Rok Golob: Otroci morajo imeti svoj svet

Rok Golob: Otroci morajo imeti svoj svet (foto: osebni arhiv ) osebni arhiv
Vir: Story
5. 8. 2018

"V glasbi je vedno lepo, ko dosežeš višje stanje od normalnega. Ko poletiš nad realnostjo, ko ti gredo kocine pokonci," pravi Rok Golob vsakič, ko tema pogovora nanese na glasbo. A tokrat - za spremembo - klepeta nisva namenila tonski harmoniji, temveč družinski, očetovski, ki jo brez iluzij in pretvarjanj spaja v sožitje. Še najraje s košarko.

Story: Zdi se, da ni izziva, ki mu ne bi bil kos. Vaš oče Jani Golob je eminenca slovenske glasbene scene starejše generacije. Je skladatelj, aranžer, violinist in pedagog. Je bila njegova funkcija prednost ali slabost med tem, ko ste si krojili kariero?

Bilo je lažje, ker sem imel dostop do dobrih glasbenikov, lahko sem obiskoval snemanja, dobre, kvalitetne koncerte. Težji del se je bil spoprijeti z govoricami ljudi, da mi vse omogoča oče, kar ni res. S tega stališča sem se moral še bolj dokazati. Sva pa velikokrat skupaj ustvarjala. Med večjimi projekti si priskočiva na pomoč, skupaj sva delala za Tonyja Cetinskega in Gibonnija, na primer.

Story: Je do vas gojil pričakovanja, da stopite po njegovi poti?

Vsak normalen starš si želi, da so otroci zadovoljni, da najdejo svoj izraz. Oče mi je pomagal in me usmerjal, dokler je šlo, na koncu pa sem bil tudi sam dovolj trmast pri odločitvah, kaj bo in kaj ne bo.

Story: Katarinin oče Tomaž Habe s svojimi učbeniki in pedagoškim delom še danes vzgaja generacije glasbenikov. Deluje kot profesor na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Bo držalo, da sta razmerje v srednješolskih časih skrbno skrivala pred njenim očetom?

Drži. (smeh) Tomaž je zelo prijeten človek. Bil je odličen profesor, vendar privrženec stare šole. Spomnim se, kako sva se nekoč objemala na šolskih stopnicah in v trenutku sva izza vogala opazila Tomaža. V paniki, da naju opazi, sem jo skoraj vrgel po stopnicah. Vendar so bile to malenkosti, te zabavne stvari.

Story: Kako se je bilo učiti pod njegovo taktirko? Ste se mu želeli še posebej dokazati?

Vedno sem se želel dokazati sebi, ne drugim. Predvsem sem želel biti najboljši zase, je pa vedno dobro, ko narediš nekaj dobrega, in to opazijo tudi drugi.

Story: Vzgajata v takšnem duhu tudi svoja otroka? Velikokrat ste dejali, da rada delata skupaj ravno zato, ker se tako dobro dopolnjujeta in enako miselnost kažeta tudi pri vzgoji otrok.

Večino časa ja, včasih pa tudi ne. Zagotovo je Katarina pri vzgoji bolj pridna kot jaz.

Story: Se imate za strogega očeta?

Nisem strog, do trenutka, ko postanem zelo strog. Ko me spravijo ob živce, se ni dobro igrati z mano. (smeh) Šalo na stran. Saj smo tudi mi kot mulci 'zganjali' lumparije. V osnovni šoli smo med gospodinjstvom pripravljali girice in jih metali skozi okno, da jih je imel ravnatelj pred svojo pisarno.

Story: Pravijo, da je zgled tisto, s čimer otroke najučinkoviteje vzgajamo. Jim dajete takšen zgled, kot si ga želite?

Nič kaj dosti se ne pretvarjam, kakšen oče želim biti. Želim biti čim bolj naraven in brez iluzij. Otroci morajo imeti svoj svet in z njimi se tako ali tako ne moremo povsem poistovetiti.

Story: Vztrajate, da se udejstvujeta v glasbi?

Taju smo dali glasbo - klaviature, kitaro, bobne, ampak ga ni preveč zanimalo. Košarka in risanje sta njegova talenta, imel je že svojo razstavo. Ustvarja filme iz slik. Premore umetniško plat, ampak ni še v tem. In ne bom vztrajal, absolutno ne. Stvari morajo potekati tako, kakor začuti otrokova duša. Če silimo, pride do frustracij.

Story: Skupen čas nadoknadite z igranjem košarke z 12-letnim sinom Tajem, ki tudi trenira košarko v klubu Helios.

Trikrat do štirikrat tedensko hodiva igrat košarko. Tudi kamorkoli gremo, iščeva igrišče. Zgodba košarke je v Sloveniji, na primer, zelo obširna. Vsaka šola ima svoje igrišče. V Avstraliji, po drugi strani, kjer smo prebivali pri dobri prijateljici, veliko dajo na avstralski nogomet in kriket ter je igrišča težje najti. No, pa sva jih s sinom izbrskala na spletu - v urbanem delu Sidneyja smo našli igrišče v okolju, porisanem z grafiti kač. Spraševali smo se, ali gre za kakšno bando.

Story: Vneto spremljate in se udeležujete njegovih tekem?

Seveda. Z osnovno šolo so postali tudi državni podprvaki. Ko igrava, se spomnim, kako še pred letom, dvema ni bilo možnosti, da bi me premagal. Zdaj zadene vse koše in obvlada vse trike. Po spletu spremlja tekme lige NBA, letos pa se je udeležil tudi kampa Gorana Dragića na Rogli.

Story: Goran Dragić je torej družinski heroj.

Hja, kaj pa vem. (smeh) Ga ne poznam. Sva pa oba hodila na isto osnovno šolo. Na Koseze, ki se je takrat še imenovala Osnovna šola Veljka Vlahoviča.

Story: Ob kakšnih priložnostih si rečete, da je za vami dober dan?

Ko si več časa vzamem za stvari, ki me veselijo, in sem hkrati še bolj produktiven. Saj mašina se mora 'nafilati' in osvežiti.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Primož Predalič, osebni arhiv

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri