Rok Ferengja bi brez glasbe končal v slabi družbi

Rok Ferengja bi brez glasbe končal v slabi družbi (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
3. 11. 2017

Pevca skupine Rok'n'band Roka Ferengjo je pred dobrimi 14 leti vase posrkal čarobni svet ki aikida, kar niti ni nenavadno, saj ga borilne veščine privlačijo že od malih nog, ko je z navdušenjem opazoval velikega mojstra Brucea Leeja. Domovino slednjega je tako že obiskal, v njegovem potnem listu lahko občudujemo lepo število žigov in vizumov, v prihodnosti pa bi se rad odpravil tudi na Japonsko.

Pvec priljubljene glasbene skupine je že od malih nog z velikimi očmi spremljal borilne filme z Bruceom Leejem, zaradi česar se je odločil, da se vpiše na ure karateja. Vse do poškodbe je pridno treniral, potem pa je moral treninge za nekaj časa prekiniti, vendar je želja ostala. Tako se je posvetil aikidu, ki mu je še posebej všeč, saj mu omogoča, da tekmuje sam s seboj. "Všeč mi je, da naredim nekaj zase. Ki aikido je borilna, zdravilna veščina ... karkoli želiš sam. Borilne veščine slovijo po disciplini, čeprav so pri nas pravila morda malce ohlapnejša. Kljub temu mi je določena disciplina všeč, fantje se tako naučimo nekakšnega reda," prizna Rok, ki v isti sapi pove, da disciplino jemlje relativno.

Pri kakšnih stvareh je tako zelo discipliniran, pri drugih pa ne. Vse je odvisno od njegove volje. "Če imam dan, mora biti vse, kot sem si zamislil, a pride tudi takšen, ko se mi ne da. No, tudi kaos je dober red," veselo doda. V svoj natrpani glasbeni urnik mu vsaj dvakrat tedensko uspe stlačiti tudi aikido, saj mu prija zamenjati okolje in družbo. "Ne hodim na aikido, da bi dobil kondicijo ali, bog ne daj, shujšal," se prešerno nasmeji in doda, da se sicer ob tem prijetno razmiga, čeprav je zanj aikido zgolj rekreativna dejavnost: "To delam zase. Trenutno se lahko pohvalim s pasom prvi dan. Sem ravno nekje vmes. Pri nas pa vseeno vse ne temelji le na tehniki, temveč tudi dihanju, stabilnosti ..." Borilna veščina je pomembno vplivala tudi na njegovo osebnost. S tem se je malce umiril in sprejel nekaj novih dognanj. "Všeč mi je filozofija, da se ni treba spustiti v konflikte, konfrontacijo, zaradi česar se lahko ljudje umirimo tako fizično kot mentalno. Če mi grejo naproti trije nasilneži, se jim lahko izognem ter ne rinem v težave. Včasih je težko spustiti svoj ego.

Rok Ferengja: Brez glasbe bi končal v slabi družbi

Največji sovražnik smo tako ali tako sami sebi," je prepričan glasbenik, čigar umirjenost prepoznajo predvsem tisti v njegovi okolici. Ti ga velikokrat opomnijo na njegovo pozitivno energijo, ki ga spremlja že vse življenje. In kaj je 'krivo' za njegovo pozitivno naravnanost? "Ulica me je naredila takšnega, kot sem. Ravno v času ločitve staršev sem se lotil glasba, v nasprotnem primeru pa bi končal v čudni družbi. Prav zlahka bi zabredel, saj je bilo polno droge, kriminala," me je povsem presenetil z odgovorom. Glasba ga je tako privlačila in mu zagotovila svojevrstno sprostitev. Povsem ga je posrkala vase. Tako mu je uspelo sprostiti vso svojo jezo, energijo: "Mislim, da bi lahko končal celo za rešetkami. Zanimivo je, ko vidim nekatere stare prijatelje, ki so zašli na stranpota, tako sem nadaljeval sam." Tudi zaradi vzgoje je ostal na pravi poti, čeprav ta vedno ni bila najboljša. Starši so bili sicer zelo strogi, prejel pa je tudi kar nekaj zaušnic.

Prav zato se je odločil, da napake pri svojih otrocih ne bo ponovil. Raje se ure in ure z njimi pogovarja, kot pa da bi jih udaril. "Poskušam ne ponavljati napak svojih staršev, čeprav me včasih tako razjezijo, da moram kar pošteno vdihniti. Ne upoštevajo me kaj dosti," ob misli na svoje otroke prizna z nasmehom.

Svojo energijo tako prenaša na okolico. "Pot ni le ena, temveč jih je več," je prepričan, "pa vendar je včasih ljudem težko narediti korak v levo ali desno ter potem nadaljevati. Tudi pri aikidu se moraš najprej naučiti pasti, da potem lahko vstaneš." S časom se je naučil tudi ne ozirati se nazaj. Morda bi kaj naredil drugače, vendar se s tem niti ne ukvarja.

Po njegovem mnenju ljudje vse preveč živimo v preteklosti, saj so spomini vendarle najlepši. Zadovoljstvo tako išče v vsakdanjih stvareh, čeprav se zaveda, da se to razlikuje glede na posameznika: "Danes nas okolica sili v potrošnjo, v produkte, ki nas bodo osrečili. Pa tudi potem, ko kupimo to stvar, ne najdemo sreče. Tudi sam sem se večkrat zalotil v tej situaciji. Zadovoljstvo pa vseeno najdem v glasbi in aikidu. Tu ni materialnih dobrin, temveč se posvečaš sebi, posledično pa spremeniš tudi odnos do drugih." Ker bi si rad mojstre borilne veščine podrobneje ogledal tudi na lastne oči, bi se v prihodnosti rad odpravil na Japonsko. Čeprav je že veliko prepotoval, tja njegova noga še ni stopila. "To je moja dolgoletna želja, za katero si moram vzeti čas.

Rok Ferengja: Brez glasbe bi končal v slabi družbi

Zelo pogosto namreč obiskujem svoje najbližje, saj je naša družina razkropljena po vsem svetu. Moja sestra skorajda živi na Kitajskem, medtem ko je brat 22 let Madagaskarju. Na žalost imam vedno premalo časa, da si bi ga pogosteje obiskal. Letos je tja odpotovala tudi mami in obiskala celo Pedra Opeko. Že res, da nimajo veliko, po drugi strani pa vse.Ohranjajo stik drug z drugim, kar se je pri nas že skorajda izgubilo," pove z žalostjo ob misli na pristne odnose malgaških ljudstev.

V tovrstnih deželah ga najbolj navdušujeta prav ta odnos med ljudmi, druženja: "Seveda tako kot mi hrepenijo po materialnih dobrinah, pa vendar cenijo že malenkosti. Za srečo res ne potrebuješ veliko. Mi pa kar med seboj tekmujemo, kdo bo imel več, kdo bo boljši. Jaz privoščim prav vsakomur." Prav posebno zadovoljstvo najde tudi ob druženju z najmlajšimi. Velikokrat obišče vzgojno–delavne centre, kjer se druži z otroki s posebnimi potrebami.

Tako spozna iskrenost in vidi, kako majhne so v resnici naše skrbi. "Nekatere ljudi preprosto začutiš, njihovo pozitivno energijo ali pomanjkanje te. To začutiš tudi pri aikidu, neko zakrčenost, ki jo nosimo v sebi," prizna glasbenik, ki zagotovo spada med tiste z velikimi iskricami v očeh in širokim nasmehom na ustih.

Besedilo: Nika Arsovski // Foto: Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story44/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 44/2017

Story 44/2017, od 26. 10. 2017