

»Srečen sem s tem, kar sem naredil, kar bom naredil in ne potrebujem potrditve, ali je to dobro ali slabo. Sam pri sebi vem, kaj je bilo dobro ali slabo. Drugih predstav ne hodim gledat, kaj šele svojih. Želim iti svojo pot. Zato se ne ukvarjam s kritikami naših predstav, ki so večinoma slabe, čeprav so gledalci večinoma z njimi zelo zadovoljni.«

Betontanc miruje, na vidiku otroška predstava

Betontanc je trenutno v mirovanju, predvsem zaradi številnih obveznosti članov, ki so večinoma zaposleni po različnih gledališčih in je zato težko uskladiti različne obveznosti. »Betontanc je specifičen projekt, za katerega je treba najti čas in prostor. Novodobni kapitalistični svet pa narekuje, da moraš v dveh mesecih narediti predstavo. Včasih si lahko raziskoval, danes tega ni več. Predstava mora nastati hitro. Nimaš prostora za žvečilni gumi, se pravi, da nekaj preizkusiš, se zmotiš in se vrneš nazaj,« pove Pograjc. Tudi denarja za predstave je veliko manj kot včasih. Bo pa morda že kmalu nova predstava Betontanca v koprodukciji z gledališčem na Reki. Prav tam trenutno pripravlja otroško predstavo V 80 dneh okoli sveta na podlagi romana Julesa Verna, ki bo nekakšna kombinacija lutk, filma, dramskega gledališča, cirkusa ... Kot pravi sam, gre za nekakšno Pograjčevo burlesko. Delati na Hrvaškem je zanimivo, saj imajo zelo klasičen stil gledališča. »Zabavno je, ker imam mlade ljudi tudi z akademije Rada Šerbedžije v kombinaciji s starejšimi igralci. Ti so navdušeni, da je vse bolj poskočno in z več akcije, kot so vajeni.

»Gledališče ima mene raje kot jaz njega«

Z gledališčem ni obremenjen. Ima še veliko drugih interesov. Zanimal se je za scenaristiko in se na akademiji v Grožnjanu učil pisati tekste, ki so samoizpovedni in jih je možno izgovoriti. Lahko pišeš pesmi za svojo drago, lahko pišeš iz sebe, a hkrati lahko pišeš tudi tako, da drugi ljudje to razumejo in se s tem poistovetijo. Selekcija je kruta – nekdo je nadarjen, drugi ni. »V gledališču pač ni demokracije, tam se moraš odločiti. Jaz se moram odločiti,« pravi Pograjc in razmišljujoče doda, da se verjetno zdaj obrača k malce drugačni liniji. »Morda imam športnih predstav zdaj že malo dovolj. Iščem novo smer, sicer bom sam sebi postal dolgočasen.« Čeprav ga vleče še ena športna predstava o potapljanju in vodi, ki bi jo postavil na morje. A zdaj ga bolj zanima beseda. Morda je čas celo za Shakespearja. »Ne vidim se kot umetnik, ampak pravim, da sem fizični delavec. Hodim v službo. Moja pamet pa je vseeno tako umetniška, da 24 ur nosim stvari s sabo. Lahko bi bil dober kuhar, vrtnar ali živel kak drug moj talent ...« Idej ima skoraj preveč in pravi, da ga je treba ustaviti. Je hiter in hiperaktiven, njegove predstave so pred časom. Prepričan je, da se ljudje z njim težko pogovarjajo, saj razmišlja precej asociativno. Lažje se pogovarja z žensko družbo kot z moško, s katero bi ob trepljanju po trebuhih gledal tekmo.

»Resno verjamem, da ženske vodite svet in da samo ženska lahko spremeni svet. Ženska ima zelo usmerjen pogled v življenju, kar je prav. Moški bi kar malo posedeli doma na kavču, s copatki na nogah in gledali televizijo. Dobro pa je, da je nekdo za teboj, ki ti pove, kaj je storiti. Ali pa pač jaz srečujem tako močne ženske.«

Šport je njegova strast

Nogomet je še vedno stvar, ki jo dobro obvlada. Čeprav ga igra redko, še vedno čuti tisti posebni občutek, pa vonj trave, ki je zdaj sicer umetna. A občutek je isti, ne pozabiš ga. V zadnjem času ga zelo navdušuje tek, predvsem na dolge proge. Po nekaj kilometrih in še nekaj več zraven doseže, da o ničemer več ne premišljuje, in ta občutek mu ugaja. Začuti nirvano. Težava pa je, ker želi telo vse več. Vedno teče zase, tekov se ne udeležuje. Če se bo kdaj udeležil kakšne tekme, se bo nečesa obskurnega, na primer na Antarktiki. »Najlepše tekme, ki sem jih naredil, sem naredil sam. Biti sam je danes zelo redko. Povsod je prevelika gneča. Nisem velik ljubitelj ljudi. Zelo redko grem v središče mesta. Raje ima manjše lokale.« Gre tja, kjer lahko najde mir. Je tudi velik ljubitelj narave, gozda.

Najpomembnejše je življenje

Življenje je najboljše maščevanje, pravi. Na koncu, ko prešteješ prijatelje, jih imaš za prste ene roke. »Kako živeti, kako biti srečen in zraven ne pohoditi preveč ljudi, ne pobiti preveč živali, biti prijazen do narave ... te neke romantične stvari me obletavajo. Kako biti sam svoj.« Zase pravi, da je bolj 'človek drvo', kar je povezano tudi z družinsko brunarico, kjer je treba kaj prijeti in kaj odžagati, kjer je borba z naravo. Tam se vedno veliko nauči. To je nujno za samobitnost nekega človeka.

Besedilo: Polona Prešeren // Fotografije: Luka Kaše, Nejc Saje, Peter Uhan

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec