Muzikal Moje pesmi, moje sanje, bolj znan po istoimenskem filmu, je zaživel v slovenski izvedbi po zaslugi mladega režiserja in prevajalca Nejca Lisjaka.
Ob spremljavi simfoničnega orkestra, pod taktirko maestra Simona Dvoršaka, ga izvaja več kot 50 pevcev in igralcev, med katerimi so tudi Eva Černe, Boštjan Romih in Irena Yebuah Tiran. Nadarjeni režiser, ki se je z odrsko umetnostjo začel ukvarjati že v otroštvu, mi je zaupal, kako so potekale priprave na muzikal.
Muzikal Moje pesmi, moje sanje je po vaši zaslugi izveden v slovenskem jeziku. Kako je prišlo do sodelovanja?
Muzikal sem sprva prevedel za amatersko produkcijo v izvedbi KD Ihan in KD Mlin Radomlje, kjer zadnja leta delujem kot režiser in igralec. Naš producent Nejc Avbelj je opazil moje delo in me povabil k sodelovanju pri novi, profesionalni izvedbi. Očitno sem naredil nekaj prav. (smeh) Seveda sem z največjim veseljem sprejel ponujeno priložnost.
Kolikokrat na teden ste imeli vaje?
Ker vsi stremimo k popolnosti, smo imeli vaje tako rekoč vsak dan. Projektu, kakršen je ta, moraš nameniti vso svojo pozornost, saj le s tem lahko dosežeš njegov absolutni potencial. Lahko rečem, da sem se tega zelo uspešno držal.
S katerimi izzivi ste se srečevali pri prevajanju pesmi?
Največji izziv so zagotovo prevodi pesmi, saj se mi zdi nujno, da ostaneš zvest sporočilnosti izvirnika, hkrati pa najdeš še prave besede, ki ustrezajo stopici pesmi. Nisem pristaš dodajanja zlogov, pa tudi ne odvzemanja, zato imam s prevodom precej dela.
Kaj je bil za vas največji izziv v vlogi režiserja?
Na začetku je bil zame verjetno največji izziv biti obkrožen z izkušenimi profesionalci, saj sam to nisem, ampak me je strah minil že na prvih vajah, ko so me sprejeli kot sebi enakega. Nekaj težav sem imel tudi pri privajanju na velikost odra in na oddaljenost občinstva v dvoranah. Nenehno sem moral biti pozoren na velikost kretenj, ki jih delajo igralci, da jih bodo vsi videli. Drugače pa je bil proces dela izjemno prijeten in ploden.
Kolikokrat ste si v času ustvarjanja muzikala ogledali film Moje pesmi, moje sanje?
Ogleda filma v celoti sem se med ustvarjanjem vzdržal, isto pa sem naročil tudi igralcem. Hotel sem namreč, da ustvarimo svojo različico, neodvisno od filma, ki pa bo enako očarljiva. Seveda pa nam v določeni meri vplivu filma ni uspelo ubežati.
Z odrsko umetnostjo se ukvarjate že od otroštva in svojo prvo predstavo ste režirali pri 11 letih. Katero predstavo ste najprej režirali in kako ste odkrili svoj talent za režijo?
Prva predstava, ki sem jo režiral, je bila Trnuljčica, ki smo jo odigrali kar v avli osnovne šole. Že pred tem sem bil del lokalne otroške dramske skupine in vedno me je zanimalo ne le tisto, kar se je dogajalo na odru, temveč tudi vse, kar se dogaja v ozadju. Rad se soočim z izzivom in tako sem se lotil svoje prve režije. Ko sem ugotovil, da mi leži, je bilo težko odnehati.
Prihajate iz umetniške družine?
Moja mama je učiteljica, a hkrati vodja šolskega pevskega zbora in dramske skupine. Verjetno sva z mlajšo sestrico Evo, ki prav tako nastopa v Moje pesmi, moje sanje, navdušenost nad umetnostjo prevzela po njej.
Leta 2013 ste muzikal prvič postavili na oder v Trzinu, in sicer Druščino. Pozneje ste režirali tudi Annie in še nekatere druge muzikale. Od kod izvira vaša strast do muzikalov?
Moja strast do muzikalov se je rodila, ko sem nastopil v glasbeni predstavi Čarovnika iz Oza, pozneje pa se je le še krepila. Internet je bil takrat v porastu in s tem tudi spletne strani s posnetki. Več ur sem gledal številne posnetke muzikalov na spletu, o njih bral različne informacije, pozneje tudi knjige in vse bolj ugotavljal, kako zelo blizu mi je ta zvrst. Združuje vse načine izražanja, ki so mi ljubi.
Kateri je vaš najljubši muzikal?
Težko bi se odločil samo za enega. Za vseh prvih pet mojih najljubših muzikalov je glasbo napisal Stephen Sondheim, moj najljubši skladatelj muzikalov. Če pa bi moral izbrati, pa bi najbrž izbral Company (Druščina).
V zadnjih letih so postali muzikali izjemno priljubljeni v Sloveniji. Čemu pripisujete tolikšno priljubljenost muzikalov pri nas?
Priljubljenost je v zadnjih letih v porastu, saj smo v Sloveniji šele zdaj, z velikim zamikom, začeli odkrivati in raziskovati čare glasbenega gledališča. Obstaja mnogo vrst muzikalov, kar dokazuje izbor muzikalov, ki jih lahko trenutno gledamo v Sloveniji. Niti dva si med seboj nista podobna. Več raznolikosti, kot je na voljo, več je ciljnega občinstva za muzikal.
Se vam zdi, da so na visokem nivoju?
Mislim, da imamo na tem področju odlične zametke, je pa v primerjavi s tujim trgom še veliko prostora za izboljšavo in nadgradnjo. Z vsakim poskusom se naučiš nečesa novega.
Kako težko je pridobiti licenco za določen muzikal?
Po mojih izkušnjah pridobitev licence ni prevelika težava, prinese pa s sabo ogromno pogojev. Muzikal je treba izvesti v celoti, brez spreminjanja, krajšanja ali podaljševanja.
Študirate prevajalstvo. Zakaj se niste odločili za študij igralstva?
Želim si sicer študirati muzikal v Londonu, vendar še potrpežljivo čakam na svoj trenutek. Do takrat mi študij prevajalstva pride najbolj prav pri delu, ki ga počnem. Je pa res, da ob obilici dela ta žal ni na prvem mestu.
Ukvarjate se tudi z igralstvom. Vas igralstvo osrečuje v enaki meri kot režija?
Igralstvo me do neke mere osrečuje celo bolj kot režija. Z igro sem začel in ji ostajam zvest.
Nastopanje v muzikalu zahteva igralske, pevske in plesne sposobnosti. Kaj od naštetega najbolje obvladate?
Čeprav sem kot otrok najprej odkril veselje do petja, se mi zdi, da sem se najbolj izpopolnil v igranju. Za seboj imam več kot 40 vlog. Se pa trudim, da bi tudi na drugih dveh področjih dosegel čim višjo raven.
Kateri muzikal bi želeli režirati v prihodnosti?
Že v kratkem me čaka muzikal Pepelka, moja večletna želja pa je režirati Lepotico in zver.
Muzikal Moje pesmi, moje sanje si bo mogoče ogledati na velikih odrih v Sloveniji. S katerimi besedami bi prepričali naše bralce, naj si ga ogledajo?
Muzikal bo zagotovo nepozabno doživetje, ki ga ne smejo zamuditi. V takšni razsežnosti – igralska zasedba, veliki simfonični orkester, scena, kostumi – ga pri nas še nismo imeli. Ljubitelji filma se bodo vrnili v preteklost in znova podoživeli vse svoje najljubše trenutke. Tisti, ki jim film ni znan, pa bodo presunjeni nad večno aktualno zgodbo o politiki in ljubezni.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Darja Štravs Tisu