Rok Sanda: "Na začetku kariere je človek malo nadut"

Rok Sanda je ime, ki se je od leta 2014, ko je ustvaril kratki film Gastarbeiter in režiral istoimensko gledališko predstavo v produkciji društva Little Rooster Productions, usidralo v spominu poznavalcev ljubiteljskega gledališča.

Je avtor scenarijev za več gledaliških predstav oziroma filmov, ki jih je vse tudi režiral, prav tako pa piše kratke zgodbe. Že kot srednješolec se je ukvarjal z ljubiteljsko kulturo, pri 27 letih pa se je odpravil študirat angleško književnost in kreativno pisanje na University of East Anglia, saj je želel pisati, podobnega študija pa pri nas ni bilo. Po treh letih v Angliji se je vrnil v Slovenijo, kjer z ljubiteljskimi igralci in drugimi kulturniki ustvarja kratke filme in gledališke predstave, od katerih sta dve prejeli nagrado matiček na Linhartovem srečanju, ki velja za najpomembnejši festival ljubiteljskega gledališča pri nas.

Letos je prejel zlati znak, eno od najvišjih priznanj na področju ljubiteljske kulture, ki ga podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, ob bok uveljavljenim profesionalnim pisateljem pa ga prav gotovo postavlja nominacija dramskega besedila Ikarus za Grumovo nagrado leta 2017.

Story: Ste šolani pisatelj, kako gre to skupaj s predstavo o rojenem umetniku, ki piše po navdihu?

Res je, ko začenjaš pisati, misliš, da je to povsem inspirativna zadeva. Predstavljaš si, da v nekem trenutku z neba prileti mistična muza, ki te spodbudi, da nekaj napišeš. In to kar takoj končno verzijo. To je seveda daleč od resnice. Potrebna je dnevna rutina, ki se zdi sicer grozna stvar, a le vsakodnevno pisanje, razmišljanje in branje omogočajo, da bo morda deset odstotkov napisanega uporabnega. Narediti je treba več verzij, že Hemingway je dejal, da je prvi osnutek česarkoli popolno sranje.

Story: Obrtniško znanje, če lahko tako rečemo, pa na drugi strani najbrž omogoča večji ustvarjalni razpon?

Dobro izurjen pisec lahko naredi marsikaj. Sam sem denimo scenarij za gledališko igro Poštna prevara napisal po naročilu za KUD Vesel teater. Navdih sem dobil doma, saj sta bila moja starša poštarja in tudi sam sem nekoč delal na pošti. Ker me privlačijo kriminalne zgodbe, je nastala zgodba o bandi, ki se odloči za poštni rop, vendar se ji pri tem vse sfiži. Kot zanimivost naj povem, da je zgodba napisana na kožo ekipe, saj sem like snoval na podlagi igralske zasedbe.

Story: Domov ste se vrnili leta 2015 in od takrat prejeli že nekaj pomembnih nagrad za svoje delo, med drugim matička na Linhartovem srečanju ljubiteljskih gledališč in nominacijo za Grumovo nagrado na Tednu slovenske drame leta 2017. Je uspeh prišel hitro?

Ne povsem. Na Linhartovo srečanje smo se prvič prijavili s predstavo Gastarbeiter leta 2015. Na začetku kariere je človek malo nadut in misli, kako je dober. Pa me je selektorica hitro postavila na realna tla, predstava se na srečanje ni uvrstila, sem se pa zato v naslednji scenarij, ki sem ga pisal, malo bolj poglobil. Predstava Ikarus je bila v krogih ljubiteljskega gledališča popolno presenečenje, prejela je matička za najboljšo predstavo na Linhartovem srečanju, dramsko besedilo pa nominacijo za Grumovo nagrado.

Story: V Ikarusu obravnavate prvo svetovno vojno, v Feniksu, ki ji sledi, pa drugo. Kaj je človeka vaše starosti pritegnilo, da se poglobi v časovno tako oddaljene zgodbe?

Teh tem sem se lotil preprosto zato, ker nisem razumel konflikta med sprtimi stranmi, med belimi in rdečimi, in tega, da še danes ne more priti do sprave. Kot predstavnik milenijske generacije sem vedel o tem malo ali nič, o tem nas niso učili ne v šoli ne drugje.

Story: In potem preskok na povsem sodobno tematiko v kratkem filmu Dora, ki skozi zgodbo študentke Katje govori o homoseksualnosti in (ne)sprejemanju drugačnosti.

Pravzaprav gre za podobno temo, vsi ti trije scenariji govorijo o notranjih konfliktih med osebami, ki se med seboj ne razumejo. O neskladjih med resnicami, ki jo različni ljudje čutijo vsak po svoje. Osnovni vzrok za nesporazum je to, da se ne poslušamo, saj nas nihče ne nauči, kako komunicirati, tako je bilo nekoč in je še danes.

Story: Lahko primerjate razmere na svojem področju delovanja doma in v Angliji?

Tu sem se sicer lotil študija, a me ni pritegnilo, tako da ni šlo dlje kot en semester. Tako da težko ocenjujem, lahko pa povem, da sem imel v Angliji skoraj neomejen čas za študij in ustvarjanje. Študijski proces namreč poteka tako, da sem dobesedno od jutra do večera pisal. Ko sem prišel domov, pa se je začel boj za čas, v katerem lahko ustvarjam. Za preživetje je namreč treba delati marsikaj, ne le to, kar si želiš.

Story: Mislite, da se boste nekoč lahko preživljali le s pisanjem?

Pravzaprav že lahko rečem, da od pisanja in od režije živim, za zdaj sicer bolj mizerno, a vendarle.

Story: Pišete predvsem scenarije in kratke zgodbe. A najbrž je želja vsakega pisca roman?

Seveda, in tudi poskusil sem že. Ikarus je namreč projekt, ki sem ga zasnoval kot roman, pisati pa sem ga začel že v Angliji. Po sto napisanih straneh pa sem ugotovil, da je tekst slab, da še nisem dovolj močan za takšno delo. Tako sem napisal dramsko besedilo, roman pa še leži v predalu in čaka. Najbrž bo še čakal, trenutno pišem kratke zgodbe.

Nenavaden poklon: v črnilo tetovaže so dodali pepel pokojne rokerske legende

Roman še čaka v predalu: Trenutno piše kratke zgodbe

“Po sto napisanih straneh pa sem ugotovil, da je tekst slab, da še nisem dovolj močan za takšno delo. Tako sem napisal dramsko besedilo, roman pa še leži v predalu in čaka. Najbrž bo še čakal, trenutno pišem kratke zgodbe.”