Na odrskih deskah bosta moči prvič v svojih karierah združila igralska mačka Lado Bizovičar in Janez Hočevar Rifle. V komediji Čakalnica zaideta v onstranstvu, kjer na šaljiv način razkrijeta marsikatere svoje šibkosti in se brez sramu pošalita na račun značajskih lastnosti.
Smeh v dvorani je tako zagotovljen, manjkalo pa ga ni niti na vajah, na katerih sta se igralca bolje spoznala.
Story: Če imam prav, ste se že med ustvarjanjem Čakalnice pošteno nasmejali, dobro energijo pa boste z odrskih desk poskušali zdaj prenesti tudi na občinstvo. Pri katerem procesu nastajanja predstave ste se najbolj zabavali?
Lado: Najbolj sem užival v Rifletovih monologih, ko sem lahko v miru pil kavo in ga popolnoma ignoriral.
Rifle: Jaz pa se najbolje počutim, kadar se iz Lada delam norca.
Story: Teh trenutkov zagotovo ne manjka?
Rifle: Kolikor jih že je, jih je še vedno premalo.
Story: Lado, se ob tem počutite ogroženo?
Lado: Ni lepšega, kot če te Rifle 'jebe'. Upam, da nisem prvi, ki je to rekel. (smeh)
Story: Oba imata za seboj že kar nekaj predstav, kako pa se ustvarjanje tokratne razlikuje od prejšnjih?
Rifle: Mislim, da je v dvoje dosti lažje. Ravno zadnjič sva se pogovarjala, za obema sta dve uspešni monokomediji Fotr in Star fotr. Biti sam ni tako zabavno. Kadar nekaj ne gre, le proseče pogledaš igralskega kolega, ki ti pomaga po najboljših močeh.
Lado: Večina mojih predstav je bilo dosti osamljenih. Kljub temu pa bi lahko pri delu v dvoje marsikaj šlo tudi narobe, če bi bil recimo Rifle nekaj zoprnega. Tako pa je pravo nasprotje temu. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tako z lahkoto prišel v teater. Ne glede na to, kakšne volje sem, je po najinih vajah moje razpoloženje vedno dosti boljše.
Rifle: Pogosto nestrpno pričakujem, kdaj se bo prikazal. Lado nikoli ne zamuja! (smeh) Če je vaja ob desetih in po petnajstih minutah zazvoni telefon, češ da bo malo pozen, potem dobro vem, da bo po pol ure zagotovo tu. Če pa napiše: Uuu, danes je pa kriza, potem vem, da grem lahko še na kavo.
Story: Kakšna pa je po vajinem mnenju razlika med dvema generacijama, ki se znajdeta v čakalnici?
Lado: Sam ne občutim nobene razlike. Morda v glavi pripadam povsem drugi generaciji ali pa je Rifle pravi pobalinski mulec. Generacijskega prepada tako niti najmanj ne občutim, niti pomislil nisem na to.
Rifle: Ja, kako si pa to lepo povedal. No, pri meni ni tako. Sam občutim 40 let razlike! (smeh)
Story: Če se ne motim, so vaši sinovi danes Ladovih let?
Rifle: Res je. S sinovi imam tako dosti podoben odnos kot z Ladom. Nikoli nisem bil kaj dosti pokroviteljski, tako delujemo bolj kot prijatelji, 'buddyji'. Če bi se večkrat videli, bi se vse skupaj lahko dosti bolj zapletlo.
Story: Lado, kako pa se Rifle razlikuje od vašega očeta?
Lado: No, tam tam.
Rifle: Toliko mailov pa ti le ne pošiljam.
Lado: (smeh) Moj oče je mojster videov s spletnih omrežij, in če bi si vse ogledal, bi si moral vzeti kar lep kos časa. Pa tudi moj oče je pobalin, takšen, da mi je včasih kar malo nerodno. Malo me skrbi za prihodnost, saj se kaj hitro lahko zgodi, da me bo Rifle pokvaril. Postal bom motorist!
Story: Kaj sta zaključila ob ustvarjanju predstave? V čem sta si najbolj podobna?
Rifle: Najin spomin je približno na isti ravni. Oba rada jeva in se smejiva. Tudi popijeva rada kaj.
Story: V katerih točkah pa se najbolj razlikujeta?
Lado: On je že motorist, jaz pa bom to v kratkem postal. Če ne bi bilo tako prekleto mraz, bi že smuknila pogledat motorje.
Story: Vsak svojega predvidevam?
Lado: Absolutno! Kako je že rekel tvoj prijatelj?
Rifle: Ko smo se nekoč pogovarjali, ali s seboj vozimo tudi žene, je moj prijatelj Frenk rekel: Motor je za enega. Jaz se ne bi zadaj peljal niti, če bi sam vozil.
Story: Lado, izpit je torej že v denarnici?
Lado: Gremo počasi, po vrsti!
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley
