Zoran Predin: "Velikokrat sem bil na tleh, pa sem se vedno znova pobral."

Štajerca, ki živi v Ljubljani, dobro poznamo kot pevca, kantavtorja in glasbenika. Z njegovim romanesknim prvencem ga, po tem, ko je pred časom že izdal dve zbirki kratkih zgodb, lahko spoznavamo tudi v vlogi pisatelja.

V delu Mongolske pege se avtor ambiciozno in predano potaplja v preteklo in polpreteklo zgodovino slovenskih ozemelj. V živih pripovedih, pretkanih z ironijo in šokantnostjo, se vijejo nasilje, smrti, prevare, laži, krutost, sovraštvo in upor. Napete zgodbe, ki odpirajo vrsto nelagodij, se berejo prav filmsko.

Že vrsto let pišete besedila pesmi, podpisali ste zbirki kratkih zgodb, zdaj pa ste izdali svoj prvi roman. Ste si že dolgo želeli napisati dolgo prozno delo? Zakaj je bil ravno zdaj pravi čas, da ste to tudi storili?

Že v gimnazijskih časih sem začel razmišljati o svojem romanu. Ko je Dylan dobil Nobelovo nagrado za literaturo, sem se tudi sam opogumil. Zgodba o Mongolskih pegah se mi je lani zgodaj jeseni v nekem trenutku enostavno sestavila.

Takoj sem si zapisal kratko ogrodje in začel prebirati nujno literaturo, s katero sem v različna zgodovinska obdobja ob bok resničnim zgodovinskim likom postavljal izmišljene. Zgodba je vzhajala, zrasli so novi liki, začel sem vpeljevati simbolične predmete, barve in lastnosti, ki sem jih v zgodbi potem ohranjal pol stoletja. Postajalo je čedalje bolj zabavno.

Kako je zorela ideja za roman?

Kakšno leto sem se v mislih poigraval s tremi različnimi idejami. Pa se mi je pri vsaki v nekem trenutku zataknilo. Največ časa sem porabil pri izbiri načina pripovedovanja. Potem ko sem se dokončno odločil, da bom pisal v tretji osebi, sta dve ideji odpadli, tretja je doživela osnutek.

A nato sem se spomnil četrte ideje, ki sem jo imel ves čas pred nosom. Izpraznil sem si glavo in vanjo naselil samo razmišljanja, kako začeti zgodbo o Mongolskih pegah. Takrat mi je postalo jasno, da se mora začeti na začetku in naj se sliši bedasto, tako sem tudi napisal prvo poglavje. Opisal sem prizor, kako se je zgodba o Mongolskih pegah začela. Zgodba mi je sama povedala, kako naj začnem.

Najraje in najbolje pišete zjutraj? Takrat, ko je svet upočasnjen in umirjen?

Res je. Med šesto in deseto uro zjutraj imam najbolj nagajive misli. Takrat zapišem tisto, česar pozneje v dnevu verjetno ne bi. Marsikatero iskrico sem zapisal tudi sredi noči ali pa po pisanju med jutranjim tekom na steperju.

Pri pisanju romana vam je pomagala družina?

Najprej me je Andrej, ki je že izkušen pisatelj, opozoril na nekaj pomembnih nedoslednosti, potem je Barbara predlagala, naj uvedem še en lik, na koncu pa je Rok napravil še ovitek. Preostalih 12 članov družine tokrat ni sodelovalo. Risba Džingiskana je delo vrhunskega striparja Igorja Kordeya, s katerim sem se v Zagrebu spoznal že v osemdesetih. Zdaj živi v Beogradu in riše stripe za svetovne založbe. V Franciji je pravi zvezdnik. Tudi hrvaška izdaja v prevodu Jagne Pogačnik, ki je napovedana za februar 2021, je predvidela Kordeyevo risbo. Načrtovana sta še prevoda v srbski in makedonski jezik.

Pripoved romana Mongolske pege se vije skozi različna časovna obdobja, od turških upadov in vse do danes. Kako ste si zastavili časovni okvir romana, z njegovo širino pa ste tudi v tem pogledu nagovorili univerzalnost in hkrati aktualnost tematik, ki jih v delu odpirate?

