Rok Kunaver: V sebi ima malo šarmerja

"To mi v zasebnem 
življenju ne gre prav 
dobro, no, mogoče imam 
v sebi malo šarmerja, 
ampak se stvari lotevam 
iz druge perspektive. 
Sem spontan, on pa je 
preračunljiva baraba." (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
13. 6. 2016

Rok, ki ga poznamo iz gledališča, zadnje čase pa predvsem iz serije Usodno vino, pride na najin intervju točen kot ura, poln energije, ravno s sončnega oddiha.

Ko čakam, da s fotografom ob Ljubljanici 'škljocneta' nekaj fotografij, opazim, da se za njim obračajo radovedni pogledi. Daje občutek, kot da se nisva spoznala pred le nekaj minutami, in željno čaka moja vprašanja. Med pogovorom o življenju na odru in pred kamero se mu iskrijo oči, za trenutek se celo prepusti igralskemu vložku, ki me prepriča, da je prav kanček šarmantnosti v njegovi vlogi vinarske barabe tisti, s katerim se je zasidral v srca gledalcev. Poleg igranja ljubi adrenalin, pove. Plezanje in jezdenje valov mu dajeta občutek svobode, s katerim leti na poti ustvarjanja ...

Rok, moje prvo vprašanje bo malce nenavadno. Od nekdaj me je zanimalo – če mi seveda lahko razkriješ skrivnost – kako vam, igralcem, uspe potočiti solze na ukaz?

Na akademiji sem manjkal ravno tisti dan, ko smo jemali to poglavje. Solz na žalost ne znam priklicati na ukaz. Enako kot smeh je žalost čustvo, ki v vživeti situaciji pride samo od sebe. Saj se zgodi, da solze ne pridejo. Takrat preigraš situacijo in pustiš, da se odzovejo gledalci.

Če se ne motim, študentskih let v resnici nisi preživel na odru, ampak za knjigami slavistike ...

Ne morem se pohvaliti s tisto tipično zgodbo, da sem kot otrok rad nastopal in si želel postati igralec. Sem pa kot eden izmed ustanoviteljev šolske impro lige potipal, kako je videti in kaj s seboj prinaša igralsko življenje – težaško delo, natrpane urnike in veliko 'vrtanja' po sebi. Ljudem, ki so me prepričevali o mojem talentu, sem se do 22. leta spretno upiral, saj sem bil takrat še študent filozofske fakultete. Spominjam se deževnega večera v Ljubljani, ko sem le ugotovil, da se počutim dobro le na odru. Vpisal sem se na sprejemne izpite na AGRFT-ju, ki jih nisem opravil. To je bila prva igralska šola. Za vlogo se je treba potruditi, kot pravi pregovor, brez muje se še čevelj ne obuje.

Tvoje igralsko življenje pa zdaj kroji ...

... oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer sem se nedavno zaposlil za nedoločen čas. Odkril sem, da je delati za otroke posebno poslanstvo. Pri njih imaš instanten, takojšen odziv. Če otroku predstava ni všeč, bo vstal in odšel, ne bo zgolj ploskal z narejenim nasmeškom. Mislim, da bi moral vsak igralec za svoj osebni razvoj odigrati kakšno otroško predstavo zaradi pomena, ki mu ga številni ne pripisujejo – z njimi se vzgaja otroke. Pri 25 letih v dvorano težko posedeš človeka in od njega pričakuješ, da bo razumel predstavo, če si jih ni prej ogledal vsaj 50. In včasih je dobro prebrati tudi otroško knjigo, da nas spomni na preproste stvari v življenju.

In ko sva že pri odzivih v gledališču. Laiki si verjetno ne moremo predstavljati fenomenalnega občutka, ki ga doživite ob aplavzu in odobravajočem občinstvu. Kaj pa negativni odzivi? Kakšen je ob njih resničen občutek?

Igralci hodimo za ljudi po kostanj v žerjavico. Naša služba je opravljena, če predstava v ljudeh vzpodbudi razmišljanje. Tudi če jim predstava ni všeč. S tem ni nič narobe. Vsak ima pravico do svoje reakcije, tudi negativne, odreagiral le je. To pomeni, da smo v njem nekaj sprožili. Če ne sprožim tega, pomeni, da ne opravljam svojega dela dobro. In to bi me prizadelo.

Pa drži tisti stereotip, da se igralci na vlogo pripravljate doma, pred ogledalom?

Igralec mora živeti življenje, če želi življenje odsevati na odru in narediti vlogo iz same krvi. Si pa veliko ljudi predstavlja, da se igralci med vajo gledamo v ogledalo. No, mogoče, ko dobim občutek, da rabimo malo samozavesti.

Za vami je toliko vlog, da jih na prste sploh ne moremo prešteti. Ste sami pri sebi že odkrili, kakšne so vam najbolj pisane na kožo?

Vsaka vloga je nov izziv, nepopisan list papirja. V nadaljevanki Usodno vino igram tako negativni lik, kot ga nisem nikoli poprej ...

In to vam, roko na srce, uspeva fenomenalno.

Veste, gospa na bencinski črpalki mi v šali ni želela izdati računa, češ da sem preveč nesramen. Jaz imam v življenju do vsega pozitiven pristop in tudi ljudje hitro ugotovijo, da sem v resnici čisto v redu. To je del igralskega poklica. To so odzivi, ki jih sicer dobivaš v teatru. Kritike, pozitivne in negativne, so vedno dobrodošle. Igram za ljudi in če ljudje ob tem uživajo, je posel opravljen, prepoznavanje pa je samo stranski produkt nečesa dobrega.

Kako je odigrati takšno 'barabo'?

Vedno so me zapakirali v vloge lepotcev, princev. Mi je šlo to kar malo na živce. Po pravici povedano, sem komaj čakal, da dobim nekaj zlobnega. Ima pa slog, ki mu odlično pristaja. To mi v zasebnem življenju ne gre prav dobro, no, mogoče imam v sebi malo šarmerja, ampak se stvari lotevam iz druge perspektive. Sem spontan, on pa je preračunljiva baraba.

Mogoče bo zvenelo malce čudno, pa vendar – se kdaj pripeti, da vas vloga tako prevzame, da vam sledi tudi v življenju izza kamer in žametnih zaves?

Čisto vsaka odigrana vloga ima v meni mesto, v katerem je zaklenjena in počiva do trenutka, ko stopim pred kamero. Zelo je pomembno, da veš, kdo si kot igralec, in se vsakič znova vrneš v vsakdanje normalno življenje. Obstajajo pa vloge, ki te enostavno potegnejo, sploh gledališke, saj se v tebi rojevajo več tednov pred premiero. Zgodi se, da v domačih odnosih nevede padaš vanjo, zato je toliko bolj pomembno imeti okoli sebe ljudi, ki razumejo tvojo psihično stisko.

Lahko našim bralcem zaupate, kako je v resnici snemati ljubezenske prizore? Si predstavljam, da zna biti včasih kar malce nerodno ...

Povsem enako kot navaden pogovor. Ker moraš razmišljati o kamerah, nimaš niti dovolj časa, da bi užival v poljubu soigralke. To je tehnična stvar, ki nima veliko veze s pravimi čustvi, seveda pa se morajo čustva, ki se zgodijo med poljubom, na koncu odigrati.

In ko sva že pri snemanju. Drži, da snemate prizore tudi ob štirih zjutraj?

To je težko. Sicer, ko je lik osvojen, pride le še do igralskega preklopa, ki se zgodi v parih sekundah, ne glede na zgodnje jutranje ure. Igra ni služba, temveč življenje, s katerim so se primorani sprijazniti tudi prijatelji in ožja družina, ugotoviti, da jih ne zanemarjaš in jih imaš kljub malo neobičajnemu urniku vseeno rad. Se zgodi, da k meni po pomoč za sprejemne izpite pridejo mlajši – moje prvo vprašanja je, ali so se pripravljeni odpovedati dosedanjemu življenju. Da bi videli njihove debele poglede ...

Zaupajte mi, kakšen uporaben nasvet jih doleti? Po tem, ko jih prestrašite?

Samo brez panike.

V nadaljevanki Usodno vino se zelo spretno znajdete v vlogi francoskega vinarja. Gre tudi Roku francoski jezik tako dobro?

Francosko govorim le toliko, da ob naročilu kave z mlekom dobim kavo, ne čaja. Žejen in lačen v Parizu nisem bil nikoli, sem se dobro znašel. Težko pa bi se v francoščini pogovarjal o kvantni fiziki, na primer.

Pa poznavanje dobrega vina?

Znanje, ki sem ga o žlahtni kapljici osvojil v življenju, če se le da, s pridom uporabljam v nadaljevanki. Vina imam namreč zelo rad, z užitkom si privoščim kakšen kozarček. Ali dva.

Za konec se ponovno vrniva k vaši ljubezni, gledališču. Vas nanj veže tudi kakšen zabaven pripetljaj?

Nekoč sem med predstavo pozabil tekst, na obrazu ohranil nespremenjen izraz in gledal avditorij. Oni so me gledali nazaj v prepričanju, da vem, kaj počnem, čeprav se mi v resnici niti sanjalo ni. To mi je bilo tako smešno, da sem se začel na glas smejati in z menoj cela dvorana. Smejali smo se pet minut, dokler se nisem spomnil, kje smo, in odšli naprej. Predstava je pač živ organizem. Ko kot igralec ugotoviš, da imaš to moč in odgovornost, da je energija, ki se splete med tabo in avditorijem, nekaj fenomenalnega, to postane čista katarza. Očiščenje, ki ga vsi po Aristotelu iščemo.

■ NEJA DROZG

Značke: Rok Kunaver

Priporočamo