Fantje so iz Domžal, širši slovenski javnosti pa se je skupina predstavila na letošnji Emi. Pred kratkim pa so Jaka Peterka, Jaka Ažman, Blaž Horvat in Dejan Macura ustvarili nov single Lajf. Kot sami pravijo, so energični, trmasti, delavni, vztrajni, spontani in tisto najpomembnejše – res dobri prijatelji.
Kot ste v nekaterih intervjujih že omenili, ste zaradi dodatka klaviatur malce drugačni od tipičnih rokovskih skupin. Ste kdaj razmišljali o pridobitvi kakšnega dodatnega nenavadnega instrumenta – za primer lahko vzamemo Tinkaro Kovač, ki v svoje skladbe vključuje prečno flavto?
Jaka P.: Ne vem, ali smo kdaj razmišljali v tej smeri … na Glasu mladih v Črnomlju smo zmagali, saj smo v finalu imeli čelistko, v Šov Rocku v Mariboru je bilo pa tako, da je Blaž, ki je hodil v glasbeno šolo na saksofon, vmes odigral en del z njim, tako da si je dal bas kitaro za hrbet, vzel saksofon in igral nanj, sam pa sem za njegovim hrbtom igral njegov bas.
V preteklosti ste sodelovali tudi na festivalih zunaj Slovenije. Kako bi primerjali občinstvo v tujini s slovenskim občinstvom?
Blaž: V tujini se zelo držijo urnika. Pri nas so ljudje navajeni priti na glavno točko in potem gredo domov, predskupin sploh ne 'šlivijo'. Na Poljskem je recimo pisalo, da se dogodek začne ob osmih, in so bili vsi že pol ure prej tam, tako za predskupine in potem tudi za glavnega izvajalca.
Jaka P.: Nobeden nas ni obravnaval kot tujce. Imeli smo nekaj priredb pesmi v angleščini, večinoma slovenske, ker nimamo obsežnega repertoarja. Tudi Rammsteine smo igrali. Z njimi se jim je najbolj utrgalo.
Med karanteno smo bili prisiljeni nekaj časa ostati tudi znotraj svojih občin. Kako je to vplivalo na vaš band?
Jaka A.: Karanteno smo res izkoristili, da smo delali nove komade. Nastopov res ni bilo, to je slaba stran, po drugi strani smo pa ravno zato imeli več časa za druge stvari.
Jaka P.: Zelo pozitivna stvar, ki smo jo izdali, je naš zadnji singej Lajf, ki je balada o življenju.
Dejan: Izbrali smo ga kot odgovor na vso situacijo, da povemo nekaj pozitivnega. Ker smo obkroženi z negativnostjo, ljudje se bojijo in so tesnobni, smo potrebovali nekaj pozitivnega.
Sami ste nekajkrat poudarili, da ustvarjate zvok, ki ga v Sloveniji še ni bilo, da pa se poleg rocka spogledujete z elementi house glasbe, r'n'b'-ja in z melodiko EDM. Bi omenjeni singel Lajf opredelili kot mešanico teh glasbenih žanrov?
Blaž: V bistvu se mi zdi, da pri teh zadnjih, novejših komadih mogoče to nakazujejo 'sinthi', ki so vključeni, kar se tiče elektronike, ritmi pa so bolj hiphoperski in r'n'b'. Tako da smo spet naredili nekaj svojega, nekaj, kar nam trenutno dogaja.
Jaka P.: Pesmi ustvarjamo glede na to, kaj nam trenutno 'sede' in kaj nam trenutno dogaja, in ne kaj je popularno, čeprav hkrati sledimo vsem trendom. Ampak danes nam to dogaja, lahko pa bomo čez leto dni igrali metal. (smeh)
Kako bi opisali svoja delovna procesa v sodelovanju s Tedom Jensenom za pesem Jadrava in Chrisom Gehringerjem za pesmi Femme Fatale in Upornik z razlogom, ki sta vsak zase ustvarila impresivne portfelje z ameriškimi skupinami in pevci, kot so Green Day, Linkin Park ter Dua Lipa, 21 Pilots …?
Blaž: Ravno takrat, ko smo delali Jadrava, smo sledili bolj temu zvoku, ki ga Ted Jensen dela s temi ameriškimi skupinami, s katerimi ustvarja. S Chrisom smo se malo spremenili. Iz Jadrava smo šli malo bolj na to, kar zdaj delamo. Chris pa tudi sodeluje s temi umetniki, ki jim zdaj sledimo. Zato smo tudi izbrali njega.
Jaka P.: Ja, tako da se približamo ameriški produkciji oziroma neameriški, svetovni produkciji. Se pravi, tudi na Emi, ko smo igrali Femme Fatale, smo dobili ogromno odzivov iz tujine. Med drugim je Femme Fatale pohvalil Manu Katché, ki je tudi Stingov bobnar. Pohvalil nas je na Instagramu, in to nam je dalo še dodaten zagon, da majhna Slovenija lahko naredi nekaj velikega.
Vam je kdaj težko uskladiti urnike, da se lahko dobite in vadite, glede na to, da bandu šteje štiri člane?
Jaka P.: Načeloma je tako, da imamo vaje trikrat na teden. Sploh zdaj, ko se pripravljamo za neko zadevo. Kdaj, ko pridemo na kakšno vajo, se pa nobenemu ne da, takrat igramo kakšno igrico. Ampak to vzamemo kot timbilding. Ali pa gremo mogoče v kakšen lokal in se pogovarjamo, debatiramo … To je vse del procesa.
Jaka A.: In rajši imamo vaje čez teden kot ob koncu tedna.
Jaka P.: Po navadi se zgodi, da imamo konce tedna proste, da se malo napolnimo z energijo. Če je kriza, imamo pa tudi čez vikend vaje, seveda. V soboto zjutraj so vaje, potem gremo na Imset meni, potem pa spet vaje … 20. avgusta ob petih popoldne smo z Radiom Antena delali koncert v živo z NLB-jeve stavbe pri Cankarjevem domu. Viseli smo na 'štrikih' in igrali v živo. Bili smo prvi slovenski band, ki je tako igral v živo. Še gorska reševalna ekipa je bila tam, da je bilo za varnost poskrbljeno. (smeh)
Ste ena izmed redkih mladih skupin v Sloveniji, ki svoje pesmi poje v slovenščini. Obstaja za to poseben razlog? Menite, da bi s petjem v angleščini zunaj slovenskih meja dosegli večji uspeh?
Jaka P.: Nam je bil tako ali tako prvi cilj Slovenija. Zato imamo tudi slovenska besedila, saj slovenščina je lep jezik. Ampak odkar imamo več elektronskih materialov in odkar sodelujemo s Chrisom in Tedom, imamo velik načrt vzpostaviti tudi stike s tujino. Kar ne pomeni, da bomo ravno izdali angleške pesmi v Sloveniji, ampak definitivno se pripravljamo za tujino, ker imamo tudi tak material, ki zunaj mogoče bolj pije vodo kot na naši sceni.
Nora zgodba iz mladosti. Ste ušpičili kdaj kakšno šolsko potegavščino ali imeli zabavno prigodo na koncertu?
Jaka A.: Idrija. Igrali smo v nekem klubu v gozdu na hribu, ki ga najprej sploh nismo našli. Če greš malo višje, pa prideš v umobolnico. (smeh)
Jaka P.: Res, vse skupaj je bilo strašno. Prvič smo bili v tistih koncih pa še deževalo je. Nismo vedeli, ali bo sploh kdo prišel. Vmes smo šli v mesto na kavo, potem pa smo se peljali nazaj gor do odra in videli ogromno ljudi, ki so hodili proti prizorišču. Na koncu je bilo nabito polno, kar je super za en band iz Domžal.
Jaka A.: Tam imajo tudi hostel, ki je bil včasih samostan, z dolgimi hodniki – kot iz grozljivke. Ko smo prišli tja, nikjer nismo videli nikogar. Prešinilo nas je: “Če pa od tukaj pridemo živi ven …” (smeh)
Jaka P.: Pa še iz umobolnice pridejo kdaj tam na dogodke kar v copatih, ker pobegnejo. (smeh)
Imate kot skupina morda moto, ki vas žene naprej?
Jaka A.: Dejstvo je, da smo zelo dobri prijatelji in vsi si želimo delati glasbo. To je to.
Napisala: Inga Bau // Fotografije: Luka Ažman, Tomaž Levstek
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