Naslov je sam postavil časovni okvir zgodbe. Potem sem določil način pripovedi. Izbral sem prepletanje dveh časovnih linij, ki opisujeta dogodke in usode, ki se v zgodovini rade ponavljajo. Prvi stavek drugega poglavja je popolnoma enak zadnjemu stavku predzadnjega poglavja. Liki so dobili najrazličnejše barve človeških značajev, ki se ponavljajo skozi zgodovino v skoraj enakih situacijah, ne glede na tehnološki razvoj človeške družbe.

Besede enega izmed vaših likov v knjigi so: “Mogoče pa naju je temna usoda združila, da prižgeva novo luč.” Roman, ki nas sooča s krutostjo, sovraštvom, predsodki in nasiljem sveta, prinaša tudi upanje ali pa vsaj klic po preseganju vsega, kar nas ločuje.

Mislim, da v romanu nisem nikjer presegel verjetnosti in kredibilnosti fikcije, kot sem tudi napovedal na začetku romana v citatu neznanega avtorja. In obratno, resničnost v romanu je nedosegljiva avtorica najbolj neverjetnih usod. Zelo sem se izogibal pocukranim tonom pri prstanu in zelenih očeh. Mislim, da sem tudi z upoštevanjem pisateljskega navodila, da mora biti vsaka prava zgodba tudi ljubezenska zgodba, vseeno z optimizmom prijadral skozi temne sence svojih likov.

Šokantnost zgodb v romanu prepletate z ironijo. Je to tudi vaš osebni mehanizem za soočanje, odziv, neke vrste ventil?

V romanu sem nekatere like opremil tudi z začimbami svojega značaja. Mene osebno je v romanu bore malo. Res pa je, da mi je ironija blizu. Ironija v romanu deluje na dva načina. Na bralca in name. Če veliko bolečino zavijem v trpko ironijo, njena rana ni več tako pekoča in oba z bralcem lažje živiva naprej.

Zaradi pandemije ste morali in boste morali odpovedati marsikateri koncert. Kako preživljate te čase?

Težko. Štirideset let sem živel s kovčkom v roki, ob koncih tedna me skoraj nikoli ni bilo doma, zdaj me pa kovček, na katerem se nabira prah, žalostno gleda ob moji postelji. Ne vem, kako bomo živeli brez dela in dohodkov. Bojim se, da nas najhujši časi šele čakajo.

Kaj vam pomaga pri soočanju z negotovostjo?

Samozavest, ki jo črpam iz svoje življenjske energije. Velikokrat sem bil na tleh, pa sem se vedno znova pobral. Partizani, brez pozneje prilepljene ideologije, so moji intimni heroji, vzorniki, ki mi vsakič znova, ko se spomnim nanje, prižgejo luč v najtemnejši temi. Kakšen osebni pogum je zahtevala odločitev, da sredi zime odideš v gozd, zapustiš družino in v boju za svobodo tvegaš svoje življenje? Ko danes zaškripa, sanjarim o uspešnem cepivu in predčasnih volitvah.

Razmišljate in iščete alternative za koncerte? Tudi preživetja in ob tem o drugih možnih smereh ustvarjanja?

Strinjam se, da obstaja še veliko možnih smeri ustvarjanja, bojim pa se, da v današnji družbeni klimi, ki uradno sovraži in prezira umetnost in kulturo, ne zagotavljajo niti najmanjših možnosti preživetja. Kar se pa tiče alternative koncertom, mislim, da so alternativni elektronski in internetni načini samo dobrodošle bergle med rehabilitacijo.

Nič ne more zamenjati neposredne izmenjave energije med občinstvom in izvajalcem na živem koncertu. Rock koncert nima alternative. Ali bo takšen, kot je bil, ali pa ga več ne bo. Spominjali se jih bomo, kot se spominjamo dinozavrov. Šalim se. Upam, da bosta oba virusa prihodnje leto premagana in da bomo, kot pojem v svoji zadnji pesmi, spet svojim sanjam verjeli in si segli v roke in se objeli. In si na koncu spet končno na koncertu skupaj zapeli najljubše pesmi. Na zdravje!

Napisala: Agnes Jež // Fotografije: Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču