»Vsem izzivom sem golob,« pravi Rok Golob. Je človek tisočerih talentov in navdihov. Za začetek najinega pogovora postreže z izvirno šalo. Ledu nama ni bilo treba prebiti, ker sva že stara znanca – minevata dve leti in pol, odkar sva prvič sedela vsak na svoji strani mojega diktafona, in na Roku se z izjemo še nekaj fascinantnih alinej v življenjepisu ni spremenilo prav nič.
Radovednost in lucidnost, povezana z delom, sta brezčasni. »Ne znam biti polovičarski,« pove v bran. Takrat je bil tik pred odhodom na Daljni vzhod, ko ga je kitajsko ministrstvo kot komponista gostoljubno, za en mesec in v družbi še 15 njemu podobnih z vsega sveta povabilo na delavnice, kjer so se učili igrati na pri nas neobstoječe inštrumente in pisali za nacionalni orkester. Leto pozneje je v Šanghaju sledila izvedba. »Navdušen sem, kako Kitajci skrbijo za svojo promocijo. Kultura je tuja in domača hkrati. Najdem se v ljudeh, ki jih spoznam. Saj človek ne išče sebi enakega, ampak pozitivnost. Ljudje smo radovedna bitja,« nadaljuje in se pohvali z (ne)okusnimi kulinaričnimi (pre)grehami. Jedel je kurje krempeljce, meduze. Upravičeno je mogoče reči, da se poslušalcu njegovih zgodb zdi nujno, da o tem in onem napiše knjigo, mar ne?
»Tam si kot glasbenik cenjen, tam si car.«
Šolal se je v Ameriki, v Los Angelesu. Meki za priseljence, med katerimi je v predmestju našel svoj dom. Med Kubanci in Mehičani, tistimi tipičnimi, ki se v bazenu kopajo v džinskah in s pico v roki. Tako jih ilustrira. Tam je pravzaprav bil na podiplomskem študiju in se kalil pod taktirko znamenitih komponistov filmske glasbe, od Elmerja Bernsteina in Christopherja Younga do Davida Raksina ter Leonarda Rosenmana. Šest let življenja pod kalifornijskim soncem ga je navdalo z odprtostjo in občutkom, da je mogoče prav vse. Spoznal je elito, čeprav ob tej besedi raje zamahne z roko in skoraj bi preslišala skromen glas, da je ustvarjal s Stingom. Ni vprašanje, da lahko dela kjerkoli na svetu, in to ni stvar ega, vendar biti mojster svojega posla. »Dotaknile so se me zgodbe, koliko so morali ljudje prehoditi. Igralka Salma Hayek je pripovedovala, kako je s polomljeno angleščino iskala vloge. Veste, ni dobro, če se uspeh zgodi čez noč – šok je prevelik,« je prepričan Golob. Njemu se svet odpira kot cvet. Pred kratkim so ga snubili za Talking Toma, snemal je glasbo za risanko z več kot 15 milijoni ogledov, s KiNG FOO-jevci so nastopali v Švici, Avstriji, že štirikrat v Srbiji. Na Balkanu je bil nekoč že z Magnificom, a z bendom je drugače. »Srbi so temperamentni. Spoštujejo glasbeno kulturo in jim za glasbo ni težko odšteti denarja, čeprav so finance tam slabše in imajo ljudje nižji standard kot mi. Ampak tam si kot glasbenik cenjen, tam si car. Pri nas so cenjeni športniki, pa še to, dokler jim uspeva. Nato so osovraženi. Slovenci smo pač kruti v zvezi s tem.«
Poslanstvo je združevati nekompatibilne ljudi
»Govorili so, da mi je ponujeno na pladnju. Pa se lahko izognemo zvezam v tako majhni državi? Saj ni z njimi nič narobe, če ljudje znajo dobro opravljati svoje delo. Priznam, nekoč me je podzavestno žrlo, danes je že zdavnaj za mano.« Njegov oče, Jani Golob, je eminenca slovenske glasbene scene starejše generacije, poznan kot skladatelj, aranžer, violinist in pedagog. S pripovedjo o očetu se vrneva v stare čase, v čase, ko so ga vzgajali Gunsi pa Whitesnake in Toto, bend, ki si je 'drznil' sodelovati z Michaelom Jacksonom. Za vzor je uporniško vzel kitariste, ker se je takrat učil igrati kitaro. Danes obvlada mnogo inštrumentov in ob dejstvu, da pod Alpami premoremo še in še dobrih ustvarjalcev, se je razumljivo vprašati, kaj loči dobrega od najboljših. Oziroma druge od Roka. Oziroma, je sploh mogoče in pravično kogarkoli označiti za najboljšega, ga pobaram. »Ne, ne moremo. Lahko pa za vrhunskega glasbenika trdimo, da je kvaliteten. Mora se znati spreminjati in hkrati ostajati on. Imeti mora prirojeno karizmo.« Multiinštrumentalist rad poveličuje brezmejnost, ki jo ponuja glasba, a ob njegovi kaprici – sodelovati z velikimi zasedbami in na odru usklajevati bataljon ustvarjalcev – meje nekje pač morajo biti. »Gre za združevanje ljudi, ki nikoli prej niso bili kompatibilni. Orkester z rokom, metalci? Gre, če je narejeno dobro. Primerjajmo s hrano – jed lahko postane zanič, če mešamo različne sestavine samo z vidika njihove zanimivosti.«
Glasbena ekstaza
Tokrat bo fuzija okusov, pardon, tonov, funkcionirala in za nameček nosila pomenljivo ime. Čez deset dni, 30. junija, bo pod njegovo taktirko potekalo nadaljevanje projekta Simfonična ekstaza. Po dveh letih brainstorminga, po več kot pol leta priprav. Govorimo o uskladitvi približno 130 ljudi na odru – naužili se bomo Perpetuum Jazzila, orkestra Zagrebške filharmonije, pa Gibbonija, Nuške Drašček, Tinkare Kovač, Maje Keuc, Tomija Megliča, Nine Strnad, Omarja Naberja, Metalsteelov, Murata & Joseja in navsezadnje KiNG FOO-jevcev.
Golob napoveduje emocionalni vlakec smrti. Medgeneracijski koncert. Mešanico popularnega in klasičnega žanra. No, filmske glasbe, me popravi: »Če omenimo klasično glasbo, si ljudje zamislijo Mozarta in Beethowna, kar to ni. Ne želimo prebujati preteklosti ali zlatih časov slovenske popevke. Ekstaza je simfonični projekt, ki spada v današnji čas. Gre za kakovostno glasbo in izvajalce.« Ekstaza zato, ker »je v glasbi vedno lepo, ko dosežemo stanje, ki nas dvigne in z njim poletimo nad realnostjo«. Želi si, da bi se obiskovalcem naježila koža, od dobrega, seveda – ker ima orkester moč, da se z njim počutimo 'nadlepo'. Rok pa ob vsem tem vrvežu najde čas še za fotografijo in video ter opravljanje izpita za čoln. Vsak teden s sinom zabija na košarkarski koš in se s tem umika od realnega sveta: »Svet drvi v čudno smer in največja nevarnost zanj so neumni ljudje. Vladajo nam neetični ljudje z dvojnimi merili. Morda pa je to samo obdobje, ko čakamo, da bomo postali dovolj kritični in ugotovili, da nam je tega dovolj.« Tako živi z motom: mir, ljubezen in glasba. Čisti hedonizem.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Primož Predalič