Slovenija je spremljala trenutek, ko se je Robert Roškar podal v boj s svojim največjim strahom.
Ko je Robert Roškar med letošnjo dobrodelno akcijo Dežela junakov javno obljubil, da bo v primeru novega rekorda premagal svoj največji strah, je trdno verjel, da bo Slovenija znova stopila skupaj. Verjel je v poslušalce Radia 1, verjel je v dobrodelnost in verjel, da bomo skupaj spisali novo rekordno zgodbo. In prav to se je zgodilo.
Poslušalci Radia 1 so skupaj z vso Slovenijo podrli rekord v zbranih sredstvih za otroke iz socialno šibkejših družin. S tem pa je napočil tudi trenutek, ko je morala obljuba postati dejanje.
Obljuba dela dolg
Danes je prišel dan, ko se je Robert Roškar soočil s svojim največjim strahom – strahom pred višino. Pred njim je stal Trboveljski dimnik, najvišja stavba v Sloveniji in najvišji dimnik v Evropi. Kar 360 metrov visok velikan, ki se dviga višje od Eifflovega stolpa brez antene, je postal prizorišče njegovega največjega osebnega izziva doslej.
Malo pred sedmo uro zjutraj je stopil pod vznožje dimnika. Pred njim je bilo več kot tisoč stopnic, ure plezanja in boj, ki ni bil samo fizičen, temveč tudi psihološki. Pred začetkom vzpona so ga obkrožili najbližji. Mama in oče sta ga objela, poljubila in mu zaželela srečo, čeprav si tega podviga nista želela.
"Zdrži, daj pet ali deset metrov, več pa ne rabiš," mu je tik pred začetkom s solzami v očeh dejala mama. Ob slovesu ni manjkalo niti solz. Nekaj spodbudnih besed so mu namenili tudi prijatelji in sodelavci, med njimi njegova sovoditeljica Zala Perlič, ki ga je zadnje tedne pripravljala na soočenje z višino. "Ko te naslednjič stisnem, boš imel občutek, da lahko narediš vse na svetu," mu je dejala tik pred začetkom.
Čeprav je bil ves čas pod budnim nadzorom izkušenih plezalcev, ustrezno varovan, navezan in popolnoma varen, je Robert že po prvih metrih ugotovil, da ga čaka najtežja preizkušnja njegovega življenja. Vsaka stopnica je bila boj zase.
Družbo mu je med vzponom delala sodelavka Vesna Ban, ki ga je ves čas spodbujala. "Ljudje, ki imajo tak strah pred višino kot ti, ne bi v življenju prišli do sem," mu je dejala približno na polovici poti.
Prav tam se je Roškar spomnil tudi, zakaj sploh pleza. "Spomnimo se na primer malega Luko. Reciva, da Luka prihaja iz družine, kjer starša nista kriva za godljo, v kateri so se znašli. Morda so imeli požar, morda se je oče ponesrečil in postal invalid. Vse, kar si starša želita, je, da bi lahko otroka poslali vsaj za en teden na morje. Zaradi tega je vredno tole."
Nato je dodal: "Če gresta zaradi tega vsaj dva otroka več na morje, je vredno."
Misel na otroke iz socialno šibkejših družin ga je gnala naprej, ko so noge postajale težke, višina pa vse bolj resnična.
Strah, solze in boleči spomini na poti do vrha
Malo pred polovico poti so ga premagala čustva. "To je res velika stvar zame. Ne morem verjeti." Vzpon pa je v njem odprl tudi stare spomine. Spomnil se je otroštva in časa, ko je bil pogosto tarča posmeha. "Nisem bil športnik in tako so se nekateri delali norca iz mene. Ko sem šel na izlete, so mi jemali malico. Vame so metali copate. Potem pa sem nehal biti plašen. Odrasel sem." Priznal je, da je tudi današnji vzpon dokaz samemu sebi. Da ni več tisti prestrašeni fant, za katerega so nekateri nekoč mislili, da ne zmore.
Med vzponom je zaupal tudi, kako težko je bilo njegovi mami sprejeti njegovo odločitev. Ko je prejšnji teden napovedal svoj podvig, mu je jasno povedala, da se z njim ne strinja. "Do petka se mi ni javila na telefon!" je v smehu priznal Robert. A čeprav sta bila starša zaradi njegove odločitve prestrašena in jezna, sta ga danes zjutraj vseeno prišla podpret in poskrbela za čustven začetek njegovega največjega življenjskega podviga.
Ko se je približeval vrhu, je postajalo vse težje. Pod njim pa vedno več praznine. Le nekaj deset metrov pod vrhom ga je zajela panika, sesedel se je na vmesni balkonček in priznal: "Jaz se opravičujem. Nisem hotel tega. Kot da sem ujet. Ne morem umiriti dihanja." Po licih so mu tekle solze. Vesna ga je umirjala s pogovorom, ga spodbujala in korak za korakom vračala zbranost. A predaja ni bila možnost. Ne po vseh pripravah. Ne po dani obljubi. In ne po rekordni dobrodelni akciji, zaradi katere se je sploh podal na to pot. Nekaj trenutkov pozneje je prišel trenutek, ki ga je čakala vsa Slovenija.
Robert Roškar držal obljubo in premagal svoj največji strah
Po urah vzpenjanja, po več kot tisoč stopnicah, po boju s strahom, dvomi, utrujenostjo in samim seboj je Robert Roškar dosegel vrh najvišjega dimnika v Evropi. Sledili so vzkliki navdušenja. Robert je za nekaj trenutkov obstal brez besed. Solze so ponovno stekle, sledili so objemi in čestitke. Uspelo mu je izreči le: "Hvala za vse besede."
Kmalu zatem se je javil tudi v Denis Avdić Show, kjer so mu sodelavci čestitali za neverjeten dosežek. Na vprašanje Denisa Avdića, kako se počuti, je odgovoril: "Ne čutim nobenega dela telesa. Ves čas sem potiho preklinjal." Vesna Ban pa je v smehu dodala: "Ponosna sva, vzhičena ... potem pa sem se spomnila, da morava še dol."
Današnji vzpon ni bil zgolj osvajanje 360 metrov visokega dimnika. Bil je dokaz, da se največji boji odvijajo daleč stran od oči javnosti. V človeku samem. Robert Roškar danes ni premagoval betona, stopnic in višine. Premagoval je strah, ki ga spremlja že vse življenje. Zato to ni zgodba o vzponu na dimnik. To je zgodba o obljubi, dani otrokom. O fantu, ki so mu nekoč govorili, da ne zmore. In o moškem, ki je danes, stopnico za stopnico, dokazal nasprotno.
