Radijski moderator Robert Roškar je pred nekaj leti iz Maribora zajadral v Ljubljano. Od takrat je zvest svojemu delu in svojim načelom, zaradi katerih spretno jadra med zasebnim in medijskim življenjem.
Že dobrih 15 let delate na radiu. Vam ne postane dolgčas?
Ne, nikoli! Prav nasprotno. To je ena izmed tistih služb, pri kateri nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, s kom boš govoril, kako se bo iztekel intervju, kakšna izjava se bo posnela, kako bodo stvari šle v živo, kje bodo zapleti v programu, koga boš spoznal. Nikoli se ne ustavi in nikoli se ne umiri, poleg tega te v nenehnem pogonu drži dejstvo, da te v vsakem trenutku, ko odpreš usta, posluša na deset tisoče ljudi po vsej Sloveniji. In res je izziv govoriti tako, da bo to vsaj približno zanimivo ali zabavno, hkrati pa se zavedaš, da te poslušajo mlajši, starejši, zaposleni in brez službe, tisti iz središča mesta in tisti iz majhnih vasic. Pa rokerji in 'poparji', staromodni in 'friki' na novosti, punce in dedki. Zdaj pa govori, če znaš!
Teh 15 let je minilo v šusu in pravzaprav ne morem verjeti, da traja že toliko časa. V tem času pa sem se res že nablebetal! (smeh) Hvala bogu, da mi glasilke služijo – do zdaj sem samo enkrat v vsem tem času ostal brez glasu za nekaj dni. Čeprav ne grgram surovih jajc ali kaj podobnega. Trkam po lesu, da moj glasek, največje orodje in orožje, ostane še nekaj časa v dobri formi. Aja, ugotovil pa sem, da še bolj basiram, kar pomeni, da glas postaja vse bolj podoben tistemu, ki ga ima gospod iz ameriških filmskih napovednikov. (smeh)
Vaša velika strast je tudi televizija. Kako je kaj na tem področju?
Televizija in radio se briljantno ujemata in dopolnjujeta in vsako izmed omenjenih medijskih področij lahko dopolniš z znanjem z drugega – in nasprotno. Je pa res, da sem izjemen perfekcionist in da se vsega, kar delam, rad lotim stoodstotno. Zato si želim televizijskega projekta, ki bo res za mojo dušo in mi omogočal, da sem lahko tudi radijski voditelj. Včasih sem naivno mislil, da je treba sprejeti kar vse, kar se ti ponudi, češ konkurenca je huda in nima smisla biti preveč izbirčen, a zdaj gledam drugače. Zdaj ne bi več delal stvari samo zato, da bi bil na televiziji. Zdaj bi sprejel projekt, s katerim bi imel kaj za povedati in sporočiti, s katerim bi svoje dosedanje delo dvignil na višjo raven. In vesel sem, da lahko rečem, da se ravno dogovarjam za tako stvar, a sem obljubil, da bom še nekaj časa tiho. Več kmalu!
Na fakulteti za medije uspešno opravljate vse izpite in pišete tudi že diplomo. Kaj vam pomeni šola, izobraževanje?
Po srednji šoli nikakor nisem točno vedel, katero izobrazbo naj izberem, saj takrat ni bilo medijskega študija, ki bi mi bil pisan na kožo. Potem sem si malce zmeden in naiven rekel: “Hej, matematika mi je všeč. Kaj, če bi bil profesor matematike?” In sem vpisal matematiko na pedagoški fakulteti v Mariboru. Napaka. To, da ti je v srednji šoli všeč neki predmet, še ne pomeni, da se ti ga ljubi študirati, in še zdaleč ne pomeni, da boš zdaj kar nenadoma postal profesor. Po treh letih sem obupal. Na veliko grozo moje mame, ki je bila kar vajena petic in odličnih uspehov iz prejšnjih 12 let šolanja. Pa se je potem kar nenadoma sprijaznila. Sem se bal, da se ne bo. Je pa zdaj noro vesela, ker bom vendarle končno diplomiral. (predvidoma do jeseni)
Danes nekako velja, da kljub izobrazbi ljudje ne najdejo dela. Služb v Sloveniji ni. Kako spremljate trenutne razmere pri nas?
Včasih si kar želim, da na radiu ne bi bili tako zelo na tekočem glede vseh teh podatkov. Ker me ob tem boli srce. Sploh v mojem domačem Mariboru res ni rožnato in hudo mi je, ko poslušam zgodbe o tem, da ljudje z diplomo tudi po 100 poslanih prošnjah za službo ne dobijo nič. Največkrat še odgovora z zavrnitvijo ne. A tolažim se s tem, da se je menda dodo zdaj še vsaka kriza končala in da se bo tudi tale. Upam samo, da nas pred tem ne bodo razni tajkuni, gospodarstveniki, slabe banke in naši vrli politiki že čisto do konca zafurali.
Delo na radiu je precej raznoliko. Kje nabirate pogovorne ideje?
Zgodbe ljudi – obvezno! Pa niti ne toliko zgodbe znanih Slovencev, z njimi naj se ukvarjajo rumeni mediji. Čedalje bolj se me dotaknejo zgodbe neznanih, malih ljudi. Tistih, ki se jim dogaja kaj posebnega, ki naredijo kaj izjemnega, ki so v nečem zelo dobri, ki se jim dogajajo krivica in nepravilnosti. In se pogovarjam z njimi. Na Radiu 1 sem imel prispevek recimo o gospodu z Dolenjskega, ki je sam izdelal snežni top in si v zimi, ko snega ni in ni bilo, sam zasnežil svoj lokalni breg in potem se je njegova družina sankala. Najbrž edina v Sloveniji. Govoril sem tudi z možakarjem iz Bele krajine, ki je izdelal avto na drva. Dobesedno! Navdušujejo me tudi mladi inovatorji, ki na portalu Kickstarter objavljajo svoje poslovne ideje in uspešno zbirajo sredstva ter zaganjajo firme – njih vedno predstavim!